21. člen ZPP

Tožnika namreč ne zahtevata ureditve sporne meje zaradi nejasnosti in neprepoznavnosti mejne linije, temveč lastninsko pravico na točno določenem delu zemljišča. Ker ne gre za primer, kot ga ureja prvi odstavek 21. člena ZPP, jima sodišče ne sme odreči sodnega varstva v pravdi, temveč mora o tožbenem zahtevku odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Tudi sicer po sodni praksi nepravdni postopek za ureditev meje ne predstavlja ovire za vložitev lastninske tožbe na podlagi priposestvovanja sporne nepremičnine.

Tožnici je bila v zapuščinskem postopku že dana možnost doseči popis premoženja, vendar se je tej pravici z neplačilom predujma odrekla, v ZD pa ni podlage, da bi jo lahko ponovno uveljavljala v zapuščinskem postopku. Pri tehtanju pravice do dedovanja in pravice do sojenja v razumnem roku v konkretnem primeru prevlada slednja, saj je bilo uresničevanje dedne pravice tožnici že omogočeno v zapuščinskem postopku, pa je ni izkoristila.

Tožnik namreč navaja, da ga toženki protipravno ovirata pri izvrševanju solastninske pravice ter zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar po svoji vsebini predstavlja zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem solastninske pravice. Tožnik torej uveljavlja negatorno varstvo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za presojo utemeljenosti negatorne tožbe pa je predviden pravdni postopek.

Predlog se zavrne.

V kolikor se bo ugovor pasivne legitimacije izkazal za neutemeljenega, je temelj tožnikovega zahtevka, s katerim zahteva zaščito pred vznemirjanjem zaradi mačka, v 99. členu SPZ. Res, da ta varuje absolutno naravo lastninske pravice. Vendar naj ne ostane spregledano, da 12. člen SPZ vsebuje generalno omejitev te absolutnosti (prepoved zlorabe), poleg tega pa se lahko lastninska pravica v skladu s 37. členom SPZ omeji še z zakonom. Ker ZZZiv, ki med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih bitij in pravila za dobro ravnanje z živalmi, skrbniku živali nalaga, da mora živali zagotoviti ustrezno svobodo gibanja, hkrati pa vsakomur prepoveduje preganjanje v naravnem ali urbanem okolju živečih živali, gre torej v novem sojenju tudi na tej materialnopravni podlagi pretehtati ugovorne navedbe, da ne gre za ravnanja, ki bi jih bilo moč opredeliti kot protipravno vznemirjanje, ker da jih je lastnik nepremičnine v urbanem okolju, v katerem se giba zadevna mačka, dolžan trpeti.

Na sodišču je pravica, da po uradni dolžnosti izbere vrsto postopka za odločanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljev zahtevek zaradi posega v njegove osebnostne pravice obligacijski, kar pomeni, da bi se moral obravnavati po pravilih pravdnega postopka, zato ni pravne podlage, da bi se ta zahtevek obravnaval po pravili nepravdnega postopka iz 7. oddelka ZNP-1. Ker se predlagateljev zahtevek ni obravnaval po pravilih pravdnega postopka, je bila storjena relativna kršitev postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost sklepa.

Bistvo vsakega civilnega sodnega postopka je zagotoviti strankam varstvo pravic in koristi, ki ga zahtevajo, če so za to izpolnjeni pogoji po materialnem pravu. To bistvo pa bo v konkretnem primeru lažje, hitreje in ceneje uresničeno, če se bo o obeh zahtevkih tožnice odločalo v en(otn)em pravdnem postopku.

V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo. Trdi, da je delo opravil, kar dokazuje z lastnoročno zapisanimi evidencami, pisnima izjavama prič in svojim zaslišanjem. Tako je tožnik navedel vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP) in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (21. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme velja tudi za toženo stranko, ki mora trditi in dokazati, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je skladno z določbo 12. člena delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Podatke, ki jih vsebuje ta evidenca, opredeljuje 18. člen, trajanje vodenja evidence pa 19. člen ZEPDSV.

Najemnine, ki so zapadle v plačilo oziroma so bile pridobljene po razvezi zakonske zveze, ne povečujejo obsega skupnega premoženja. Za te najemnine zato ne more veljati premoženjskopravni režim zakoncev, kot ga določa ZZZDR in kot to velja za civilne plodove, ki so bili pridobljeni v času zakonske zveze ter so zato del skupnega premoženja. Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je najemnine po razvezi zakonske zveze v celoti zadržal zase. Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP in 115. člen ZNP. Če se pravdni stranki nista dogovorili o delitvi civilnih plodov in je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača del prejetih najemnin, je pravna podlaga za presojo utemeljenosti terjatve v zakonskih določbah o neupravičeni obogatitvi

Za presojo utemeljenosti ugovora litispendence je pomembno le vprašanje, ali gre za istovrsten zahtevek in ali postopek teče med istima strankama, ne pa tudi vprašanje, ali sta oba postopka iste vrste. Po 309.a členu ZPP listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Predložena listina je nedopusten dokaz, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko njegove vsebine pri odločitvi ni upoštevalo. V kolikor je dokaz z listino zaradi njene vsebine nedopusten, je nedopustno tudi dokazovanje njene vsebine na drug način.

Za vložitev zahtevka, ki je v korist solastne/skupne nepremičnine, je dovolj, da ga uveljavlja le eden od solastnikov/skupnih lastnikov. Poleg tega v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je nepremičnina v naravi razdeljena ter da se bodo vzdrževalna dela opravila na tistem delu nepremičnine, ki je v dejanski lasti tožnice. SPZ v 76. členu ne daje pravice za trajen poseg v sosednjo nepremičnino. Temu je namenjen institut stvarne služnosti, kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča, ki bi vodilo v sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni, pa institut nujne poti, če so izpolnjeni pogoji iz 91. člena SPZ. Tožnica je že z zahtevkom presegla domet 76. člena SPZ v delu, kjer zahteva položitev hidroizolacije in izvedbo drenaže za namene uporabe in izkoriščanje svoje nepremičnine. Najkasneje v trenutku, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje oziroma ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe pravdnih strank ter je bilo razvidno, da obseg nujno potrebnih del za sanacijo hiše (delno) presega okvire 76. člena SPZ, bi moralo na podlagi njegovih zaključkov opraviti materialno-pravdno vodstvo in tožnici pojasniti, v katerem delu bi bil njen zahtevek po 76. členu S

Odnose med partnerjema je treba obravnavati celovito, kar pomeni, da je treba upoštevati vse posebnosti konkretnega primera. Središčna točka konkretnega primera je nagib pravdnih strank, ki ga je prepoznala tudi okolica, da zaradi vzpostavite življenjske skupnost, že pred sklenitvijo te skupnosti oziroma zakonske zveze, pričneta z vlaganji v nepremičnino last toženke in udejanjenje tega nagiba. Pogled za nazaj pokaže kontinuiteto ustvarjanja življenjske skupnosti od leta 1998 dalje, zato ni odločilno, ali je imela njuna skupnost že takrat vse znanke zunajzakonske zveze.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 20184 sprejelo stališče (ki mu to pritožbeno sodišče sledi), da v primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnine v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, pri čemer tako o odškodnini za razlaščeno zemljišče kot tudi o obrestih od nje v takem primeru odloča nepravdno sodišče.

Spor med strankama o tem, ali naj v spornem zidu predmetna prehoda ostaneta ali pa naj se zapreta (zazidata), s čimer se onemogoči prehod skozi odprtine zidu, predstavlja vprašanje določitve rabe skupne stvari.

Pri ugotavljanju višine deleža, ki pripada nekdanjemu zakoncu na skupnem premoženju, običajno ne gre le za računske operacije, ker vsega ni mogoče številčno izraziti. Pri opisni oceni prispevka posameznega zakonca k povečanju ali ohranitvi skupnega premoženja mora sodišče te prispevke vsebinsko obrazložiti na način, da pravdnim strankam omogoči, da lahko preverijo, ali je sodišče te prispevke upoštevalo in na kakšen način, ki sicer numerično ni ovrednoten. Če nekateri dediči zahtevek dediča, ki je napoten na pravdo, priznavajo, to pomeni, da se interesi teh dedičev ne razhajajo, so torej enaki in največkrat celo (tesno) povezani z medsebojnimi pravnimi razmerji, glede predmeta sodnega odločanja, zato ti dediči sledijo istemu cilju in imajo enak pravni interes, da dedič, ki je napoten na pravdo, uspe s pravovarstvenim zahtevkom. S tem je izkazan pravni interes dedičev, ki niso bili napoteni na pravdo, da lahko izjemoma nastopajo na aktivni strani, čeprav se s pravovarstvenim zahtevkom uveljavlja sodno varstvo, ki pripada dediču, ki je napoten na pravdo. Če bi pritožbeno sodišče tožbo teh tožnikov zavrglo, kot predlagata v pritožbi toženki, bi hkrati moralo zavrniti tožbeni

V primeru dejanske razlastitve nepremičnine je treba pri določitvi odškodnine upoštevati vrednost glede na namembnost razlaščene nepremičnine in njeno stanje ob dejanskem odvzemu, to je ob dejanski razlastitvi. V primeru dejanske razlastitve, ko je razlastitveni upravičenec samovoljno prevzel nepremičnino v posest še pred izdajo (pravnomočne) odločbe o razlastitvi, pride razlastitveni upravičenec v zamudo s plačilom odškodnine, ko ga razlastitveni zavezanec pozove k temu plačilu. Ker je tožnica tak poziv naslovila na toženko 3. 1. 2006, ji gredo zakonske zamudne obresti od tega dne dalje (prvi odstavek 299. člena OZ).

V tožbi tožnik ni predlagal razdružitve skupne lastnine, o čemer se odloča v nepravdnem postopku, ampak s tožbo od zemljiškoknjižnega (skupnega) lastnika zahteva, da se ugotovi obstoj solastninske pravice glede vsake od nepremičnin v polovičnem deležu. O taki zadevi se odloča v pravdnem postopku.

Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika, da ob vložitvi tožbe (predloga v nepravdnem postopku) označi vrednost spornega predmeta v denarni enoti. Ker se na vrednost spornega predmeta navezuje uporaba določb o pristojnosti, tožnik navedene vrednosti (razen v primeru spremembe tožbe) ne more več spreminjati. Sodišče pa ima le t.i. korekturno dolžnost.

Dejanska etažna lastnina po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo; že v preteklosti so bili primeri zemljiškoknjižno vpisane solastnine obravnavani kot etažna lastnina, če je po vsebini šlo za etažno lastnino, kar je tudi značilnost konkretnega primera. Zato tožnici stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine, ob upoštevanju, da so v tožbenem zahtevku zajete vse potrebne komponente - identifikacija posameznega dela z določno opredelitvijo skupnih delov in pripadajočega zemljišča - ni mogoče odreči.

Res je, da gre v bistvu tudi pri mejnem sporu, ki svoj predlog opira na močnejšo pravico, po naravi za lastninski zahtevek. A to ne pomeni, da gre v tej zadevi za spor o poteku meje, ki se rešuje v nepravdnem postopku. Konkretno niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena ZPP za ustavitev postopka in njegovo nadaljevanje po pravilih nepravdnega postopka pred drugim sodiščem, saj ni ovire, da tožnik v tem postopku uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na delu parcele tožencev.