VSL Sodba in sklep II Cpg 143/2019

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

- v izpodbijani II. točki izreka tako, da mora tožena stranka v 8 dneh od prejem te sodbe plačati tožeči stranki 415,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 do plačila;

- v izpodbijani III. točki izreka tako, da mora tožena stranka v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 236,67 EUR, v primeru zamude, pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 220,79 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude, pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo :

- sklep o izvršbi VL 9375/2018 z dne 12. 2. 2018 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka, sklep),

- zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 415,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 dalje (II. točka izreka),

- tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 500,94 EUR, pod pretnjo, da bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjevala je tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tudi ona je zahtevala povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba zoper II. in posledično III. točko izreka je utemeljena, pritožba zoper I. točko izreka pa ni dovoljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo pa je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) pravdni stranki sta sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala prodati, tožena stranka pa kupiti 29,96 m3 smrekovega žaganega lesa po ceni 145,00 EUR za kubični meter + DDV, (2) 3. 11. 2016 je tožena stranka tožeči stranki za 29,96 m3 smrekovega žaganega lesa plačala kupnino v višini 5.301,45 EUR, in sicer po ponudbi – predračunu 19-300-60385/1 z dne 2. 11. 2016 (A4), (3) tožeča stranka je toženi stranki les dobavila 2. 11. 2016 (v nadaljevanju tudi prva dobava), (4) dobavljen les je imel stvarne napake (prirezan je bil v konus, plavine), zato sta se pravdni stranki dogovorili, da bo ga tožeča stranka zamenjala oziroma dobavila drug les brez napak in (5) drug, nadomestni les, v količini 32,319 m3, je tožeča stranka toženi stranki dobavila 10. 11. 2016 (v nadaljevanju tudi druga dobava), ta les pa je imel iste napake kot tisti iz prve dobave.

7Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot prodajalka, tožena stranka pa kot kupka, sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bilo smrekov žagan les v količini in po ceni, kot navedeno pod (1) v prejšnji točki te obrazložitve. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo iz dveh razlogov. Primarno zato, ker je tožena stranka naročila 29,96 m3 lesa, ne pa 32,319 m3. Ker je tožena stranka naročeno količino, torej 29,96 m3, plačala, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka ni upravičena do plačila razlike med naročeno in dobavljeno količino. Drugič pa zato, ker je presodilo, da tožeča stranka tudi v dodatnem (primernem) roku ni opravila pravilne izpolnitve, zaradi česar se po 471. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) domneva, da je tožena stranka 10. 11. 2016 odstopila od pogodbe, posledično pa sta obe bili stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člen OZ).

Presoja pritožbenega sodišča

8Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijane sodbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, je pa pri odločanju o tožbenem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje na več mestih očita zmotno uporabo materialnega prava. Vendar pa pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje to kršitev zagrešilo, ker je presodilo (1) da je predračun dokazilo o sklenjeni prodajni pogodbi in (2) ker je na podlagi predračuna presodilo, da je bila dobava dogovorjena zgolj v tolikšni količini, kot izhaja iz predračuna, po vsebini ne pomenita zmotne uporabe materialnega prava, pač pa pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa ni dopusten v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožnica s citiranima navedbama izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka stranka naročila (le) 29,96 m3 lesa.

10Je pa pritožnica s pritožbeno navedbo, da je do plačila vtoževanega zneska upravičena, ker tožena stranka ob dobavi 10. 11. 2016 ni grajala domnevno prevelike količine dobavljenega blaga, opozorila na to, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo določbo 473. člena OZ. Po tem določilu mora kupec v primeru, ko mu prodajalec po gospodarski pogodbi dobavi večjo količino po vrsti določenih stvari, kot je bila dogovorjena, v primernem roku izjaviti, da presežek odklanja. Če tega ne se stori, se pa šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni. Ker sta pravdni stranki prodajno pogodbo sklenili kot gospodarska subjekta (drugi odstavek 13. člena OZ), predmet pogodbe pa je bil določen po vrsti (smrekov žagani les), bi morala torej tožena stranka, če bi želela uspeti z ugovorom, da lesa ni dolžna plačati, ker ga ni naročila, zatrjevati, da je v primernem roku po drugi dobavi presežek lesa odklonila iz razloga, ker ga ni naročila. Da bi to storila, pa ni navedla niti to ne izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje¹. Zato njen ugovor, da ni dolžna plačati presežka lesa, ker ga ni naročila, ni utemeljen. S tem, ko sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 473. člena OZ, je torej zmotno uporabilo materialno pravo.

11Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zato, ker je štelo, da je bila prodajna pogodba razvezana na podlagi 471. člena OZ. Po tem določilu je pogodba v primeru (stvarnih napak) razvezana po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni, razen, če jo kupec obdrži v veljavi tako, da prodajalcu nemudoma izjavi, da pogodba ostaja v veljavi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka s tem, ko je od tožeče stranke zahtevala drug les brez napak, tožeči stranki pustila primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Ker je bila tudi druga dobava lesa neustrezna, je presodilo, da so pogoji iz 471. člena OZ izpolnjeni.

12Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že s samim pozivom za odpravo napak z zamenjavo lesa (pri čemer niti iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe niti iz trditvene podlage ne izhaja, da je bil rok pri tem terminsko določen) izpolnila dolžnost pustiti prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev iz prvega odstavka 470. člena OZ², je materialno pravno zmotno, ko bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13Kupec, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke iz prvega odstavka 468. člena OZ. Ti so: (1) pravica zahtevati, da prodajalec pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost, in sicer bodisi tako, da napako odpravi bodisi tako, da izroči drugo stvar brez napake, (2) pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine in (3) pravica odstopiti od pogodbe. V primeru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov je treba razlikovati med primeri, (1) ko kupec zahteva le (pravilno) izpolnitev pogodbe, kar predstavlja uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za odpravo napak oziroma zamenjavo stvari, in med primeri, (2) ko kupec zahteva (pravilno) izpolnitev pogodbe v določenem roku, kar predstavlja uveljavljanje odstopa od pogodbe kot jamčevalnega zahtevka. V prvem primeru potek (s strani kupca nedoločenega) primernega roka za (pravilno) izpolnitev nima za posledico prenehanja pogodbe, v drugem primeru pa je s potekom (s strani kupca določenega) roka za (pravilno) izpolnitev pogodba razvezana po samem zakonu (471. člen OZ)³.

14Zmotno je torej pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki določila rok za pravilno izpolnitev pogodbe. Kaj takega iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kot je pravilno opozorila tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2015 (na l. št. 63). Tožena stranka je namreč navedla, (1) da je tožeča stranka dobavo obljubila do 10. 11. 2016 (l. št. 10) in (2) da je tožeči stranki dala možnost (dodaten rok), da ji dobavi blago ustrezne kvalitete, kar je tožeča stranka skušala storiti dne 10. 11. 2016. Vendar pa iz povzetih navedb ne izhaja, da bi tožena stranka tožeči stranki terminsko določen rok za pravilno izpolnitev pogodbe sploh določila. Iz njih je razvidno je le, da je tožečo stranko pozvala k zamenjavi lesa⁴.

15Iz zgornje obrazložitve sledi, da po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni veljavno odstopila od pogodbe (po prvem odstavku 470. člena OZ) oziroma ni prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu (na podlagi 471. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 170. člena OZ). Zato mora svojo pogodbeno obveznost izpolniti (9. člen, prvi odstavek 239. člena in prvi odstavek 435. člena OZ). To pomeni, da mora les v dobavljeni količini plačati po dogovorjeni ceni. Ker je 29,96 m3 že plačala, mora plačati še presežek med 29,96 m3 in 32, 319 m3 v znesku 415,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, navedenega na računu, torej od 11. 11. 2016 do plačila. S tem dnem je namreč prišla v zamudo, saj svoje ni izpolnila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

16Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje II. točke izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).⁵

17Kot izhaja iz pritožbe, se je tožeča stranka pritožila zoper celotno odločbo torej tudi proti I. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka. Glede na to, da se je predmetni postopek z vložitvijo predloga za izvršbo začel po začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), torej po 14. 9. 2017 in pred začetkom veljavnosti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L)⁶, torej pred 25. 3. 2018, je sodišče prve stopnje na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 436. člena ZPP⁷ smelo razveljaviti izdani sklep o izvršbi v celoti in nadaljevati postopek kot po tožbi. Zaradi tega za tožečo stranko niso nastale nobene neugodne posledice. Torej za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti I. točki izreka na podlagi določila 1. točke 365. člena ZPP zavrglo (I. točka izreka te odločbe).

O stroški pravdnega postopka

18Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev nadaljnjih pravdnih postopka v III. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V pravdi je uspela tožeča stranka, zato je upravičena do povrnitve svojih stroškov pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT), Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in načela potrebnosti (155. člen ZPP). Priznalo ji je: 200 točk za prvo pripravljalno vlogo, ki je po vsebini dopolnitev tožbe (19/1 OT), 200 točk za vlogo z dne 4. 6. 2018 (19/1 OT) in 8 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 408 točk, kar ob upoštevanju takrat veljavne vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR), znese 187,27 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še strošek doplačila sodne takse za redni postopek v višini 34,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1) in potne stroške tožeče stranke oz. njenega zakonitega zastopnika za pristop na narok, in sicer v višini 15,40 EUR (cena vozovnice za vlak kot najcenejšega javnega prevoznega sredstva na relaciji S. – L. – S.)⁸. Skupaj priznani stroški znašajo 236,67 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni. Zakonske zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (299. in 378. člen OZ). Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo izvršilnih stroškov (to je sodne takse za predlog za izvršbo in stroškov sestave tega predloga), saj jih je tožena stranka glede ni priglasila pravočasno (osmi odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Priglasila jih je namreč šele tekom pravdnega postopka, morala pa bi jih že v predlogu za izvršbo.

Stroški pritožbenega postopka

19Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo glede na glavni zahtevek uspela v celoti. Zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 5 točk za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 255 točk, kar ob upoštevanju takrat veljavne vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znese 117,04 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 25,75 EUR in mu prištelo strošek plačila sodne takse za pritožbeni postopek v višini 78,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Skupaj priznani pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 220,79 EUR. Ta znesek je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (299. in 378. člen OZ).

¹ Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo ob drugi dostavi ugotovljeno, da je tožeča stranka dostavila večjo količino od naročene (sedma alineja 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), sama po sebi ne pove ničesar o tem, ali je in kdaj je tožena stranka tožeči stranki izjavila, da presežka ne sprejema, ker ga ni naročila.
² Prvi odstavek 470. člena OZ določa: Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe
³ Vrhovno sodišča RS je v sklepu III Ips 113/2015 z dne 24. 3. 2017 zapisalo, da je treba pri odstopu od pogodbe (oziroma razvezi pogodbe po samem zakonu) kot najstrožji sankciji, ki jo lahko uveljavlja kupec v primeru stvarnih napak, poleg interesov kupca v ustreznem obsegu upoštevati tudi interese prodajalca. Varstvu interesov prodajalca pa je namenjena dodatna predpostavka za uveljavljanje te sankcije - dolžnost kupca pustiti prodajalcu primeren dodaten rok za (pravilno) izpolnitev. Namen roka je opozoriti prodajalca, da bo z njegovim potekom prišlo do spremembe v pogodbenem razmerju, ter mu ponuditi zadnjo možnost za (pravilno) izpolnitev in s tem za ohranitev pogodbe v veljavi. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tega namena ni mogoče doseči, če kupec prodajalca zgolj pozove k (pravilni) izpolnitvi. Zato je odločilo, da mora kupec, čigar interes za prejem izpolnitve od nasprotne stranke pojenjuje in ki želi odstopiti od pogodbe, določiti rok in ga tudi sporočiti prodajalcu.
⁴ Tudi v pravni literaturi je za v primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve (pri katerih čas ni bistvena sestavina pogodbe) zavzeto smiselno enako stališče. Če hoče upnik od take pogodbe odstopiti zaradi neizpolnitve, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 150. člen OZ). Rok lahko določi kadarkoli po neizpolnitvi, lahko tudi takoj, ko nastopi dolžniška zamuda. Lahko pa najprej zahteva izpolnitev oziroma ostane pasiven, kar ima enak učinek, ter se za določitev roka odloči kasneje, pri čemer pa je namen dodatnega roka, da upnik dolžniku ponudi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe (povzeto po M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, str. 412).
⁵ Glede na to, da že rok, zaradi katerega poteka bi nastopili učinki razvezane pogodbe (477. člen OZ v zvezi s 111. členom OZ), ni bil določen, so se ostale pritožbene navedbe, nanašajoče se na vprašanje grajanja napak pri drugi dobavi, izkazale za nebistvene.
⁶ Prvi stavek drugega odstavka 62. člena ZIZ določa: Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi.
⁷ Drugi odstavek 436. člena ZPP določa: Če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari.
⁸ Prim. 5. do 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/03 in 32/13).