VSM Sodba II Kp 22532/2015

I. Pritožbe zagovornikov obdolženega V.a P.a, zagovornika obdolženega J.ta R.a, zagovornika obdolženega S.a R.a, samega obdolženega, zagovornika obdolžene A.e A. ter zagovornice obdolžene K.e P., se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi J. R. je dolžan plačati sodno takso v višini 140,00 EUR, obdolženega V.a P.a, obdolženega S.a R.a, obdolženo A.o A. ter obdolženo K.o P. se plačila sodne takse oprosti, nagrada in potrebni izdatki zagovornikov in zagovornice, postavljenih po uradni dolžnosti obdolženemu S.u R.u, obdolženi A.i A. in obdolženi K.i P. pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 12. 9. 2017 obdolženega V.a P.a spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami prepovedanih drog (v nadaljevanju zgolj: neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami) po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega J.ta R.a za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, obdolženega S.a R.a za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, obdolženo A.o A. za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obdolženo K.o P. za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Prvemu obdolžencu je izreklo kazen 1 leto in 3 mesece zapora ter na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 še stransko denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 ERU, to je 1.000,00 EUR. Slednjo je obdolženi po petem odstavku 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku 6 mesecev po prejemu plačilnega naloga v šestih mesecih po 166,66 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega 1. dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršena tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni, določen 1 dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obdolženemu v izrečeno kazen zapora vštet čas odvzema prostosti in pripora od 27. 5. 2015 ob 6.05 ure do 8. 6. 2016 do 12.30 ure. Obdolženemu J.tu R.u je bila izrečena kazen 1 leto zapora, ki se po enajstem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izvrši tako, da obdolženi opravi 720 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta od pravnomočnosti sodbe dalje. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Center za socialno delo Maribor (CSD Maribor) v sodelovanju z domačimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obdolženi, organizacija, pri kateri bo delo opravljal in CSD Maribor, se šteje kot poziv za nastop kazni. Če obdolženi v celoti ali deloma ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali če se bo izmikal stikov s svetovalcem ali drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, mora CSD Maribor o tem obvestiti sodišče, ki v takšnem primeru odloči, da se izrečena kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. Obdolženemu S.u R.u je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu je bil hkrati po 56. členu KZ-1 v primeru preklica pogojne obsodbe vštet čas pridržanja od 27. 5. 2015 od 6.01 ure do 28. 5. 2015 do 18.45 ure. Obdolženi A.i A. je bila izrečena kazen 1 leto zapora, v katero ji je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas odvzema prostosti od 27. 5. 2015 od 6.05 ure do 12.40 ure. Kazen se, enako kot v primeru obdolženega J.ta R.a po enajstem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 359. člena ZKP izvrši z opravljenimi 720 urami dela v splošno korist v obdobju enega leta od pravnomočnosti sodbe ter pod istimii, enkrat že povzetimi dodatnimi pogoji. Obdolženi K.i P. je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila ob uporabi omilitvenih določil po 3. točki prvega odstavka 51. člena v zvezi z 2. alinejo 50. člena KZ-1 določena kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 75. člena v zvezi z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 je bilo za obdolženega J.ta R.a določeno, da mora plačati 1.500,00 EUR, za obdolženega S.a R.a pa 1.000,00 EUR, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi, ki sta jo obdolžena dolžna vrniti s plačilom v dvanajstih mesečnih obrokih, pri čemer posamezni obrok zapade vsakega 1. dne v mesecu po izvršljivosti sodbe. Zasežena prepovedana droga (1,91 g kokaina, 0,73 g kokaina in 0,54 g kokaina) je bila po prvem odstavku 186. člena KZ-1 odvzeta. Obdolženi so bili po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščeni vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, z izjemo J.ta R.a še plačila sodne takse, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov obdolženemu S.u R.u in obdolženi A.i A. ter zagovornice, postavljeni K.i P., po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Hkrati je bila za obdolženega V.a P.a, obdolženega S.a R.a ter obdolženega J.Ž. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, po kateri bi naj vsak zase storili kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za stroške od 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter za nagrado in potrebne izdatke zagovornikov, povezane s tem delom kazenskega postopka, je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun, zasežena konoplja (79,18 g) pa je bila obdolženemu J.Ž. po prvem odstavku 498. člena ZKP odvzeta. Navedeno je povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi X K 22532/2015.

