13. člen OZ

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja. Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.

Pogodba o izvajanju del na večstanovanjski stavbi, sklenjena med izvajalcem del (gospodarsko družbo) in naročniki - etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ni gospodarska pogodba.

Tožena stranka bi morala v skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena ZZDej s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Ker je tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve, in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Dokazi se izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev - pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.

Če je bila tožeča stranka mnenja, da izvedenec njenih pripomb o stanju na trgu v času prodaje vozila ni v ustrezni meri upošteval, je imela možnost te pomisleke odpraviti ob izvedenčevem zaslišanju. Če je bila mnenja, da odgovori izvedenca na njene pripombe še vedno niso bili ustrezno prepričljivi, je imela možnost, da se te nejasnosti odpravi še z dodatnimi vprašanji.

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo. Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.

Podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana. Pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine. Ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.

Možna posledica neustreznega vzdrževanja viličarja namreč ni le poškodba v zvezi z delovanjem (pokvarjenega) viličarja, temveč tudi njegov kvarni vpliv na okolico - v tem primeru (domnevno) iztekanje olja iz hidravlične cevi, ki je, kljub zatrjevanemu (in neizpodbitemu) zadostnemu čiščenju tal v skladišču, povzročilo padec zavarovanca.

Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče pretehtati, ali bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu izvesti druge dokaze, ki jih je predlagala tožnica. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja telesnih bolečin ni dokazala. Drugačen pa je v konkretnem primeru položaj pri dokazovanju tožničinih duševnih bolečin in strahu. Stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene očitke glede zavrnitve tožničinega dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu, češ da je dokaz neprimeren, ni pravilno.

Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, zato je bila med njima sklenjena gospodarska pogodba, kar pomeni, da je bila tožena stranka kot kupec dolžna napake grajati nemudoma. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme, da je napake pravočasno in konkretizirano grajala. Če je grajala ustno, mora postaviti natančne konkretne trditve komu, kdaj, na kakšen način itd. in jih v dokaznem postopku dokazati. Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in ga ne definira zahtevek tožeče stranke po plačilu preostanka del. Logično življenjske presoje ne zdrži trditev pritožnice, da je šele, ko je bil ves parket položen, videla, da nima želenih lastnosti, sploh glede na izpovedbo priče P., da je vsakodnevno imela možnost videti, kako parket izgleda položen in ni nemudoma opozorila tožeče stranke, da ne ustreza njenim pričakovanjem, torej da nima dogovorjenih lastnosti.

Pogoj, da je "pogodba v zvezi z dejavnostjo" (da jo je mogoče opredeliti kot gospodarsko pogodbo) je namreč določen zgolj za primer, ko pogodbo sklepa "druga pravna oseba" in ne gospodarska družba, kot je to jasno in nedvoumno razvidno iz četrtega odstavka 13. člena OZ. Za gospodarske družbe, med katere sodita obe pravdni stranki (pritožba nasprotnega niti ne zatrjuje), pa velja, da vse pogodbe, ki jih sklepajo med seboj, sodijo med gospodarske pogodbe (drugi odstavek 13. člena OZ). Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se je toženka na podlagi Predloga za medsebojno kompenzacijo odpovedala zastaranju oz. da je podala pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenega Predloga, zaradi zahtevane stroge obličnosti (dolžnik mora upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji), ni mogoče obravnavati kot zgolj enostranske izjave volje o jasnem in brezpogojnem priznanju dolga, saj je po namenu vezan na prenehanje obveznosti zaradi pobota. V tem kontekstu je bila ta izjava toženke dana pogojno; velja naj zgolj pod (tihim) pogojem, da obstojijo pogoji za medsebojni pobot obveznosti in zgolj za namen prenehanja obveznosti. Po povedanem ni mogo

Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika - postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način. Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvo

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ) Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavk

Zastaranje terjatve iz pogodbene odškodninske odgovornosti odvetniške družbe po presoji Vrhovnega sodišča ne more pričeti teči dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za principala. Drugačno stališče bi pomenilo izvolitev namena odvetništva kot stebra pravne države.

Drži, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo.

