477. člen OZ

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

V primeru odvzema pogodbenega predmeta ne pride v poštev uporaba 495. člena OZ, ki določa rok za uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak oziroma pravic do odstopa od pogodbe ali pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice do povračila škode. Po prvem odstavku 490. člena OZ velja, če druga oseba kupcu stvar vzame, domneva, da je kupec z nastopom tega pravnega dejstva uresničil pravico odstopiti od pogodbe, ki jo OZ izrazi z besedami "je pogodba razdrta po samem zakonu".

Zakon ne predpisuje nobene posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki. Bo pa kupec seveda težje dokazal, da je ta predpostavka odgovornosti izpolnjena, če bo prodajalec zanikal, da je bil o napaki obveščen. V pravdnem postopku velja načelo prirejenosti dokaznih sredstev. Vendar dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče ocenjuje kot vse druge dokaze, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake (vsebina kupčevega zahtevka na podlagi prodajalčeve odgovornosti za napako) in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni (prvi odstavek 477. člena v zvezi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Položaja, ki nastane, če kupec ni sposoben vrniti prve stvari, OZ v zvezi s kupčevim zahtevkom za izročitev druge stvari ne ureja. Ta položaj je enak (istovrsten) položaju, ki je urejen v 475. členu OZ v zvezi s kupčevo pravico odstopiti od pogodbe. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 475.

Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži.

Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake.

Tožeča stranka se je odločila za drugačno (dražje) blago in je višja cena torej posledica tega, da je tožeča stranka pri tujem dobavitelju naročila kakovostnejši in termično že obdelan les in ne posledica tega, da je zaradi toženkine neizpolnitve pogodbene obveznosti morala enako blago, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama, kupiti po višji ceni pri drugem dobavitelju, pri čemer toženkina pogodbena obveznost termične obdelave lesa oziroma kritja stroškov le-te ni obsegala. Zatrjevane razlike do višje cene termično obdelanega kakovostnejšega lesa tujega dobavitelja zato tožeča stranka ni upravičena terjati od tožene stranke, posledično pa tudi ne stroškov prevoza tega lesa. Nasprotna ponudba pomeni, da je prvotna ponudba zaradi zavrnitve prenehala. Ker je nesporno tudi tožena stranka navedeno naročilo podpisala in ga pričela izvajati, je šteti, da je ponudbo (naročilo) tožeče stranke sprejela, kar pomeni, da bi morala zagotoviti les primerne kvalitete za termično obdelavo, tožeča stranka pa je takšen les utemeljeno pričakovala. Toženo stranko je šteti kot strokovnjaka za les in bi torej mogla in morala vedeti, kakšen les je primeren za termično obdelavo. Pra

Prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.

Za obvestilo o napaki zadostuje tudi opozorilo po telefonu. Toženec napake ni odpravil, v dodatnem roku torej ni (pravilno) izpolnil pogodbe, zato je bila ta razvezana po samem zakonu.

Z uveljavitvijo odstopnega upravičenja, t.j. enostransko odstopno izjavo, bi dolžnika lahko kvečjemu dosegla le razveljavitev same pogodbe, ne pa izvršilnega naslova, ki predstavlja kvalificirano listino z učinkom pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) in izvršljivosti (saj dolžnik z neposredno izvršljivostjo izrecno soglaša), ki je za izvršilno sodišče, dokler obstaja, zavezujoč. Neobstoj oziroma neaktualnost izvršilnega naslova bi dolžnika lahko izkazala le z enakovredno kvalificirano listino, saj je uveljavljani ugovorni razlog ta, da je odločba (v danem primeru notarski zapis) razveljavljena, odpravljena ali spremenjena, kar nakazuje na listino nekega uradnega organa.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in za presojo pravočasnosti zahtevka za vračilo kupnine uporabilo 480. člen OZ. Slednji velja le za zahtevke na podlagi pravic kupca iz 468. člena OZ, to pa so pravica, da prodajalec napako odpravi in mu izroči stvar brez napake, pravica do znižanja kupnine, pravica odstopa od pogodbe (prvi odstavek) in pravica do povrnitve škode (drugi odstavek). Tožeča stranka je trdila, da je bila prodajna pogodba sklenjena in razdrta v letu 2010. V kolikor kupec zaradi napake/nedelovanja stvari uresniči pravico odstopiti od pogodbe oziroma pogodba preneha po samem zakonu, se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja, zahtevek za vračilo plačane kupnine pa predstavlja kondikcijski zahtevek kot je urejen v 111. členu OZ. Materialno pravno je torej zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je kondikcijski zahtevek tožeče stranke ugasnil po enem letu, šteto od dneva, ko je tožeča stranka odposlala obvestilo prodajalcu o napaki. Drugače pa velja za konkretni odškodninski zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo navadne škode, ki ji je nastala zaradi nakupa materiala in pripravo za

Kupec mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe skladno s prvim odstavkom 470. člena OZ prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Ni mogoče šteti, da je kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez določenega roka) prodajalcu pustil (primeren) dodatni rok za odpravo napak.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka o napaki pravočasno obvestila prodajalca. Ta je trdil, da napake ni. Trditve tožeče stranke (kupca medu) bi lahko preizkusil sam. Samostojnega, od tožeče stranke neodvisnega preizkusa meda se ni niti lotil, niti ni pokazal nobenega namena, da bi se ga kdajkoli lotil. Prvostopenjsko sodišče je povsem prav presodilo, da dodaten rok nima nobenega smisla, če prodajalec zanika že obstoj napake, pri tem pa niti ne pregleda vzorcev medu.

Okoliščina, da je tožnica ne le vrnila toženki kupnino, ampak obenem(6) zahtevala vrnitev sedežne garniture (ki jo je tudi prevzela), je dala sodišču prve stopnje zadostno podlago za (objektivno gledano) prepričljiv zaključek, da je tožnica štela (in s konkludentnim postopanjem to tudi izrazila), da je razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama prenehalo.

Sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost. V kolikor bi sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila. Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trdivene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati.

Primernost dodatnega roka za odpravo napak je treba presojati po enakih kriterijih kot primernost dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Navedeni rok je dopolnilni rok, kar pomeni, da je v obeh primerih treba upoštevati, da bi pravilna izpolnitev morala biti že opravljena v celoti. Obveznosti pravdnih strank iz naslova razdrte oziroma razvezane pogodbe so sočasne, zato bo tožeča stranka upravičena do vrnitve kupnine šele potem, ko bo vrnila prejeti agregat. Tožeča stranka je agregat dolžna vrniti v stanju, ki je primerno glede na potečeni čas od prejema do vračila.

Če kupec uresniči zahtevek za izročitev druge stvari brez napake, mora prodajalcu vrniti prvo stvar, stvar z napako, ki mu jo je prodajalec najprej izročil.

Tožena stranka kot porok odgovarja le za izpolnitev temeljne pogodbene obveznosti ter za vsako povečanje obveznosti, ki bi nastala z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.

Pri vprašanju "dodatni" ter "primeren" rok gre za pravni standard, ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodišče, in to od primera do primera. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin; v konkretnem primeru zlasti od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev, ter pripravljenosti dolžnika, da svojo obveznost pravilno izpolni. Kljub temu, da je tožnik vozilo ves čas uporabljal, je treba upoštevati, da je pri uveljavljanju pravilne izpolnitve dal prodajalcu dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, zaradi česar je skladno s 471. členom OZ podana zakonska domneva, da je ob neodpravi pomanjkljivosti z iztekom dodatnega roka kupec odstopil od pogodbe. To pomeni, da za odstop od pogodbe ni potrebna posebna izjava volje kupca, saj ima tak učinek že iztek dodatnega roka za pravilno izpolnitev. Iz zakonskega besedila torej izhaja, da je primarna posledica neupoštevanja dodatnega roka domneva, da je kupec od pogodbe odstopil, kupec pa lahko to domnevo ovrže s tem, da prodajalcu (nemudoma) izjavi, da pogodba ostaja v veljavi.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je imela kupljena stvar napake (objekt brez gradbenega dovoljenja), kar je res potrebno obravnavati kot pravno napako. Gre za omejitve javnopravne narave (494. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), vendar pa glede grajanja napake velja enako kot pri stvarnih napakah. V 468. čl. OZ so namreč naštete pravice kupca, ki je pravočasno in pravilno obvestil prodajalca o napaki, ki v 3. tč. 1. odst. določa odstop od pogodbe in v 2. odst. pa zahtevo za povrnitev škode. Tožnik bi bil upravičen do povrnitve škode šele, če bi napako grajal, kajti po 1. odst. 480. čl. OZ v primeru stvarnih napak kot v 1.odst. 495. čl. OZ v primeru pravnih napak je določen enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje pravic iz 468. čl. OZ.