2Zoper sodbo so se v njenem obsodilnem delu pritožili oba zagovornika obdolženega V.a P.a, zagovornika obdolženega J.ta in obdolženega S.a R.a, obdolženi S. R. sam, zagovornik obdolžene A.e A. ter zagovornica obdolžene K.e P.. Prvi zagovornik obdolženega V.a P.a, odvetnik dr. M.Š. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, posebej zaradi kršitve pravice do nepristranskega sojenja, potem zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugi obdolženčev zagovornik, odvetnik S.D. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Zagovornik obdolženega J.ta R.a se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti. Zagovornik obdolženega S.a R.a se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi S. R. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, posebej zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Zagovornik obdolžene A.e A. se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali tako, da ji izreče milejšo kazensko sankcijo. Končno, zagovornica obdolžene K.e P. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče je sejo, glede na zahtevo obdolženega V.a P.a in njegovega zagovornika, odvetnika dr. M.Š., prvič poskusilo opraviti 23. 10. 2018. Ni bilo uspešno, kajti obdolženi V.o P. in obdolžena A.a A. o seji nista bila v redu obveščena, njunima navzočima zagovornikoma pa niso bili znani razlogi, čemu obdolžena na sejo nista pristopila. Drugič je sejo poskusilo opraviti 20. 11. 2018, vendar prav tako neuspešno, ker obvestili za zgornja dva obdolženca nista bili izkazani. Ne po poštni pošiljki, ne po sodnem kurirju in ne po pooblaščenem vročevalcu. Slednji je pritožbenemu sodišču poslal poročilo (l. št. 2158), po katerem je obdolženega V.a P.a na znanem naslovu iskal večkrat in ob različnih časovnih obdobjih. Obdolženi se na puščena obvestila ni odzival, kot se ni odzival na trobljenje, s katerim ga je poskušal priklicati iz hiše. Ker je ocenil, da se obdolženi vročitvi pošte izogiba, je poštno pošiljko vrnil. Podobno poročilo pooblaščenega vročevalca je pritožbeno sodišče prejelo še v zvezi z obdolženo A.o A., s tem da je naknadno ugotovilo, da se ta nahaja na prestajanju kazni zapora. Tudi v tretjem poskusu, da bi opravilo sejo 4. 12. 2018 pritožbeno sodišče ni bilo uspešno. Obvestili za obdolženega V.a P.a in to pot obdolženo K.o P. nista bili izkazani. Za prvega obdolženega je bilo odrejeno obveščanje po pošti, in sicer priporočeno, z navadno pošiljko in telegramom, nadalje po sodnem kurirju, po telefonu in po pooblaščenem vročevalcu. Za obdolženo K.o P. je bilo odrejeno obveščanje po pošti, s priporočeno in navadno pošiljko ter s telegramom. Na, oziroma ob zasedanju senata so bile za obdolženega V.a P.a opravljene poizvedbe v evidenci zaprtih oseb, po katerih je bilo ugotovljeno, da se obdolženi ne nahaja v katerem izmed zavodov za prestajanje kazni zapora. S strani sodnika poročevalca je bil neposredno poklican še drugi pooblaščeni vročevalec, ki je v telefonskem pogovoru povedal, da obdolženemu obvestila za sejo ni uspel vročiti, kar je kasneje v pisnem poročilu podrobneje opisal. Za drugo obdolženo pa je bil ob zasedanju sporočen delodajalec, po katerem bi bilo mogoče obdolženo o seji obvestiti (l. št. 2169). Četrta seja je bila odrejena za 18. 12. 2018, pri čemer je bilo obdolženemu V.u P.u obvestilo o seji poslano po pošti, priporočeno, z navadno pošiljko in s telegramom, po sodnem kurirju, po pooblaščenem vročevalcu ter po policistih pristojne policijske postaje. Za obdolženo K.o P. je bilo obvestilo o seji poslano po pošti priporočeno, z navadno pošiljko in s telegramom, po delodajalcu in po pooblaščenem vročevalcu. Tega dne so na seji pristopili v redu obveščena višja državna tožilka, zagovornik obdolženega J.ta R.a, zagovornik obdolženega S.a R.a, nadomestni zagovornik obdolžene A.e A. in kasneje še zagovornica obdolžene K.e P.. Niso pa pristopili v redu obveščena zagovornika obdolženega V.a P.a ter v redu obveščeni obdolženi J. R., obdolženi S. R. in obdolžena A.a A.. Na sejo nista pristopila niti obdolženi V.o P. in ne obdolžena K.a P.. Obvestila, ki so bila za oba obdolženca poslana po pošti, za obdolženega V.a P.a še po sodnem kurirju ter za obdolženo K.o P. po delodajalcu niso bila izkazana. Pred odločitvijo o pogojih za sejo so bile neposredno opravljene poizvedbe pri pristojni policijski postaji in pri pooblaščenem vročevalcu (l. št. 2197). Policisti obdolženemu V.u P.u obvestila niso mogli vročiti, medtem ko je pooblaščeni vročevalec obdolženi K.i P. obvestilo uspel vročiti, ne pa tudi obdolženemu V.u P.u. Tega po njegovi oceni, glede na lastna poizvedovanja in iskanja, doma ni.

4Po povzetih in preizkušenih dejstvih je pritožbeno sodišče opravilo sejo po četrtem odstavku 378. člena ZKP. Vsi nenavzoči so bili namreč o seji v redu obveščeni, pri obdolženemu V.u P.u pa so bila vsa zakonsko predvidena sredstva, da bi bil o seji v redu obveščen (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 819) izčrpana, medtem ko so hkratna ali dodatna poizvedovanja po policistih in zlasti dveh različnih pooblaščenih vročevalcih pokazala, da obdolženi znanega prebivališča formalno ni spremenil, da pa ga je dejansko in brez obvestila sodišču o namenih za spremembo prebivališča iz četrtega odstavka 193. člena ZKP, za nedoločen čas zapustil. Ko so bili torej po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji, je to po opravljeni seji ugotovilo, da pritožbe niso utemeljene.

5Prvi zagovornik obdolženega V.a P.a izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Zaradi opazke v 64. točki obrazložitve sodbe predsednica in/ali člani senata pri sojenju ne bi smeli sodelovati, sodba pa se opira na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, kar se prav tako ne bi smelo zgoditi. Razen tega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izreklo do vseh navedb iz obdolženčevega zagovora, s sklicevanjem na okoliščine iz druge kazenske zadeve je kršilo načelo neposrednosti in obdolženčevo pravico do obrambe, s sklicevanjem na obsodilne sodbe, po priznanjih T. P.a, A. D., A. T., K. K. ter A. T. in M. K., pa pravico do nepristranskega sojenja.

6Kršitve niso podane. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je določena le v taksativno naštetih primerih (iudex inhabilis), medtem ko pritožnik zatrjuje primer iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (iudex suspectus), ki je kvečjemu predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pod pogojem, da je kršitev dejansko ali potencialno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar v pritožbeni obrazložitvi na konkretiziran način ni zaslediti. Pritožnik se namreč v tej zvezi zgolj posplošeno sklicuje na sodno prakso slovenskega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, nič pa ne pove, katera določba ZKP je bila zaradi dokazne ocene sodišča prve stopnje v 64. točki obrazložitve sodbe kršena in katero odločilno dejstvo je bilo zato nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in/ali, čemu je celotna sodba nezakonita.

7Eden izmed pogojev za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je opiranje sodbe na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne more opirati. Ker zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, nenazadnje po sami pritožbeni obrazložitvi ni tak dokaz, je sodba na zapisnik v obravnavanem primeru smela biti oprta. Pri tem je že po razumljivih razlogih sodbe v točki 118 do točke 120 obrazložitve razviden obseg in kontekst opiranja sodišča prve stopnje, ki jasno kaže na pomožno - kontrolno naravo zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 28. 5. 2015 in ne na njegovo osrednjost, zaradi katere bi bila izpovedba Z. F. nadomeščena ali kako drugače podcenjena. Posredi je bilo zgolj preizkušanje dejstev v izpovedbi, ki se niso ujemala z dejstvi iz navedenega zapisnika in ne z drugimi dokazi, ki pa so ta dejstva potrjevali.

8Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so v pritožbeni obrazložitvi navajane združeno z navedbami, s katerimi pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Celo tako, da se uveljavljana bistvena kršitev enači z ugotavljanjem odločilnih dejstev o posrednih dokazih ali s kršitvijo sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar (oboje) ni predmet tega izpodbojnega razloga ali te kršitve. Zato velja splošna ugotovitev, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo do vseh odločilnih dejstev, kot izhajajo iz opisa dejanja, kakor tudi do obdolženčeve navedbe, glede predhodne posesti prepovedane droge pri pričah Z.u F.u in D.u J.u, ki sta od te droge tudi odvisna. Prav enako namreč izhaja iz njunih izpovedb, ki sta bili ravno zaradi razhajanj z drugimi dokazi, v razlogih sodbe posebej ocenjeni. Zato niti v tej zvezi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana, kot ne more biti podana zaradi sklicevanja sodišča prve stopnje na okoliščine iz druge kazenske zadeve. V prvem primeru navedba o neopredeljenosti sodišča glede razbremenilnih dokazov ni točna, v drugem pa se je sodišče prve stopnje na drugo zadevo sklicevalo primeroma in zato, da bi dodatno ugotovilo tisto, kar je tako ali tako že skoraj splošno znano. Glede na to, in ker pritožnik znova ni obrazložil učinka na pravilnost in zakonitost sodbe, ga je bilo v povzetih prizadevanjih zavrniti.

9Enako kot zgoraj je bilo treba ravnati še v primeru, ko pritožnik znotraj izrecno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje hkrati kršitev obdolženčeve pravice do nepristranskega sojenja, kot dela pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Čeprav so pritožnikove navedbe o predhodnih priznanjih T.a P.a, A.dra D.ja, A.ja T.a, K.a K.ja, A.e T. in M.a K.a točne, sta historično povezana le kaznivo dejanje pod točko IV izreka sodbe in priznanje T.a P.a ter kaznivo dejanje, za katero je bila v tej zadevi izdana zavrnilna sodba in priznanje A.dra D.ja. V zadnjem primeru je zahtevani preizkus nepristranskosti iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP po pritožbenem sodišču brezpredmeten, pri prvem pa je pokazal, da primer ni identičen primeru iz odločbe Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, na katero se ob tej priložnosti pritožnik prav tako sklicuje. Obdolženi in T. P. nista ravnala skupaj in na takšen, sostorilski način izvršila eno kaznivo dejanje, ampak sta ravnala vsak zase ter s tem izvršila vsak "svoje" kaznivo dejanje. Če je torej T. P. krivdo priznal, jo je priznal le za svojo prodajo prepovedane droge J.tu R.u in le za ta del je bilo mogoče sporazum o priznanju krivde sprejeti. V primeru ostalih storilcev so bila njihova ravnanja, bodisi predmet ločenega sporazuma o priznanju krivde ali priznanja na predobravnavnem naroku oziroma so bila ta ravnanja na glavni obravnavi posebej dokazovana.

10Pritožnik prav tako izrecno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj opisi kaznivih dejanj v nobenem primeru niso ustrezno konkretizirani oziroma na način, da bi bilo obdolženčevo izvršitveno ravnanje jasno razvidno. Pri kaznivem dejanju pod točko II/a in II/b izreka sodbe količina prepovedane droge ni znana, pri slednjem pa se celoten opis dejanja pravzaprav nanaša na ravnanja drugih oseb. Pri opisih ostalih kaznivih dejanj bodisi manjka cena, po kateri bi naj bila prepovedana droga prodana ali je ta neopredeljena ali pa nista opisana kraj izvršitve in ne način, ki ga z zakonskim opisom ni mogoče nadomestiti.

11Pritožbeno sodišče se z povzeto grajo ne strinja. Kaznivi dejanji pod II/a in II/b izreka sodbe sta določno opisani glede cene in količine predmeta izvršitvenega ravnanja, kot glede samega izvršitvenega ravnanja. Res je sicer, da je mogoče pri stavčni zvezi „po ceni 50,00 EUR za gram“ sklepati tudi na večje količine prepovedane droge, vendar to potem pomeni le povečanje opisanega kriminalnega obsega in ne, da zaradi manjšega kriminalnega obsega, manjka kateri od znakov kaznivega dejanja. Kokain je namreč po Uredbi v izreku sodbe uvrščen med prepovedane droge zaradi njene sestave, medtem ko količina škodljive učinke sestave premo sorazmerno povečuje.

12Ker je obdolženčev sostorilski prispevek h kaznivemu dejanju po točki II/b izreka sodbe v zadnjem stavku izreka razumljivo opisan, pritožbena navedba o opisu, ki da zajema samo ravnanja drugih oseb, ni točna in ni točno, da pri ostalih kaznivih dejanjih kraj in načini izvršitve oziroma kako so prodaje potekale ter vrsta prepovedane droge ne bi bili opisani. Je pa točno, da pri kaznivih dejanjih pod točko IV, V in VI izreka sodbe ni navedena cena za nakup prepovedane droge, kot nenazadnje ni navedena niti v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ko to obenem ni okoliščina od katere bi bila odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Gre za okoliščino, ki služi čim bolj natančni označitvi kaznivega dejanja in je, če že, predmet drugega izpodbojnega razloga.

13V graji ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik uvodoma opozarja na posredno naravo dokazov, ki morajo biti v primerih dvoumnosti ocenjeni obdolžencu v korist in ne v škodo. To je pomembno, kajti priče, pri katerih je bila prepovedana droga najdena, Z. F., D. J. in D.K. so obdolženca nedvomno razbremenjevale, hkrati pa so bile njihove izpovedbe posredno potrjene z nenavadnimi količinami prepovedane droge, ki so jim jo nato policisti zasegli. Razen tega pri kaznivih dejanjih pod točko II/a in II/b izreka sodbe v prestreženih telefonskih pogovorih prepovedana droga ni bila omenjena, predmet pogovora (trenerka) pa bi moral do obdolženega prinesti priča A.B., kar je v primeru uporabljene sopomenke za prepovedano drogo izkustveno nevzdržno. Pri kaznivih dejanjih pod točko IV in V izreka sodbe na zaseženi prepovedani drogi obdolženčeve sledi niso bile najdene, pri kaznivem dejanju pod točko VI izreka sodbe pa bi moral biti obdolženčev zagovor glede njegovih bioloških sledi na zaseženi prepovedani drogi dodatno preizkušen z ustreznim izvedenskim mnenjem. Še zlasti, ker se je 8. 1. 2015 na obdolženčevem domu nahajala priča Z. F., ki je prepovedano drogo imel že dlje časa pri sebi in je zato kaj lahko prišlo do naključnega prenosa bioloških sledi na to drogo.

14Posredna narava izvedenih dokazov popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja niti v racionalno zasnovanem kazenskem postopku ne izključuje. Enako kot pri tako imenovanih neposrednih dokazih je odločilna njihova vsebina, s tem, da jih po naravi stvari mora biti več ali vsaj toliko, da je na njihovi podlagi mogoče skleniti tako imenovani indični krog. To je pomembno, kajti pritožnik v povzeti graji vse druge dokaze kot izhaja iz razumljivih razlogov sodbe po vrsti in vsebini zanemari. Tako denimo pri kaznivima dejanjema pod točko II/a in II/b izreka sodbe ne pove obenem, da je po oceni sodišča prve stopnje zamolčanost prepovedane droge v komunikaciji med udeleženimi, dejansko način njenega prikrivanja, da je med A.B. in obdolženim pred prodajami potekala intenzivna komunikacija, ki niti v delu ni razkrila, da sta se pogovarjala še o čem drugem, da "to drugo" niti s tajnim opazovanjem ni bilo odkrito ter zlasti, da sta priči T. V. in A. Z. izpovedbo priče A.B. v celoti zanikali. Omenjeni krog je bil na ta način sklenjen, kar velja še za kazniva dejanja pod točko IV, V in VI izreka sodbe. Res je, da so priče D. K., Z. F. in D. J., enako kot priča A. B. obdolženca v splošnem razbremenjevale in res je, da obdolženčeve sledi na prepovedani drogi, ki je bila zasežena D. K. in D.u J.u niso bile najdene. Toda predhodno je treba upoštevati še druge, v pritožbeni obrazložitvi neomenjene dokaze, ki v vsoti nedvomno vodijo v ugotovitve, kot izhajajo iz razumljivih razlogov sodbe in ki jim je zaradi logične pravilnosti ter izkustvene potrjenosti le še potrditi. Zadostuje že izpovedba priče M. D., po kateri je bil sodišču posredovan jasen kontekst vsebine prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil, vključno z določenimi ozadji, ki tudi pritožbenemu sodišču povedo, od kod in za kaj povezava med obdolženim ter obdolženim J.tom R.om, T.om P.om in A.drom D.jem na eni strani, ter za kaj dejansko je bil obdolženi povezan z D. K., Z.om F.em in D.om J.om na drugi strani. Če k temu še pri posameznih kaznivih dejanjih dodamo izpovedbo, denimo priče Z. K., izsledke tajnih opazovanj ter splošno nesorazmernost med obsegom zatrjevanih ravnanj navedenih prič ter cilji, ki so jim priče s temi ravnanji sledile, je jasno, da se je bilo treba v oceni osredotočiti na druge, bolj zanesljive in verodostojne dokaze. Zaradi teh se odsotnost obdolženčevih sledi na prepovedani drogi, ki je bila zasežena D. K. in D.u J.u izkaže za neodločilno, dodatno preizkušanje prisotnosti obdolženčevih sledi na vrečki s prepovedano drogo, ki je bila zasežena Z.u F.u pa za odvečno. Še zlasti, ker sta obdolženi in priča izročitev oziroma obdolženčev stik z vrečko s prepovedano drogo zanikala in ker odkrita obdolženčeva sled na vrečki predhodno ugotovljeno povezavo med dokazi le še zaokrožuje. Končno, čeprav cena prepovedane droge pri kaznivih dejanjih pod točko IV, V in VI izreka sodbe po že obrazloženem v opisu dejanj ni bila navedena, je po izpovedbi omenjenega M. D., povezani z vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil jasno, da so bili v vseh treh primerih prenosi prepovedane droge odplačni in da v posledici niti v ugotovljeno vrsto izvršitvenega ravnanja ne gre dvomiti.

15Pritožnik, kot je zapisal, iz previdnosti nasprotuje še odločbi o kazenski sankciji, ker je izbrana kazenska sankcija po vrsti in odmeri, glede na majhno količino prepovedane droge pretirana.

16Nasprotno od pritožnika, ki se v pritožbeni obrazložitvi ne ozira na obdolženčevo predhodno obsojenost, pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, tega dejstva ne more zanemariti. Še zlasti po ugotovljeni istovrstnosti kaznivih dejanj, ki prognozo iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 izključuje in koristoljubnosti, kot motivom za izboljšanje obdolženčevega gmotnega položaja. Glede na to, in glede na celoten obseg obdolženčeve hudodelske dejavnosti, ki ni majhen, se v pritožbeni obrazložitvi poudarjena majhna količina prepovedane droge izkaže za razlog, zaradi katere preizkušene odločbe v obdolženčevo korist ne gre spreminjati.

17Drugi obdolženčev zagovornik, podobno kot predhodnik, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je po njegovem pri sojenju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Predsednica senata je namreč sprejela priznanje krivde A.dra D.ja, ki je bil (nato) obsojen, da je v javnem lokalu prodal prepovedano drogo obdolženemu. Odločanje o krivdi A.dra D.ja, ki je potrdil, da je imel obdolženi neznano količino prepovedane droge, ki jo je kupil zaradi nadaljnje prodaje svojemu odjemalcu, ker se je 21. 3. 2015 za njeno prodajo dogovarjal z Z.om F.em, tako ni bilo le odločanje o njegovem ravnanju, ampak je bilo odločano tudi o obdolženčevem ravnanju, še preden mu je bilo sojeno.

18Če je mogoče pustiti ob strani, da pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve navaja znana stališča visokih sodišč o nepristranskosti sojenja, ne pa tudi zakonsko zahtevanega dejanskega ali potencialnega vpliva zatrjevane kršitve na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ali zakonitost sodbe, je opozoriti, da navedba iz zadnjega dela opisa kaznivega dejanja, za katero je bil s sodbo X K 1557/2016 z dne 22. 1. 2016 obsojen A.der D., krajevno in časovno ni povezano, s katerokoli izmed navedb iz opisa dejanj, za katera je bil obdolženi v napadeni sodbi spoznan za krivega. Še najbližja je navedba iz opisa kaznivega dejanja pod točko VI izreka sodbe, vendar je v tem primeru obdolženi kaznivo dejanje storil z obdolženo A.o A., na drug način, z drugim predmetom izvršitve in za drugega odjemalca. Ker po obrazloženem navajana povezava med kaznivimi dejanji ni podana, podlag za smiselno zatrjevani dvom v nepristranskost predsednice senata ni ter je bilo pritožnika v, sicer nepopolnih prizadevanjih, zavrniti.

19Pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker pri kaznivem dejanju pod točko II/a in II/b izreka sodbe prepovedana droga, kljub tajnemu opazovanju ni bila zasežena, zaradi česar sta njena snovnost (tvarnost) in količina neznani, medtem ko so prestreženi telefonski pogovori v tej zvezi nedoločni ter v posledici nezanesljivi. Pri kaznivem dejanju pod točki IV izreka sodbe je očitno, da je D. K. prepovedano drogo kupil še preden se je srečal z obdolženim, saj so mu bile hkrati zasežene tablete ecstasy in pentedron. Podobno velja za kazniva dejanja pod točko V in VII izreka sodbe, ko je bila prepovedana droga zasežena odvisnikoma, ki sta jo lahko imela v posesti že od prej in ne, ker bi jo jima jo naj prodal obdolženi. Še zlasti glede na količino prepovedane droge, ki je bila D.u J.u in Z.u F.u zasežena, in ki se v običajnem prometu s prepovedanimi drogami ne odmerja.

20V zgoraj povzeti dokazni oceni pritožnik pravilno loči med kaznivimi dejanji po ali pri katerih prepovedana droga ni bila zasežena in tistih, pri ali po katerih so policisti odjemalcem prepovedano drogo zasegli. Toda pri prvih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi zaobide vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in še SMS sporočil, izsledkov tajnega opazovanja ter zlasti izpovedbi prič T. V. in A.ja Z., ki sta glede obdolženčevih prodaj prepovedane droge priči A. B. po razumljivih razlogih sodbe povsem jasni. V tem smislu so vsebina telefonskih pogovorov in SMS sporočil ter izsledki tajnega opazovanja zgolj dopolnjujoči, izostali zasegi pa neodločilni.

21Drugače je v primerih kaznivih dejanj, ko je bila odjemalcu prepovedana droga zasežena, in ko so ti (Z. F., D. J. in D. K.) v svojih izpovedbah nakazovali ali neposredno navajali, da so jo kupili/dobili pri drugem dobavitelju. V teh primerih je treba po pravilni oceni sodišča prve stopnje izhajati iz dinamike dogajanja pred in neposredno po zasegih prepovedane droge, kot izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov ki obdolženca s predmetom zasegov nedvomno povezujejo. Če k temu še dodamo izsledke tajnega opazovanja, razdalje med kraji zasegov in obdolženčevim prebivališčem ter posebej izpovedbi prič Z. K. in M. D., ki ju pritožnik ne omenja, dvomov o obdolžencu kot dobavitelju zasežene droge ter v posledici kot o storilcu kaznivih dejanj, niti v teh primerih ne more biti.

22Čeprav je bila odločba o kazenski sankciji preizkušena že ob pritožbi prvega obdolženčevega zagovornika, jo je pritožbeno sodišče, glede na zgoraj uveljavljani izpodbojni razlog, še enkrat preizkusilo (386. člen ZKP), vendar kakšnih drugih ali novih okoliščin od že navedenih ni ugotovilo.

23Zagovornik obdolženega J.ta R.a uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar le s posplošeno ugotovitvijo o nekonkretiziranih dejanskih okoliščinah v opisih dejanja in z njenim izenačevanjem z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi ter v zmoti, da je v ozadju uveljavljane kršitve načelo, po katerem je treba obdolženca v dvomu obtožbe oprostiti. Odgovoriti je zato le, da sta kaznivi dejanji, za kateri je bil obdolženi obsojen, ustrezno opisani, da je v posledici izrek za obe dejanji razumljiv, da se navedeno načelo ter morebitna zmota o odločilnih dejstvih nanašata na dokazanost posameznega kaznivega dejanja, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga ter da po ugotovljenem zgornja bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

24Kršitev kazenskega zakona pritožnik posebej ni opredelil (identificiral), iz pritožbene obrazložitve pa je mogoče razumeti, da uveljavlja kršitev iz 1. ali 4. točke 372. člena ZKP. Pravi namreč, da obdolženčeva ravnanja kot so bila opisana, ne morejo biti kazniva dejanja, za kateri je bil obdolženi obsojen. Ravnanja bi lahko kvečjemu bila opredeljena kot katera druga kazniva dejanja, ki mimogrede v pritožbeni obrazložitvi niso bila omenjena.

