51. člen ZZZDR-UPB1

Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.

Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.

Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Tožnica je zatrjevala in izkazovala, da so bili vsi navedeni avtomobili kupljeni v času zunajzakonske skupnosti in da predstavljajo skupno premoženje, s katerim toženec nedovoljeno razpolaga in ga s tem zmanjšuje. Tudi objave oglasov, ki sicer niso več aktivni, kažejo na to, da obstaja več kot le hipotetična možnost, da bo lahko v tožbi zahtevana terjatev tožnice onemogočena ali precej otežena. Zaključek sodišča o le pavšalnem navajanju nevarnosti je zato materialnopravno napačen.

Nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nastanek in obseg skupnega premoženja, način ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Odločitev, da v celotnem denarnem znesku v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi donos iz naložbenega zavarovanja, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Za plačilo uporabnine bi morala tožnica izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe

Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek. Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more

Predlog se zavrne.

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Po določbi prvega odstavka 117. člena SZ je bil lastnik dolžan imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji tega zakona. Tisti, ki lahko po določbi tega člena nastopajo kot kupci lastninjenih stanovanj, sodijo po samem zakonu v krog originarnih upravičencev. Ko je tožničina mati kot bivša imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev, je tožnica zaradi originarne pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja pridobila lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.