471. člen OZ

Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži.

Sposobnost stroja za preverjanje pristnosti bankovcev predstavlja tehnično karakteristiko stroja, ki je gotovo odvisna od tehničnega ustroja oziroma njegove programske opreme, ki stroju zagotavlja njegovo funkcionalnost, zato za ugotovitev stvarne napake tehnične narave in glede na obrazložene in dokazno podprte trditve tožene stranke, da gre pri dobavljenih strojih za OEM verzijo stroja, ki je izkazano prestal testiranje ECB, ne more biti odločilna okoliščina, da stroji družbe A., ki jih je dobavila tožena stranka, niso bili na seznamu ECB kot stroji z opravljenim 100% testom evro detekcije. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je odpadla potreba po odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pogoj za odločanje, ali obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobota, ki jo tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek, je, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka pobotni ugovor ni (več) predmet presoje in odločitve. Temu ustrezno sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka za pritožbo, s katero izpodbija odločite

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka podjemnik (ki bi jamčil za uspeh izvedenih del v smislu, da celoten ogrevalni sistem, kamor so bili vgrajeni kotli, deluje v pričakovanih okvirjih), pač pa se je sklicevala (le) na neodpravljeno napako v predmetu nakupa. Izrecno je navedla tudi, da zahtevek ne utemeljuje na odgovornosti tožene stranke za izbiro kotlov. Zato je za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje, ali kotli, ki jih je prodala tožena stranka, res niso dosegali izrecno dogovorjenih parametrov, saj je tožeča stranka zatrjevala, da kotli že od prvega dne ne delujejo, tožena stranka pa je trdila nasprotno: da napake na kotlih ni, oziroma je vzrok za nedelovanje v sferi tožeče stranke. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je pred demontažo imela možnost zavarovanja dokazov, česar ni storila, na kar je izrecno opozorila tudi tožena stranka. Posledic svojega ravnanja oziroma opustitev zato ne more prevaliti na toženo stranko v okviru zatrjevanja, da je dokazno breme prešlo na

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna. Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kupec, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke iz prvega odstavka 468. člena OZ. Ti so: (1) pravica zahtevati, da prodajalec pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost, in sicer bodisi tako, da napako odpravi bodisi tako, da izroči drugo stvar brez napake, (2) pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine in (3) pravica odstopiti od pogodbe. V primeru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov je treba razlikovati med primeri, (1) ko kupec zahteva le (pravilno) izpolnitev pogodbe, kar predstavlja uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za odpravo napak oziroma zamenjavo stvari, in med primeri, (2) ko kupec zahteva (pravilno) izpolnitev pogodbe v določenem roku, kar predstavlja uveljavljanje odstopa od pogodbe kot jamčevalnega zahtevka. V prvem primeru potek (s strani kupca nedoločenega) primernega roka za (pravilno) izpolnitev nima za posledico prenehanja pogodbe, v drugem primeru pa je s potekom (s strani kupca določenega) roka za (pravilno) izpolnitev pogodba razvezana po samem zakonu (471. člen OZ). Iz zgornje obrazložitve sledi, da po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni veljavno odstopila od pogodbe (po pr

Tožeča stranka je pravilno uporabila zakonske možnosti iz naslova garancije za brezhibno delovanje, ko je najprej zahtevala odpravo napak v določenem roku, nato pa je, ker tožena stranka vseh napak v tem roku ni odpravila, od pogodbe 25. 8. 2010 s pisno izjavo dano toženi stranki odstopila. S tem je bila kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razvezana. Zato tožeča stranka po zakonu nima pravice zahtevati z oblikovalnim zahtevkom še sodne razveze pogodbe. V tem delu je zato tožba nesklepčna, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tiskalnik prevzela na odpravo napak, je trditveno in dokazno breme, da je napake odpravila oziroma, da je kupljeni tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, na strani tožene stranke, ki je napake odpravljala.

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.

Za obvestilo o napaki zadostuje tudi opozorilo po telefonu. Toženec napake ni odpravil, v dodatnem roku torej ni (pravilno) izpolnil pogodbe, zato je bila ta razvezana po samem zakonu.

Kadar kupec med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odstopiti od pogodbe, je predpostavka iz prvega ostavka 480. člena OZ izpolnjena, če prodajalec do izteka roka prejme kupčevo izjavo, da odstopa od pogodbe. Kadar prodajalec začne odpravljati napako ali izjavi, da bo to storil, kupec ne more presoditi, ali je ponujeni način odprave napake ustrezen, temveč lahko sklepa zgolj, da bo prodajalec napako prostovoljno odpravil. Če v takšnem primeru prodajalčev poskus sanacije ni uspešen (ker npr. sanacije napake ni ustrezno izvedel), bi bilo njegovo sklicevanje na potek enoletnega prekluzivnega roka, šteto od prvega obvestila o napaki, četudi sklenemo, da gre v celoti za prekluziven rok, zloraba pravnega varstva - torej uveljavljanje pravne zaščite, ki jo enoletni rok za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake daje prodajalcu, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano. OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavitev zahtevkov v razmerju do prodajalca. Zato je treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila, ki so v zvezi s prodajalčevo odgo

Kupec mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe.

Kupec mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe skladno s prvim odstavkom 470. člena OZ prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Ni mogoče šteti, da je kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez določenega roka) prodajalcu pustil (primeren) dodatni rok za odpravo napak.

Ugotovljeno dejansko stanje narekuje presojo, daje v skladu s 470. in 471. členom OZ prišlo do razveze pogodbe. To ima za posledico, da toženca ne moreta uveljavljati drugih jamčevalnih zahtevkov - torej zahtevkov za pravilno izpolnitev ali zahtevka za znižanje kupnine.

Oblikovalni zahtevek tožnika ni potreben, saj je pogodba razvezana že po samem zakonu s potekom dodatnega roka, ki ga je tožnik toženi stranki postavil za odpravo stvarnih napak (471. člen OZ). Tudi ugotovitvena tožba ni dopustna, saj je dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel (181. člen ZPP).

Tožeča stranka ni dokazala trditev, da je bila ob prevzemu vlaga lesa izmerjena v prisotnosti tožene stranke, kar bi sicer spremenilo pravno kvalifikacijo stvarne napake. Pritožbene trditve, da običajen pregled ni le vizualen pregled, temveč tudi določena kemijska analiza, pa so neutemeljene tudi zato, ker 465. člen OZ določa, da v primeru, da je bila prodajalcu (torej tožeči stranki), napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana, kot je bilo to v tej zadevi, kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal.

OZ posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki ne določa. Zato kupec lahko veljavno izpolni obveznost obvestiti prodajalca o napaki tudi z ustnim obvestilom.

Ker očitno do sedaj ni bilo izvedenih ustreznih meritev karakteristik spornih kotlov, ki bi izločile vplive preostalih možnih vzrokov, ki so izven samih dobavljenih kotlov, dokazi, ki jih je upoštevalo sodišče, ne morejo predstavljati zadostne osnove za sklepanje o obstoju napake na dobavljenih kotlih. Ob tako jasni ugotovitvi izvedenca o možnih drugih vzrokih za nedoseganje želenih parametrov po vgradnji kotlov pa je protispisna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi tožene stranke glede vzrokov na strani tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je očitno materialnopravno zmotno ocenilo, da je na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme glede pravilnega delovanja dobavljenih kotlov. V posledici takšne zmotne uporabe materialnega prava pa ni izvedlo dokazov, ki jih je glede obstoja stvarne napake predlagala tožeča stranka. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

Če prodajalec (tožena stranka) v primernem dodatnem roku ne opravi pravilne izpolnitve (torej ne popravi stvari oziroma je ne zamenja z drugo stvarjo brez napake), lahko kupec ponovno (alternativno) izbira med vsemi tremi jamčevalnimi zahtevki iz 1. odstavka 468. člena OZ (pri tem se sicer po 471. členu OZ domneva, da je izbral pravico odstopiti od pogodbe). Kršitev pogodbene obveznosti, ki pomeni neizpolnitev, lahko nastopi tudi, če pogodbi zvesta stranka uveljavi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napak izpolnitve. Zato je upnik upravičen do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer neizpolnitve, tudi če od pogodbe odstopi zaradi izpolnitve z napako. Zamuda v zvezi s pogodbeno kaznijo je nastopila takrat, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe in poleg vračila kupnine zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni.

Primernost dodatnega roka za odpravo napak je treba presojati po enakih kriterijih kot primernost dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Navedeni rok je dopolnilni rok, kar pomeni, da je v obeh primerih treba upoštevati, da bi pravilna izpolnitev morala biti že opravljena v celoti. Obveznosti pravdnih strank iz naslova razdrte oziroma razvezane pogodbe so sočasne, zato bo tožeča stranka upravičena do vrnitve kupnine šele potem, ko bo vrnila prejeti agregat. Tožeča stranka je agregat dolžna vrniti v stanju, ki je primerno glede na potečeni čas od prejema do vračila.

Pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake se smiselno uporabljajo tudi za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, in sicer glede vprašanj, ki s pravili o odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari niso (celovito) urejena. Pri prevari po prvem odstavku 480. člena OZ ne gre za to, da bi prodajalec ravnal z namenom zavesti kupca, ampak je treba pojem prevare razumeti širše. Gre namreč za vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Če napaka v primernem dodatnem roku ni odpravljena, se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu.