170. člen OZ

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzor nad vodenjem poslov družbe. V zvezi s to funkcijo je v 281. členu ZGD-1 določeno predvsem, kako se nadzornemu svetu zagotavljajo informacije, ni pa posebej urejeno, kako mora nadzorni svet postopati, če pri vodenju poslov družbe odkrije pomanjkljivosti.

O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.

Ni sporno da je bil nakup poslovnega deleža v A. v skladu s strategijo B., zato sam nakup poslovnega deleža ni sporen. Sporna je le cena, ki jo je tožeča stranka plačala. Dejstvo, da je neka odločitev v skladu s poslovno strategijo družbe, namreč še ne pomeni, da so člani NS pri soglasju za sklenitev posla pod konkretnimi pogoji ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva od udeležencev v gospodarskih razmerjih, še posebej od članov organa nadzora gospodarskih družb. Vprašanje torej je, ali se ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med upravo in nadzornim svetom člani NS lahko zadovoljijo s pridobljenimi informacijami (ki jih je v bistvu v celoti pripravila Uprava), ali pa bi skrben član NS moral karkoli dodatno preverjati. Nobenega dvoma ni, da članu NS ni treba samostojno na novo ugotavljati učinkov povezovanja. Pri presoji ravnanja tožencev pa je treba izhajati iz dejstva, da nakup nekontrolnega deleža neke družbe sam po sebi praviloma ne ustvarja sinergijskih učinkov. Gre za dejstvo, ki mora biti članom nadzornih organov delniških družb po prepričanju pritožbenega sodišča znano. Zato se od njih lahko pričakuje, da pred izdajo soglasja k nakupu pridobijo dodatne informacij

Sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine ni odločalo po prostem preudarku, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč je svojo presojo ustrezno pretehtalo in obrazložilo, s temi razlogi pa pritožba konkretizirano ne polemizira.

Sodišče prve stopnje je dalo premalo pomena okoliščini, da se je toženec najprej umaknil od napete situacije, ko sta se s tožnikom prerekala, ter da je bil sprožilni moment za napad toženca na tožnika s kovinsko palico ravno udarec, ki mu ga je prizadel tožnik. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik večji od toženca, ki je visok 190 cm, toženec pa je visok 170 do 175 cm. Glede na sodno prakso v primerih, ko je oškodovanec začel pretep, ta pa se je s strani nasprotne stranke prevesil v samostojen napad, je sodišče glede na okoliščine primera določilo najmanj 20% soprispevek oškodovanca.

Tožnica zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano svojo odgovornost voznik vozila, je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ.

Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom ter (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V vmesno sodbo ne sodi odločanje, katere oblike nepremoženjske škode so podane (telesne bolečine, duševne bolečine, strah). Z vmesno sodbo se ugotavlja samo, ali je škoda nastala. Vprašanje, katere oblike škode so podane, pa sodi v odločanje glede višine odškodnine.

Tožena stranka ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela v smislu 5. in 12. člena ZVZD-1 oziroma ni zagotovila varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju v smislu določbe 45. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZDR. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo določa 131. člen OZ.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja. Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata. 14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze. Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne po

Tožnik je škodo povzročil namenoma, s kaznivim dejanjem, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za znižanje odškodnine zaradi njegovega šibkega premoženjskega stanja.

Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, in ni poskrbela, da bi bili izvedljivi. Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za upor

Tudi če drži, da je toženec brezposeln in brez premoženja, to še ne zadostuje za uporabo določbe 170. člena OZ. Sodišče lahko ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca in odgovorne osebe, naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, vendar le v primeru, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti.

Nedvomno je zakonsko predpisana dolžnost nadzornikov na smučišču, da smučarjem in deskarjem preprečujejo nevarne vožnje in druga nevarna in škodljiva dejanja na smučiščih. Prestroga in nerazumna pa bi bila zahteva do upravljavcev smučišča, da bi izvajali absoluten nadzor na smučišču in nadzirali vsakega smučarja ali deskarja ter ga v primeru nevarnega smučanja izločili (mu prepovedali smučanje in odvzeli vozovnico). Dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja zaradi premalo skrbnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču je na tožniku in za prevalitev dokaznega bremena na drugo toženo stranko zaradi pravičnosti, pritožbeno sodišče ne vidi razlogov.

Dolžnik se pri poslovni odškodninski obveznosti ne more razbremeniti odgovornosti tako, da dokaže, da ni kriv.

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik obstoj in obseg nepremoženjske škode dokazoval le z izvedencem medicinske stroke.

Tožnica je ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Glavni razlog prometne nesreče je bil v nenadnem in nenadzorovanem prihodu konja na vozišče, ki je presekal pot motoristu tako, da je trčil vanj. Tožnikova prehitra vožnja (po ugotovitvah izvedenca najmanj 55 km/h, ki je bila kljub temu v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h), zato ne more biti ocenjena kot višji tožnikov soprispevek k nastanku škode.

Tožnik ni bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, delo pri toženi stranki pa je opravljal tako kot je bilo običajno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.