52. člen ZZZDR-UPB1

Šteje se, da je bil pridobitelj slaboveren le, če je vedel, da gre za razpolaganje s skupnim premoženjem, in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, slabe vere strank darilne pogodbe ni dokazala. Iz njene trditvene in dokazne podlage ne izhaja, da bi toženka vedela, da darovalka B. A. razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja. Še manj pa, da bi toženka vedela, da darovalka z nepremičnino razpolaga samovoljno.

Predlog se zavrne.

Kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

V razmerju med prvo tožnico, pokojnim A. A. in prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo elemente (ustne) mandatne pogodbe. Prva toženka je s prihranki staršev razpolagala na podlagi njunega naloga. Prva toženka je imela naročilo za razpolaganje s prihranki staršev najkasneje ob sklenitvi pogodb o vezavi depozitov. Izvršitev naročila dokazuje njegov obstoj. Sorodstveno razmerje pogodbenih strank pa pojasnjuje odsotnost dogovora o plačilu za trud. Sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah ni imelo podlage, da bi kot skupno premoženje upoštevalo še kaj drugega kot sporna denarna sredstva.

Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen. Ker sta pravdni stranki vlagali skupno premoženje v posebno premoženje toženca, v skupno premoženje sodi z vlaganji povečana vrednost nepremičnine. Od ugotovitve deležev na skupnem premoženju je odvisna tudi višina zneska, ki ga je iz naslova vozil, ki so spadala v skupno premoženje, pa so bila odtujena, tožnici dolžan izplačati toženec.

OZ v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. ZZZDR v prvem odstavku 52. člena določa, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Pritožba opozarja na napačno oblikovanje zahtevka oziroma izreka sodbe, a neutemeljeno. Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja (ta zajema tudi druge stvarne in obligacijske pravice). V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje. Izrek, da sporni poslovni delež „predstavlja skupno premoženje“ tožnice in prvega toženca, pomeni, da spada v s

Tožnica razen trditev, da slabo govori slovensko, ni podala trditev, iz katerih bi bilo moč razbrati, da pri podpisu notarske listine oziroma na naroku pri notarju ni mogla zaradi objektivnih ali subjektivnih okoliščin zavarovati svojih pravic na nepremičnini, ki ji pripadajo iz naslova skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje ji zato utemeljeno očita, da v danih okoliščinah ni ravnala skrbno, s tem, da iz njene trditvene podlaga ne izhaja, da je toženka, katera skrbnost se presoja po pravilih skrbnosti dobrega strokovnjaka, opustila dolžno (pričakovano) poizvedovalno skrbnost, kot se od toženke pričakuje v tovrstnih pravnih razmerjih.

Predlog se zavrne.

Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna. Upoštevajoč vsa dejs

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ustrezno materialnopravno izhodišče, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler eden od zakoncev ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Ker je pritožnik utemeljeno ugovarjal, da gre za obveznost iz skupnega premoženja, je sodišče pravilno preneslo procesno dokazno breme na toženko, ki je zadostila zgolj trditvenemu, ne pa tudi dokaznemu bremenu, saj je zgolj pavšalno navedla, da je bil kredit vzet z namenom plačevanja družinskih in gospodinjskih stroškov, ne da bi to konkretno obrazložila in ponudila dokaze.

Ko je usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da je enako varstvo pravic mogoče strankama zagotoviti le z znižanjem dokaznega standarda. V nasprotnem primeru bi tožnikove trditve tudi v primeru, če bi bile dokazane s pretežno verjetnostjo, ostale nedokazane, toženec pa bi z dokazom glede svoje trditve uspel že v primeru, ko bi zasejal dvom o dokazanosti tožnikove nasprotne trditve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postav

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine, je bil posledično pravilno zavrnjen tudi zahtevek na plačilo uporabnine.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar. Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje. Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.

Vrednost nepremičnine se je povečala zaradi na njej stoječega objekta, ta pa je nastal z vlaganji. Zato zaradi uporabe izraza "povečana vrednost" nepremičnine namesto izraza „vlaganja“ sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo več ali kaj drugega, kot to skuša prikazati pritožba, in je sodilo v mejah postavljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pritožnikovega ugovora, da je treba prispevke njegovih staršev obravnavati kot njuna lastna vlaganja v nepremičnino, ni sprejelo, saj je ugotovilo, da starša za to nista imela pogodbenega temelja, kar pritožba ne izpodbija. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tožnica in pritožnik objekt zgradila s skupnim delom in sredstvi ter z delom in sredstvi, ki so jima jih z namenom pomagati mladi družini prispevali straši in prijatelji. To je pogost in običajen način pomagati mladi družini, ki ga zaradi razpada zakonske zveze pritožnika neuspešno skušata prikazati drugače.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, zato je preuranjeno štelo, da tožnica ni izkazala subjektivnega elementa, ki je potreben za izdajo začasne odredbe.