436. člen ZPP

ZPSPP najemodajalčevega zahtevka za sodno odpoved najemne pogodbe ne pogojuje s predhodnim obveščanjem najemnika o nameravani odpovedi. Najemnika namreč varuje (vsaj enoletni) odpovedni rok, ki začne teči od trenutka, ko je najemnik z odpovedjo seznanjen, pri čemer je dan izročitve oziroma prevzema poslovnih prostorov v odpovedi lahko določen tudi opisno (z opredelitvijo začetka teka odpovednega roka in njegove dolžine).

Sodišče je izhajalo iz zdravorazumske predpostavke, da so bili „razni tujki“ oziroma „delci in nečistoče“ ter „črna plesen“, s katerimi naj bi bilo okvarjenih 90 % pošiljke, pri običajnem pregledu opazni, sploh na ozadju dobavljenega – belega kristalnega sladkorja. V teh okoliščinah je bilo trditveno breme na toženki, zakaj naj bi bile zatrjevane nečistoče, delci in tujki v sladkorju takšni, da se jih pri običajnem pregledu ne bi videlo. O njem se pritožbeno sodišče strinja, da je bil tak, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Od pošiljke 300 vreč bi bilo treba vsaj kakšno odpreti. Kadar je dobavljena velika količina, kupcu ni treba pregledati vsega blaga, ampak lahko pregled omeji na reprezentativen naključni test. To velja, tudi če vzorec po tem ni več uporaben, kot npr. pri odprtju pločevinke ali odtajanju zamrznjenega blaga.

V tej fazi postopka, ko sodišče plačilni nalog zaradi obrazloženega ugovora zgolj razveljavi in odloči, da bo začelo z obravnavanjem glavne stvari po pravnomočnosti tega sklepa, se vsebinsko ne obravnavajo ugovori tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega postopka, ki bo kontradiktoren, torej bosta v tem postopku obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.

Materialno pravo je z vidika pravdnega uspeha strank enako pomembno kot dejanska podlaga spora. Razlike med dejstvi in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani zato ni niti v zvezi s pravico do izjavljanja (in v zvezi s tej pravici odgovarjajočo obveznostjo sodišča do opredelitve), ki se nanaša(ta) tudi na izražanje pravnih naziranj. Ker je tako, toženkine meritorne obrambe ni mogoče omejiti na dejansko podlago spora (negatio, exceptio), temveč se lahko toženka brani (tudi izključno) z utemeljevanjem nesklepčnosti tožbe oziroma nasprotovanjem tožničinim pravnim zaključkom. V primeru mandatne tožbe ni nič drugače. Obrazloženosti ugovora zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog zato ni pravilno omejevati na primere, ko je ugovor oprt na trditve in dokaze o takšnih dejstvih, ki so pravno pomembna tudi po prepričanju nasprotne stranke ali sodišča, temveč je treba toženki dopustiti možnost, da ga utemeljuje (lahko tudi izključno) na nasprotovanju pravnim zaključkom tožnice. Ker se plačilni oziroma izpraznitveni nalog izda brez predhodne kontradiktorne obravnave (433. člen ZPP) in ker ga lahko toženka izpodbija samo z obrazloženim ugovorom, bi bila drugačna ra

Taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pritožbe. Ker je tožena stranka dne 20. 2. 2025 vložila pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa z dne 6. 1. 2025, je ob vložitvi pritožbe nastala njena taksna obveznost za pritožbeni postopek, zato ugovor, da taksna obveznost ni nastala, ni utemeljen.

V tej fazi postopka je bila naloga sodišča (zgolj) v presoji obrazloženosti (oz. utemeljenosti) toženčevega ugovora. Predhodni preizkus tožbe in s tem tudi aktivne legitimacije tožnikov ter njune pravne koristi, je prepuščen sodišču prve stopnje v nadaljnjem kontradiktornem pravdnem postopku.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).

Ugovor je obrazložen, kadar dolžnik (v predmetni zadevi toženka) navede pravno pomembna dejstva, ki lahko povzročijo zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik torej mora zatrjevati pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen, če bi se izkazala za resnična. Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne.

V obravnavanem primeru sta izvršilna in pravdna faza del enovitega oziroma enotnega postopka, ki nikoli ni bil pravnomočno končan, zato razveljavitev sklepa o izvršbi z dne 23. 12. 2022 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2023 ni relevantna za vprašanje teka zastaralnih rokov.

Sodišče je ugovor tožene stranke zoper nalog za izpraznitev stanovanja utemeljeno zavrglo, ker je bil vložen po poteku 30-dnevnega roka.

Upoštevaje, da tožena stranka ni oporekala trditvi, da je bil tožbeni zahtevek umaknjen po izpolnitvi zahtevka, tožeča stranka pa je izkazala, da je tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, je tožena stranka upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka.

Stališče pritožbe, da ugovor ni obrazložen, ni pravilno. Toženec je namreč v ugovoru navedel, da niso podani pogoji za enostransko odpoved najemne pogodbe, ker bi morala tožnica pred sodno odpovedjo izvesti s pogodbo dogovorjeni poskus sporazumne odpovedi pogodbe. Za to dejstvo je tudi predlagal dokaze. Gre za pravno pomembno dejstvo, ki lahko povzroči zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkaže za resnično. Pritožbeno oporekanje resničnosti te trditve pa ne more napotovati na sklep, da je ugovor neučinkovit.

Pritožbene navedbe, s katerimi toženec oporeka utemeljenosti vtoževane terjatve, so nedovoljene pritožbene novote in že zato neupoštevne, razen tega pa za presojo v tem sporu tudi niso pravno pomembne, saj glede na svojo naravo ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve.

Odločitev v izreku sodbe je skladna z določbo drugega odstavka 436. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru, če toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. O zadevi se odloči v navadni pravdi, s tem, da se zahtevku ugodi ali se ga zavrne. Da sodišče ni odločalo o razveljavljenem predlogu za izvršbo, na tek zamude nima vpliva. Odločilno je, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom posameznih stroškov, česar v postopku na prvi stopnji ni prerekala, zato tega ne more več izpodbijati v pritožbi, saj v postopku v sporih majhne vrednosti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Ena od posebnosti sporov majhne vrednosti je, da morajo v njih pravdne stranke zatrjevati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni nadaljnji pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih zatrjujejo in dokazi, ki jih predlagajo izven teh vlog (tudi v pritožbi) se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

Po določilu drugega odstavka 436. člena ZPP sodišče takrat, kadar toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi izdani plačilni nalog in po pravnomočnosti tega sklepa začne z obravnavanjem glavne stvari. Tako je v tej zadevi postopalo tudi sodišče prve stopnje. Ker je bil torej izdani sklep o izvršbi razveljavljen, o upnikovem predlogu (to je o predlogu sedanjega tožnika), naj sodišče dolžniku (toženki) naloži, da mu poravna vtoževano terjatev, do izdaje sodbe še ni bilo odločeno. Če bi tožnik med pravdo ponovno postavil tožbeni zahtevek, potem bi moralo sodišče prve stopnje ta ponovno postavljen tožnikov zahtevek pač zavreči (primerjaj prvi odstavek 274. člena ZPP in 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da tožnica ni postavila tožbenega zahtevka o katerem bi sodišče lahko sploh vsebinsko odločalo, pa je kljub temu odločilo, je torej neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se glede ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker toženec s temi navedbami izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa v postopku v sporih majhnih vrednosti ni dopustno.

V obravnavanem primeru toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da toženka v vlogi z dne 27. 2. 2020, v kateri je bila omejena na dve strani navedb, ne bi mogla podati navedb glede tehničnih specifikacij aplikacije Superx (kot naj bi bile opredeljene v Testnem protokolu ter drugih podrobnosti glede dogovorjene funkcionalnosti programske opreme), pa bi to lahko brez omejitev navajala še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020. Namen dodatnega roka, ki ga sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo odredi pravdnima strankama za odgovor na vlogo nasprotne stranke, je v tem, da se jima zagotovi pravica do kontradiktornega postopka – da se stranki omogoči, da se z novimi navedbami iz vloge, ki ji je bila predložena tik pred narokom ali celo na naroku samem seznani in nanje odgovori. Vendar pa s tem strankama ni dana možnost, da v svoji vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko neodvisno od navedb nasprotne stranke podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Pred uveljavitvijo novele ZPP-E je sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obs

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določila tretjega odstavka 324. člena ZPP v izreku svoje sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 2.559,90 EUR in da terjatev toženke do tožnice v znesku 5.000,00 EUR ne obstoji. Ker se toženka proti sodbi ni pritožila, je prvostopenjska ugotovitev, da njena terjatev v višini 5.000,00 EUR do tožnice ne obstoji, na podlagi določila prvega odstavka 319. člena ZPP postala pravnomočna. S tako sodbo pa je zaradi objektivnih mej pravnomočnosti toženki odvzeta možnost razliko med zneskoma 2.559,90 EUR in 5.000,00 EUR, uveljavljati v posebni pravdi. Sodišče prve stopnje bi torej ravnalo pravilno, če bi ugotovilo le, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v znesku 2.559,90 EUR, v presežku pa o pobotnem zahtevku sploh odločilo ne bi.