59. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokazne ocene v tem postopku ni naredilo. Zgolj v 9. točki je povzelo navedbe tožnika in v 10. točki navedbe toženke ter navedlo, da je slednja navedbe tožnika prerekala ter zaključilo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Naloga sodišča je, da izvede predlagane dokaze in skladno z načelom neposrednosti na njihovi podlagi razsoditi o zadevi, ne pa le povzema izpovedbe in dokaze.

Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetni zahtevek zastaral, je materialno pravno zmoten, saj navedenega denarnega zneska ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po takratnem ZOR oz. niti po sedanjem OZ. Tožnica uveljavlja izplačilo svojega deleža na skupnem premoženju skladu z 59. členom ZZZDR. Tožnica namreč uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da ji večinski lastnik izplača delež, ki predstavlja delež na skupnem premoženju. Zgolj zaradi vtoževanja denarnega zneska, ki predstavlja ekvivalent njenega deleža na skupnem premoženju, ki sta ga s tožencem vlagala v premoženje tretje osebe, zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave in zaradi tega spor ne postane obligacijski.

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.

Tožnica je zatrjevala in izkazovala, da so bili vsi navedeni avtomobili kupljeni v času zunajzakonske skupnosti in da predstavljajo skupno premoženje, s katerim toženec nedovoljeno razpolaga in ga s tem zmanjšuje. Tudi objave oglasov, ki sicer niso več aktivni, kažejo na to, da obstaja več kot le hipotetična možnost, da bo lahko v tožbi zahtevana terjatev tožnice onemogočena ali precej otežena. Zaključek sodišča o le pavšalnem navajanju nevarnosti je zato materialnopravno napačen.

Nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nastanek in obseg skupnega premoženja, način ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Odločitev, da v celotnem denarnem znesku v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi donos iz naložbenega zavarovanja, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Za plačilo uporabnine bi morala tožnica izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe

Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek. Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more

Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.

Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Tisti, ki lahko po določbi tega člena nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ko je tožničina mati kot bivša imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev, je tožnica zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP) velja le v instančnih postopkih, sodišče prve stopnje pa lahko v ponovljenem postopku sprejme odločitev, ki ni ugodna za stranko, ki je s pritožbo uspela. Pomoč družinskih članov pri gradnji hiše, tako z delom, kot s sredstvi, se po utrjenem stališču sodne prakse šteje za pomoč družini in ne zgolj enemu zakoncu, zato na odločitev o deležih zakoncev na skupnem premoženju ne vpliva.

Ker se domneva, da sta delež zakoncev skupnem premoženju enaka, je treba pri računanju obračunske vrednosti zapuščine šteti, da je dedinja za časa življenja s strani zapustnice prejela polovico tega zneska. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu drugega odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej. Ni razloga, da bi zamudne obresti tekle že prej, saj preden dedič ne izve, da bo terjan za vračilo darila, ne more biti v zamudi. ZD v 39. členu določa, da velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. To pa je praviloma vložitev tožbe. Dobrovernost in zamuda nimata zveze z načinom ugotavljanja vrednosti darila (52. člen ZD; po stanju ob daritvi po vrednosti ob smrti).

Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil. Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.

Zatrjevani vložek skupnega premoženja v posebno premoženje toženke po ustaljeni sodni praksi ne bi povzročil stvarno pravnih posledic (npr. transformacijo vložka v solastniški delež do 1/4 na stanovanju v Ljubljani). Slednje je namreč izjema, dopustna zgolj v primeru predhodnega dogovora pravdnih strank, da na nepremičnini nastane solastnina oz. skupna lastnina , ki ga tožnik ni zatrjeval. Pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo vseh okoliščin in prispevkov, ne le dohodka vsakega zunajzakonskega partnerja. Deleža v razmerju 65:35, sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, upoštevajoč primerljivo sodno prakso in ugotovljena dejstva. Dohodek toženke je bil bistveno višji in posledično prevladujoč, pri čemer je toženka sama v celoti skrbela za organizacijo financ pri gradnji ob sočasno enakomerno razporejeni skrbi za gospodinjstvo in sina.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).