358. člen OZ

Zastaranje med starši in otroki ne teče, dokler traja roditeljska pravica oziroma starševska skrb. Pravilna uporaba določbe, ki določa zadržanje zastaranja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, zadrži tudi zastaranje terjatev iz prvega odstavka 347. člena OZ, vendar po prenehanju zadržanja zastaralni rok slednjih znaša 3 leta. Treba je namreč ločiti med takšnimi občasnimi terjatvami (ki ne predstavljajo prave judikatne terjatve), s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja, ter pravimi judikatnimi terjatvami iz naslova preživljanja. Pravo judikatno terjatev v konkretnem primeru predstavljajo preživninski obroki, ki so zapadli do konca glavne obravnave, na katerega se nanaša materialnopravna pravnomočnost. Ker sodišča namreč odločajo glede na stanje na dan glavne obravnave, prave judikatne terjatve ne predstavljajo tudi terjatve vse do pravnomočnosti sodbe, kot to trdi upnica. Za prave judikatne terjatve velja daljši, to je 10-letni zastaralni rok, ki se nanaša tako na glavnico kot pripadke, ki so se do tega dne natekli. Za vse po tem dnevu zapadle preživninske obroke in njim pripadajoče zakonske zamudne obresti pa res velja krajši, 3-letni zas

Predlog se zavrne.

Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči. Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upra

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila" ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen. Po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile vse storitve institucionalnega varstva, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila" za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s porčcunom periodicnih prejemkov (nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč), ki se je nanasal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova placilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo spr

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči po dopolnjenem 18. letu upnice, torej v letu 1992, vendar tudi v najugodnejšem primeru za upnico (če bi se redno šolala), in bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti (2000), ko bi dolžnikova zakonska obveznost preživljanja upnice lahko najkasneje prenehala, je terjatev ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, že pred vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2021 v celoti zastarala.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), če je bila odločitev o najetju skupna, to pa je zakonska domneva. Tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti so skupna, zato je pravno pomembno dejstvo, iz katerih sredstev je bil kredit (ali so bili krediti) plačevan v času trajanja skupnosti (ali od plače ali iz posebnega premoženja in čigavega). Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje še ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov o dejstvih za sprejet zaključek, da je kredite odplačeval iz svojega posebnega premoženja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravndnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena glede dosojene višine izgubljenega preteklega zaslužka za čas od novembra 1995 do decembra 2009 in za plačilo rente od 1. 1. 2010 do 23. 2. 2010. Glede premoženjske škode mora odgovorna oseba skladno s 164. členom OZ vzpostaviti stanje, ki je bilo preden, je škoda nastala oziroma plačati denarno odškodnino, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. V primeru smrti, telesne okvare ali zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas (prvi odstavek 167. člena OZ). Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Škoda se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (168. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do polne odškodnine: sodišče mu mora prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (169. člen OZ). Za upoštevanje načela popolne

Neizvedba predlaganega dokaza in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanosti nista vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Zavzemanje za višjo ocenitev vrednosti celotne nepremičnine je – upoštevaje vsebino pritožbe – pritožniku v škodo. Ker ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank znašajo 85.100,48 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja, glede na postavljene zahtevke, na katere je vezano, 4/10 nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer je tožnikov delež 1/5 oziroma 20 % celotne nepremičnine. V zvezi z dokazno oceno je treba uvodoma poudariti, da pri njenem oblikovanju nikakor ni nujno, da bi sodišče posamezni priči sledilo le v celoti ali pa ji sploh v ničemer ne bi sledilo. Možno je, da sodišče sledi zgolj delu izpovedbe, zato pritožbena navedba, da tožnikove resnicoljubnosti ni mogoče obravnavati selektivno, ne vzdrži. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o prenehanja IZS pravdnih strank v letu 2004, saj je prepričljiva in izčrpna. Sodišče prve stopnje se je poglobljeno opredelilo do izpovedb vseh prič in obeh pravdnih strank. Zaključek je rezultat skrbne in ves

Izvršilni naslov je bil izdan v korist treh upnic, v njem pa je zapisana obveznost dolžnika plačevati mesečno, vsakega prvega v mesecu, preživnino 1.900 CHF, vključno z otroškimi dodatki v trenutni višini 165 CHF, od tega 800 CHF za vsakega otroka in za vlagateljico prošnje 300 CHF. V predlogu za izvršbo so upnice takemu izvršilnemu naslovu sledile, saj so pojasnile oziroma specificirale, koliko od skupno dolgovanega zneska odpade na vsako upnico posebej, zato so neutemeljena dolžnikova izvajanja, da zahtevek v predlogu ni dovolj konkretno opredeljen. Zgolj dejstvo, da upnice terjajo manj, kot določa sodba, še ne pomeni neskladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom oziroma nesklepčnosti predloga, saj je terjani znesek še vedno preverljiv, dokler ostane v mejah terjatve, ki je določena v izvršilnem naslovu. V potrditev svojih navedb glede višine terjatve so upnice priložile izračune terjatev, iz katerih je za vsako od njih razvidno, koliko preživninskih obrokov, za katera obdobja in v kakšnih zneskih terja, zato ni mogoče slediti navedbam, da upnice niso obrazložile, na kakšen način so izračunale dolg. Ob tako konkretno, določno in jasno specificirani terjatvi je bilo do

V okviru procesnega pobota je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre za materialnopravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga (iz)oblikuje odločitev sodišča, kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora ni zastarana.

Kupec, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke iz prvega odstavka 468. člena OZ. Ti so: (1) pravica zahtevati, da prodajalec pravilno izpolni svojo pogodbeno obveznost, in sicer bodisi tako, da napako odpravi bodisi tako, da izroči drugo stvar brez napake, (2) pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine in (3) pravica odstopiti od pogodbe. V primeru uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov je treba razlikovati med primeri, (1) ko kupec zahteva le (pravilno) izpolnitev pogodbe, kar predstavlja uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za odpravo napak oziroma zamenjavo stvari, in med primeri, (2) ko kupec zahteva (pravilno) izpolnitev pogodbe v določenem roku, kar predstavlja uveljavljanje odstopa od pogodbe kot jamčevalnega zahtevka. V prvem primeru potek (s strani kupca nedoločenega) primernega roka za (pravilno) izpolnitev nima za posledico prenehanja pogodbe, v drugem primeru pa je s potekom (s strani kupca določenega) roka za (pravilno) izpolnitev pogodba razvezana po samem zakonu (471. člen OZ). Iz zgornje obrazložitve sledi, da po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni veljavno odstopila od pogodbe (po pr

Tožbene trditve o doplačevanju stroškov oskrbnine zapustnice zaradi ohranitve njenega premoženja, ker bi bile sicer z njim poplačane terjatve socialne ustanove za oskrbo zapustnice, kažejo na terjatev tožnikov do pokojne zapustnice oziroma na kondikcijski zahtevek zaradi podlage, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla. Pravni temelj tožbenega zahtevka je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.

V predhodnih postopkih sta bili tožbi zavrženi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v prejšnjih postopkih sodišče o tožbenem zahtevku ni meritorno (vsebinsko) odločilo, zato ne gre za „res iudicata.“ OZ med pogoji za pobot ne določa likvidnosti terjatve. Pri izvenpravdnem pobotu tožena stranka uveljavlja ugovor ugasle terjatve, kar je podobno, kot bi navajala, da je tožbeno terjatev že plačala. Sodišče se odgovoru na to trditev ne more izogniti, saj gre za vprašanje ali tožbena terjatev (še) obstaja ali ne. Če gre za sporno terjatev, jo je torej treba dokazati. Če gre za nečisto terjatev je najprej treba doseči njeno likvidnost. Šele če višine terjatve ni mogoče ugotoviti, pobotanje ni možno. Tožena stranka lahko z ugovorom ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota uspe, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo. Sodišče ni vezano na ugotovitve v drugih postopkih, saj so te posledica presoje trditev in izvedenih dokazov v dotičnem postopku. Odločati mora na podlagi trditev strank in dokazov podanih v obravnavanem postopku.

Čas zapustničine smrti je pri presoji nastanka in višine stroškov nerelevanten.

Pravilna uporaba določbe 358. člena OZ, ki določa zadržanje zastaranja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica, zadrži tudi zastaranje terjatev iz prvega odstavka 347. člena OZ. Določba 358. člena OZ je specialna določba, ki pretehta nad splošnimi obligacijskimi določbami o teku zastaranja. Terjatev upnika predstavlja pravo judikatno terjatev, za katero velja 10 letni zastaralni rok, ki pa je v zvezi z določbo druge točke 358. člena OZ, začel teči naslednjega dne po dopolnitvi polnoletnosti preživninskega upravičenca. V primeru prekinitve rednega šolanja izvršilni naslov za izterjavo preživnine ugasne in s kasnejšim šolanjem ne oživi. To pomeni, da dolžnik tudi za kasnejše obdobje, četudi bi se redno šolal, preživnine na podlagi navedenega izvršilnega naslova ne more zahtevati.

Načeloma velja, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zapade v trenutku, ko se prikrajšana in obogatena stranka seznanita, da je prišlo do neupravičene obogatitve. Torej ko se seznanita z vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. Vendar zahtevki iz neupravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih, ko kasneje odpade pravna podlaga, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. V postopku je odločilna tako korist obogatenega, kot škoda prikrajšanega, zato je pri zastaranju treba upoštevati razloge za nastanek prikrajšanja in druge posebnosti, zaradi katerih prikrajšani ni uveljavil terjatve v zastaralnem roku po prehodu koristi na obogatenega. V konkretnem primeru je treba pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo tezo, da je tožnik izkazal posebne razloge, zaradi katerih svoje pravice ni uveljavil, zato njegova terjatev ni zastarala.

Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.

V času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve iz delovnega razmerja. Če bi se takšna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.

Glede na zakonsko domnevo o polovičnih deležih zakoncev na skupnem premoženju (1. odstavek 59. člena ZZZDR) bi moral tožnik za uspeh z zahtevkom za nadpolovični delež na skupnem premoženju dokazati dolgotrajne bistveno višje dohodke od toženke, pa tudi ostale kriterije, ki se skladno z 2. odstavkom 59. člena ZZZDR upoštevajo pri ugotavljanju deleža zakoncev na skupnem premoženju. Razvezna sodba ni deklaratorna, ima konstitutivne učinke. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča razlaga, da zastaranje med zakoncema ne teče že od razpada ekonomske skupnosti dalje, zmotna. Zastaranje je tako začelo teči aprila 2007, tožba pa je bila vložena decembra 2010, torej petletni zastaralni rok še ni potekel. Tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev polovice plačanih obrokov kredita je v celoti utemeljen. Pri teku zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga mora toženka tožniku povrniti na račun poplačila kredita gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, za te pa začetek teka obresti OZ posebej določa v 193. členu. Zamudne obresti se plačajo, če je pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepoštenost se ne domneva, tožeča stranka bi jo