Ni pritrditi pritožbi, da je obravnavana Pogodba o limitu potrošniška kreditna pogodba. Stranki pogodbe sta namreč gospodarska subjekta (banka, samostojni podjetnik), ki ju ni opredeliti kot potrošnika. Po vsebini gre za pogodbo o dovoljenem limitu na TRR iz dejavnosti glavnega dolžnika kot samostojnega podjetnika, torej za kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve obstoječega stanja na plačilnem računu samostojnega podjetnika. Po subjektih in vsebini je Pogodba o limitu gospodarska pogodba. Ne glede na takšno stališče pa velja pritrditi pritožbi, da na podlagi zakona za obvestila v zvezi z odstopom od pogodbe velja prejemno, ne pa oddajno pravilo, po katerem mora biti izkazana seznanitev dolžnika z odstopnim opominom od pogodbe po upniku. Navedeno zakonsko pravilo pa je dispozitivne narave in ga lahko tako stranke pogodbe drugače dogovorita.

Pogodbena kazen v višini 30 % vseh izplačanih sredstev ob upoštevanju pomena, ki ga je imela pravočasna izpolnitev za toženko, ni pretirana. Upoštevati je namreč treba, da gre pri financiranju, ki je bilo izvedeno na podlagi Pogodbi o sofinanciranju mladega razikovalca iz gospodarstva, za obliko državne pomoči, ki je ob upoštevanju prava EU dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Če zamuda z izpolnitvijo ne bi bila ustrezno sankcionirana in bi smel upravičenec prejeta sredstva obdržati oziroma bi bilo vračilo minimalno, bi s tem pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi. Tožnica ni gospodarska družba, prav tako je ni mogoče uvrstiti med druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (sofinanciranje programa raziskovalnega dela mlade raziskovalke je izrazito nepridobitno), zato za zastaranje terjatev iz sklenjene pogodbe velja splošni zastaralni rok. Upnik mora najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Izjavo lahko torej poda tudi prej, to je vsaj takrat, ko dolžnik pride v zamudo.

Pritožbena graja s strani sodišča prve stopnje uporabljenega nižjega dokaznega standarda, ko je svoje dokazne zaključke utemeljilo s pomočjo indičnega sklepanja, ni utemeljena. Tako pravna teorija kot sodna praksa v primerih, ko je dokazno breme pretežko, tudi zaradi objektivnih težav pri zbiranju in izvajanju dokazov, dopuščata, da sodišče obstoj določenih dejstev ugotovi na podlagi posrednega dokazovanja, torej z indici, ki obstoj drugih dejstev potrjujejo s stopnjo pretežne verjetnosti. Sodišče lahko vmesno sodbo izda glede celotnega zahtevka, kadar je ta v celoti po podlagi zrel za odločitev, lahko pa tudi glede dela zahtevka oziroma posameznih pojavnih oblik škode. Tožnica od tožencev zahteva plačilo nepremoženjske škode zaradi posega v njene osebnostne pravice in povračilo premoženjske škode, ki naj bi ji nastala, ker sta toženca s pomočjo njenih fotografij uspešno tržila svoje izdelke in bila s tem obogatena. Tožnica torej zahteva dve pojavni obliki škode, ki ju utemeljuje na različnih podlagah, obe pa morata biti zaradi prekluzivnega učinka vmesne sodbe že v tej fazi postopka zanesljivo ugotovljeni. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v vmesni s

Za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve pogodbe o naročilu se uporablja tretji odstavek 352. člena OZ. Za začetek teka zastaranje je nepomembno, kdaj je prva toženka storila zatrjevano kršitev pogodbe o naročilu. Na začetek teka zastaralnega roka dan sklenitve sodne poravnave ne vpliva. Nepomembno je tudi, kdaj je bila po poti izvršbe poplačana obveznost iz sodne poravnave. Zastaralni rok torej ne teče šele, ko so bili izplačani tisti zneski, ki naj bi po trditvah tožeče stranke pomenili škodo. Tako je odločilo končno že VS RS v prej navedeni odločbi (II Ips 604/2005), pri čemer se dejansko stanje v tej zadevi razlikuje od tistega v prej navedeni odločbi VS RS le toliko, da je v zadevi VS RS II Ips 604/2005 šlo za izvršitev sodbe, v tej zadevi pa gre za izvršitev sodne poravnave, kot je že bilo pojasnjeno. Odločilno pa je, kdaj so bili tožeči stranki "znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino" škode.