149. člen ZNP-1

Pri določitvi načina uporabe solastne stvari (ki je v tem primeru začasne narave; v teku je postopek razdelitve solastne stvari) ni mogoče (niti ni treba) povsem natančno upoštevati solastniških deležev. Ne drži stališče pritožnice, da sodišče ne more odločiti o načinu uporabe solastne stvari, dokler niso izvedena obsežna investicijska vlaganja. Ureditev enega razmerja ni odvisna od ureditve drugega Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stroških uporabe (obratovalnih stroških). Pri tem naj opredeli, kateri stroški (npr. voda, elektrika, odvoz smeti ipd.) se nanašajo na posamezni del stavbe (stavbo), ki jih nosi posamezni udeleženec sam, in kateri stroški na posamezni prostor, ki je v souporabi več udeležencev (kurilnica, skupni vhod in vetrolov). Pomembno je tudi, kateri stroški in kakšen delež stroškov glede na celoto odpadejo na posamezni prostor v souporabi (npr. kakšen delež elektrike odpade na kurilnico/skupni vhod/vetrolov glede na celoto), ki se potem deli med udeležence po določenem razmerju.

V predlogu za zavarovanje dokazov je treba navesti dejstva v zvezi z že postavljenim zahtevkom oz. predlogom (dokazna tema mora biti povezana z zahtevkom oz. predlogom).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila izmenična uporaba sporne nepremičnine mogoča zgolj ob sporazumu udeležencev o tem.

Po 151. členu ZNP-1 je dopustno izdati začasno odredbo, ki se v celoti ujema s predlogom odločitve o glavni stvari, le v primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Če predlagatelj tega pogoja ne izkaže, sodišče ne sme slediti predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi v takšnem primeru brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez pravice nasprotne stranke, da uveljavlja svoje interese, dejansko ugodilo predlogu za odločitev o glavni stvari. Ekonomska upravičenost izvedbe del ne more biti kriterij za poseg v pravice nasprotnih udeležencev že z izdajo začasne odredbe. Ta je lahko eden od kriterijev v postopku odločanja o glavni stvari.

SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo. Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja. Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odb

Posel vgradnje merilnikov ali odštevalnih števcev, ki omogočajo posredno določanje deležev za porabljeno toplo in hladno vodo v posamezni obračunski enoti, je posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

Za ureditev razmerij med solastniki je po ZNP-1 predpisan poseben nepravdni postopek. V tem postopku je spodišče prve stopnje odločalo le o nadomestitvi soglasja za prestavitev vodomera, ne pa tudi o dovoljenosti in načinu te prestavitve. Ne gre torej za nedopusten poseg v pritožnikovo lastnino.

Dejstvo je, da stanovanje, ki nima elektrike, ne more služiti svojemu namenu, saj brez električne energije v današnjem času ni mogoče zadovoljevati življenjskih potreb. Ukrepi, ki so potrebni, da določena stvar služi svojemu namenu, pa sodijo pod pojem nujnega rednega vzdrževanja. Ker se bodo z nadomestitvijo soglasja za priklop na električno energijo šele vzpostavili pogoji za rabo stanovanja v skladu z namenom, ne gre za posel po petem odstavku 67. člena SPZ, pač pa po tretjem odstavku 67. člena SPZ. Sklep sodišča ima enake pravne posledice kot sklep, ki bi ga sprejeli solastniki. Če bi se solastniki strinjali, da se stanovanje priklopi na električno omrežje, bi morali za realizacijo priklopa podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, saj šele na podlagi teh dejanj lahko glede na predpise pride do priklopa. Ker nasprotni udeleženec potrebne dokumentacije noče podpisati oziroma noče sodelovati v postopku, ki je potreben za priklop na električno omrežje in skuša priklop na vse načine preprečiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v izreku izpodbijanega sklepa natančneje opredelilo ravnanja, za katera je nadomestilo njegovo soglasje.

Po večinskem stališču sodne prakse je v nepravdnem postopku zaradi delitve stvari v solastnini dopustna izdaja ureditvene začasne odredbe zaradi varstva obstoječega stanja pred grozečim nasiljem ali nastankom težko nadomestljive škode. Takšno začasno odredbo je mogoče izdati le v nujnih in izjemnih primerih in je pri odločanju potreben restriktiven pristop. Predlagateljici v predlogu za izdajo začasne odredbe res navajata, da med solastniki ni doseženo soglasje v zvezi s priklopom hiše na elektriko, vendar sodnega varstva za ureditev tega razmerja med solastniki ne predlagata. S predlagano začasno odredbo želita urediti nekaj, česar s svojim predlogom za razdružitev solastnine od nasprotne udeleženke sploh ne zahtevata. Predlagano zavarovanje torej sploh ni povezano s sodnim varstvom, ki ga predlagateljici s predlogom za delitev solastnine zasledujeta.

Napačno je stališče, da je ureditev razmerij med skupnima lastnikoma mogoča šele po določitvi deležev na skupnem premoženju s strani pravdnega sodišča.

Med posle upravljanja se štejejo tudi posli obratovanja (25. člen SZ-1), med udeleženci pa je spor prav v zvezi z zagotavljanjem pogojev za dobavo in storitev na način, da bo mogoč individualni obračun elektrike za posamezne porabnike. Da je nadomestitev soglasja v zvezi s priklopom na elektro omrežje posel, nujen za redno vzdrževanje stvari, izhaja tudi iz sodne prakse.

Ker iz razlogov sklepa izhaja, da bi predlog za izdajo začasne odredbe, kot je postavljen, posegel v samo poslovanje družbe, ki je samostojna pravna oseba, predlogu za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža pa je že bilo ugodeno v drugem postopku, predlagateljica s predlogom za izdajo začasne odredbe namena zavarovanja ne more doseči. V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja. Za skupnega zastopnika se lahko postavi zgolj družbenik, ki je že vpisan v sodni register. Če v register nista vpisana oba zakonca, ni potrebe po urejanju razmerja med njima kot skupnima imetnikoma deleža in gospodarsko družbo. Glede na to, da se v razmerju do družbe za družbenika šteje le tisti družbenik, ki je vpisan v sodni register, se tudi predlog za vpis soimetništva udeležencev na poslovnem deležu posledično nanaša na razmerja med družbeniki, ne pa na ureditev skupnolastniških razmerij na stvari.

Ker je za ugotavljanje lastninske pravice predviden splošni postopek in poseben postopek ni predpisan, je sodišče prve stopnje to predhodno vprašanje lahko rešilo samo na podlagi ugovora nasprotnih udeležencev.

Nepravdno sodišče je tako glede na določilo 149. člena ZNP-1 pristojno (tudi) za ureditev razmerij o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, če teh etažni lastniki po pravilih, ki jih za sprejem odločitev določajo pravila SPZ in SZ-1, sami ne morejo urediti oziroma ko se etažni lastniki ne morejo sporazumeti o načinu upravljanja in uporabe solastne stvari.

Ni sporno, da lahko predlagateljica kot skupna lastnica s sporno nepremičnino razpolaga, jo uporablja in uživa. Vendar zaščita po ZPND ni predvidena za primere, ko gre za neurejene premoženjskopravne odnose med nekdanjima zakoncema, ki sta v sporu glede načina uporabe in/ali delitve skupnega premoženja.

Ker je med strankama tega postopka spor o dosegi dejanja - evidentiranju lastniških sprememb pri javnem podjetju za uporabo priključka za vodo za nepremičnino, in ne gre za ureditev razmerij med solastniki, se mora njun spor rešiti v pravdnem postopku, z vsemi ustreznimi procesnimi jamstvi, in ne v nespornim razmerjem bistveno prilagojenem nepravdnem postopku, v katerem se pravila pravdnega uporabljajo le smiselno in subsidiarno.

Najemnine, ki so zapadle v plačilo oziroma so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, ne povečujejo obsega skupnega premoženja. Za te najemnine zato ne more veljati premoženjskopravni režim zakoncev, kot ga določa ZZZDR in kot to velja za civilne plodove, ki so bili pridobljeni v času zakonske zveze ter so zato del skupnega premoženja. Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je najemnine po razvezi zakonske zveze v celoti zadržal zase. Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP in 115. člen ZNP. Če se pravdni stranki nista dogovorili o delitvi civilnih plodov in je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača del prejetih najemnin, je pravna podlaga za presojo utemeljenosti terjatve v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi