470. člen OZ

Predlog se zavrne.

Ker toženka ni v dodatnem roku izpolnila dela pogodbene obveznosti je tožnica imela po navedeni določbi 472. člena OZ pravico odstopiti od pogodbe le glede dobave vetrobranskega stekla in dveh klopi.

Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna. Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane odločitve pravilno izpustilo del, v katerem je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe zahtevala, da naj sodišče prve stopnje „v naložitvenem delu vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87963/2019-2 z dne 3. 10. 2019“. Sklep o izvršbi je bil namreč s sklepom z dne 15. 11. 2019 v celoti razveljavljen in zato zahteva, naj se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska, naveden v predlogu za izvršbo, ter stroške upnika, 'tehnično' ni bila več primerna. Izreka sodbe na tak način ni bilo mogoče oblikovati. Ker tožena stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sploh lahko utemeljila odstop (468. člen OZ), temveč je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ki je edina vloga, ki jo je tožena stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje) pavšalno navedla le, da dobavljena računalnika, ki jih je prevzela s strani tožeče stranke, nista imela lastnosti, ki so potrebne za njuno običajno rabo in da je – potem, ko upnik kljub obvestilu skritih napak ni odpravil - z dopisom z dn

Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, mora pogodbi zvesta stranka pred odstopom drugo stranko poprej pozvati k izpolnitvi v primernem dodatnem roku (drugi odstavek 105. člena OZ). Enako ravnanje je potrebno, kadar ima izpolnitev stvarne ali pravne napake (prvi odstavek 470. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ). Brez dodatnega roka je mogoče odstopiti od pogodbe le, kadar drugi pogodbenik po obvestilu o napaki sporoči, da pogodbe ne bo izpolnil, ali ko iz okoliščin primera očitno izhaja, da pogodbe niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti (drugi odstavek 470. člena OZ). Pravdni stranki sta se sporazumeli, da bo toženec v primeru ugotovljenih kršitev pogodbe tožniku postavil rok za njihovo odpravo; izjema so kršitve, katerih narava je takšna, da njihova odprava ni več mogoča - v tem primeru se šteje pogodba za razvezano z dnem ugotovitve kršitve. Udeleženka bi morala delo po pogodbi opravljati od 7. do 15. ure, v resnici pa je delala od 8. do 16. ure. Pritožba ima prav, da gre za kršitev neznatnega pomena, zaradi katere od pogodbe ni mogoče odstopiti. Bistveno je, da je kljub zamiku začetka in konca delovnega časa delala osem ur dnevno. Ugo

Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.

Prodajalec krši svojo pogodbeno obveznost, če je zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice izstavil tudi v korist druge osebe (ne le v korist kupca). Pravna napaka nastane, če se ta druga oseba uspe vknjižiti v zemljiško knjigo prej kot kupec. Bistveno je torej, da po stanju zemljiške knjige vknjižba lastninske pravice na podlagi izdanega zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnika kot kupca ne bi bila (več) mogoča (to pravno možnost preprečuje solastninska pravica toženčeve žene), in da je takšno pravno stanje zakrivil toženec. Ker tožnik ne more več uresničiti interesa, da bo na nepremičninah, ki so bile predmet prodaje, pridobil izključno lastninsko pravico, ima (so)lastninska pravica, vknjižena v korist toženčeve žene, značilnost pravne napake. Nepošteni pridobitelj, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, dolguje zamudne obresti od dneva pridobitve, oziroma od dneva nedobrovernosti, če je ta nastala pozneje. Dobra vera se domneva, nedobrovernost mora biti s strani nasprotne stranke zatrjevana in dokazana. Tožbene trditve (o razlogih za realizacijo odstopnega upravičenja) ne omogočajo materialnopravne pres

Podlaga tožbenega zahtevka je nedopustno ravnanje toženca (prevara) pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, v posledici česar tožnik zahteva odškodnino. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, lahko skladno z drugim odstavkom 49. člena OZ zahteva povrnitev nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je neodvisna od obstoja same pogodbe, zato ima prevarana stranka pravico do odškodnine tudi, če pogodbe ne izpodbija.

Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

Tožeča stranka se je odločila za drugačno (dražje) blago in je višja cena torej posledica tega, da je tožeča stranka pri tujem dobavitelju naročila kakovostnejši in termično že obdelan les in ne posledica tega, da je zaradi toženkine neizpolnitve pogodbene obveznosti morala enako blago, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama, kupiti po višji ceni pri drugem dobavitelju, pri čemer toženkina pogodbena obveznost termične obdelave lesa oziroma kritja stroškov le-te ni obsegala. Zatrjevane razlike do višje cene termično obdelanega kakovostnejšega lesa tujega dobavitelja zato tožeča stranka ni upravičena terjati od tožene stranke, posledično pa tudi ne stroškov prevoza tega lesa. Nasprotna ponudba pomeni, da je prvotna ponudba zaradi zavrnitve prenehala. Ker je nesporno tudi tožena stranka navedeno naročilo podpisala in ga pričela izvajati, je šteti, da je ponudbo (naročilo) tožeče stranke sprejela, kar pomeni, da bi morala zagotoviti les primerne kvalitete za termično obdelavo, tožeča stranka pa je takšen les utemeljeno pričakovala. Toženo stranko je šteti kot strokovnjaka za les in bi torej mogla in morala vedeti, kakšen les je primeren za termično obdelavo. Pra

Tožeča stranka je pravilno uporabila zakonske možnosti iz naslova garancije za brezhibno delovanje, ko je najprej zahtevala odpravo napak v določenem roku, nato pa je, ker tožena stranka vseh napak v tem roku ni odpravila, od pogodbe 25. 8. 2010 s pisno izjavo dano toženi stranki odstopila. S tem je bila kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razvezana. Zato tožeča stranka po zakonu nima pravice zahtevati z oblikovalnim zahtevkom še sodne razveze pogodbe. V tem delu je zato tožba nesklepčna, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tiskalnik prevzela na odpravo napak, je trditveno in dokazno breme, da je napake odpravila oziroma, da je kupljeni tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, na strani tožene stranke, ki je napake odpravljala.

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.

Izpodbijana odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev kupnine ob hkratni vrnitvi printerja toženki temelji na presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi stvarne napake printerja utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe, ki je toženka ni bila pripravljena (pravilno) izpolniti. Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari med drugim, če je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se ni ugotavljalo, ali je tožnica poškodovala printer in porabila priloženi material.

Za obvestilo o napaki zadostuje tudi opozorilo po telefonu. Toženec napake ni odpravil, v dodatnem roku torej ni (pravilno) izpolnil pogodbe, zato je bila ta razvezana po samem zakonu.

Kadar kupec med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odstopiti od pogodbe, je predpostavka iz prvega ostavka 480. člena OZ izpolnjena, če prodajalec do izteka roka prejme kupčevo izjavo, da odstopa od pogodbe. Kadar prodajalec začne odpravljati napako ali izjavi, da bo to storil, kupec ne more presoditi, ali je ponujeni način odprave napake ustrezen, temveč lahko sklepa zgolj, da bo prodajalec napako prostovoljno odpravil. Če v takšnem primeru prodajalčev poskus sanacije ni uspešen (ker npr. sanacije napake ni ustrezno izvedel), bi bilo njegovo sklicevanje na potek enoletnega prekluzivnega roka, šteto od prvega obvestila o napaki, četudi sklenemo, da gre v celoti za prekluziven rok, zloraba pravnega varstva - torej uveljavljanje pravne zaščite, ki jo enoletni rok za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake daje prodajalcu, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano. OZ pri ureditvi odgovornosti za brezhibno delovanje stvari ne določa posebnega pravila o roku za sodno uveljavitev zahtevkov v razmerju do prodajalca. Zato je treba glede tega vprašanja smiselno uporabiti pravila, ki so v zvezi s prodajalčevo odgo

Pravno pomembno je torej le še vprašanje, ali je iz ravnanja tožene stranke v navedenem obdobju mogoče razumno sklepati, da toženka niti v dodatnem roku ne bi mogla izpolniti predmetne pogodbe. Kot izhaja iz spisa, toženka v tem obdobju sicer res ni izvajala nobenih aktivnosti v smeri odprave napak, vendar je po lastni izpovedbi utemeljeno lahko sklepala, da jih odpravlja proizvajalec, ker jo tožeča stranka sama obvestila, da se bo obrnila na proizvajalca. Prodajalec lahko za odpravo napak angažira kateregakoli pooblaščenega serviserja ali drugo osebo, važno je da si prizadeva napako odpraviti. Tudi iz dejanskih okoliščin primera izhaja, da je toženka že ob prvem grajanju za odpravo napak angažirala proizvajalca agregata, ki je v tem oziru nastopal kot njen izpolnitveni pomočnik.

Kupec mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe.