58. člen ZZZDR-UPB1

Ne glede na to, ali je solastninski delež glede nepremičnine, ki je predmet delitve, predlagateljica pridobila na podlagi darilne pogodbe ali pogodbe o razdružitvi skupnega premoženja, solastninski delež ne sodi v skupno premoženje nje in prvega nasprotnega udeleženca kot (nekdanjega) zakonca. Morebiten spor o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem zato ne more biti razlog za prekinitev postopka za delitev solastnine glede te nepremičnine.

Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek. Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere 70. člen SPZ v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Aktualna sodna praksa tako izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, med drugim tudi, če za delitev obstaja soglasje pravdnih strank, v nasprotnem primeru pa se delitev opravi v nepravdnem postopku. V zvezi z grajo o napačni odločitvi v delu, ki se nanaša na delitev v pravdi, pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločitev o višini solastniških deležev res predstavlja že delitev v pravdi, vendar je za njeno pravilnost pravno pomembno zgolj to, da tožena stranka delitvi v pravdi ni nasprotovala.

Sodišče prve stopnje je delež na skupnem premoženju določilo na podlagi celovite presoje vseh prispevkov zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja, in to v celotnem obdobju njune skupnosti. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevanega polovičnega deleža. Pri tem je, kot bistveno, štelo, da je bil tožnikov finančni prispevek pri nakupu stanovanja v A. leta 1991 (ki je bilo kasneje prodano, kupnina pa namenjena gradnji hiše v B.) precej višji od toženkinega in da je imel tožnik v času trajanja zunajzakonske in zakonske skupnosti višje dohodke od toženke. Po drugi strani pa je imelo pred očmi, da je bil prispevek toženke pri opravilih, ki jih zahteva dom in družina, večji. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je bil finančni prispevek, ki ga je toženkina mati namenila za obnovo objekta v C., podarjen obema zakoncem. Ta objekt sta obnavljala tožnik in toženka skupaj, za njuno družino. Toženkina mati je s slabo polovico tega zneska neposredno plačala izvajalce, preostali del (več kot polovico) pa izročila tožniku. Pritožbene trditve, da naj bi mati toženke tedaj,

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na listino v prilogi C38. Tožnica trdi, da ji ta listina ni bila vročena in da se o njej ni mogla izjasniti. Vsebinsko pa tako zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev pa se tožnica ne more uspešno sklicevati, saj je ne uveljavlja pravočasno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec dokazal, da osnovni vložek v višini 7.425,00 EUR ni bil plačan z denarnimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času njune zunajzakonske zveze, niti z denarnimi sredstvi, ki so izvirala iz njegove podjetniške dejavnosti (iz s.p.), da je dokazal, da je denar za toženčev osnovni vložek v celoti prispeval njegov oče. Ob takšnih dejanskih zaključkih pa je materialno pravno, v skladu z določilom 2. odstavka 58. člena ZZZDR, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženčev 99% poslovni delež v družbi A. d.o.o. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Sporno pravno razmerje med upnico in dolžnikom je nastalo že pred uveljavitvijo (15. 4. 2017) oziroma začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), zato se zanj uporabljajo še določbe prej veljavnega ZZZDR in ne DZ, na katerega se je v izpodbijanem sklepu oprlo sodišče prve stopnje. Zunajzakonska skupnost je (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno skladno z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom. Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: – da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in – da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom. Pravni standard zunajzakonske skupnosti, ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev. Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupn

Čeprav je prvostopenjsko sodišče izvedencu naložilo, da vpogleda tudi v podpise toženca z drugih listin v spisu, česar stranki sicer nista predlagali, je delovalo racionalno in znotraj dokaznega predloga - sledilo je zgolj potrebam strokovne izdelave mnenja, ki zahteva primerjavo več primerjalnih podpisov posameznika, ker en primerjalni podpis po posamezniku ne omogoča preiskave. Postopanje sodišča je bilo zato zakonito in procesnopravno pravilno. Sodnik je namreč tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in zahteva od njega pojasnila glede dane ekspertize, zato ima izvedenec tudi pravico pregledati spis, opraviti ogled oziroma pregled predmeta in od sodnika zahtevati določena pojasnila. Kakovost odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, zato je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodnik usmeri delo izvedenca. Glede na čas gradnje in dogovor pravdnih strank o gradnji hiše za potrebe družine, glede na vrednost in stanje nepremičnine, ki je bilo posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi ZTLR pravilno ugotovilo, da se je stanje nepremičnine zaradi izgradnje nove stavbe spremenilo v taki meri, da je nepremičnino mogoče šteti kot novo stvar, in da

Predlog se zavrne.

Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema, kar narekuje njegovo enotno obravnavnje in posledično določitev enotnih deležev na vseh delih skupnega premoženja.

Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen. Ker sta pravdni stranki vlagali skupno premoženje v posebno premoženje toženca, v skupno premoženje sodi z vlaganji povečana vrednost nepremičnine. Od ugotovitve deležev na skupnem premoženju je odvisna tudi višina zneska, ki ga je iz naslova vozil, ki so spadala v skupno premoženje, pa so bila odtujena, tožnici dolžan izplačati toženec.

Pri odločitvi o višini deležev na skupnem premoženju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta imeli obe pravdni stranki tudi neuradne prihodke, ki sta jih vložili v nakup in vzdrževanje skupnega premoženja, ter da je tožnica v skupno premoženje prispevala svoje darilo. Toženec tako ni uspel dokazati svojega nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju.

V obravnavanih okoliščinah je brez dvoma šlo za skupen dogovor tožnika, toženke in njene babice kot imetnice stanovanjske pravice in s tem upravičenke do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (s 60 % popustom), da se stanovanje odkupi, da pravdni stranki postaneta dejanska lastnika stanovanja, babica pa ima izgovorjene ugodnosti. To pa hkrati pomeni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je odkup stanovanja izpeljal tako, da je bila imetnica stanovanjske pravice dejansko slamnati kupec, pravilno. Res je, da OZ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Res je, kot trdi pritožnica, da dejansko stanje, ki ga obravnava odločba VS RS ni enako kot predmetno, je pa primerljivo, v obeh primerih kupec ni želel postati lastnik. Tega ne omaje trditev, da je pobudo za nakup stanovanja dala babica in da je uveljavljala svoja upravičenja za odkup stanovanja. Brez denarja pravdnih strank bi njeno upravičenje do odkupa dejansko ostalo zgolj pravica, ki je na pravdni str

Skupno premoženje - obstoj, obseg, obligacijski zahtevek, uporabnina, vrnitev vrednosti darila.

Predlog se zavrne.

ZPP v drugem odstavku 181. člena določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ima takšna sodba že učinek izvršljivosti. Že to dejstvo po oceni sodišča druge stopnje zadošča za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje dodaja, da toženka na spornih nepremičninah lastninske pravice ni pridobila na pravnoposlovni podlagi, pa tudi ne na podlagi dedovanja temveč v okviru pridobivanja skupnega premoženja zakoncev. Sicer pa Zakon o kmetijskih zemljiščih (18. člen ZKZ) omogoča, da je zaščitena kmetija v solasti prednika in potomca. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je vs

Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici. Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico ozi

Toženka je bila tista, ki je zatrjevala, da ima premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in za katerega posledično velja zakonska domneva, da gre za skupno premoženje zakoncev, drugačno pravno naravo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala zatrjevati, da je bil sporni čoln pridobljen bodisi neodplačno bodisi iz sredstev, ki ne izvirajo iz dela (ali iz drugega skupnega premoženja). Nasprotovati bi morala dejstvenim predpostavkam, na katerih temelji pravna posledica iz 67. člena Družinskega zakonika.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar. Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje. Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.