25Tudi na takšen način prepoznanih kršitev kazenskega zakona ni. Po že obrazloženem sta kaznivi dejanji ustrezno opisani in hkrati tako, da obdolženčeva ravnanja vsebujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kakršnakoli drugačna opredelitev obdolženčevih ravnanj ali celo ugotovitev o njihovi nedoločenosti v kazenskem zakoniku bi bila zato z vidika pravilne uporabe prava nevzdržna ter je bilo pritožnika v pritožbenih prizadevanjih zavrniti.

26Pritožnik se z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe ne strinja zato, ker je obdolženi posedoval snov v prosti prodaji medtem ko mu snov za vsebnostjo THC ni bila nikoli zasežena. Razlika v ceni med snovjo, ki jo je obdolženi posredoval in snovjo, ki jo sicer ponujajo v lekarni, je tako lahko predmet drugega, obdolžencu ne očitanega kaznivega dejanja. Razen tega pri izpovedbi prič M.e L. ni bilo upoštevano njeno zdravstveno stanje, ki je prav gotovo vplivalo na vsebino izpovedbe in ne prestreženi telefonski pogovori med obdolženim in pokojnim S. D., v katerem ga je zavrnil v želji po nabavi večje količine smole in v želji po plačilu večjega zneska. Pri kaznivem dejanju pod točko IV izreka sodbe je bilo prezrto, da obdolženemu prepovedana droga ni bila zasežena, čeprav bi mu naj bila tik pred tem prodana, ter še, da je upniško-dolžniško razmerje med obdolženim in obdolženim S.om R.om dejansko obstajalo, čemur je bila nenazadnje namenjena tudi prestrežena komunikacija.

27Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta za dokazanostjo prepovedanosti snovi, ki jo je obdolženi pri kaznivem dejanju pod točko I sodbe posredoval, ključna njena cena in način, kako je bila predhodno pridobljena. Če bi namreč pritožnikova ocena držala, izkustveno ni videti potrebe za nakup snovi mimo lekarne in ne po drugem, očitno neregistriranem prodajalcu. Sploh pa je vsebina prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil dovolj povedna in hkrati takšna, da v pritožbeni obrazložitvi nakazano storitev kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 zanesljivo izključuje. Enako velja za izpovedbo priče M.e L., pri kateri niti iz zapisnikov o njenem zaslišanju ne izhaja, da bi bila zaradi bolezni tako prizadeta, da bi bilo treba njeno izpovedbo ocenjevati zelo zadržano ali jo celo kot nezanesljivo zavrniti. Nasprotno, pričina izpovedba je tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase določna ter skladna z drugimi dokazi, ki v vsoti obdolženčevo storitev kaznivega dejanja brez dvoma potrjujejo.

28Pritožbeno sodišče v nadaljevanju pritrjuje še oceni sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko IV izreka sodbe, ko pritožnik najprej prezre, da po opisu dejanja obdolženi prepovedane droge ni prodal obdolženemu V.u P.u tistega dne, ko jo je kupil od T.a P.a, ampak dan po tem. Pomen v pritožbeni obrazložitvi zatrjevane neuspešne obdolženčeve osebne preiskave je tako manjši in zlasti tedaj, ko je upoštevana celotna komunikacija med vpletenimi, ki že sama zase in nato še po izpovedbi priče M. D. zanesljivo pove, zakaj in kako je obdolženi zamenjal dotedanjega dobavitelja prepovedane droge (obdolženega S.a R.a) ter koga in zakaj je 20. 12. 2014 s to drogo oskrbel. Ker podobno celovite dokazne ocene v pritožbeni obrazložitvi ni, dejanske podlage za zatrjevano upniško dolžniško razmerje med obdolženim in obdolženim S.om R.om pa niso bile razkrite, ji pritožbeno sodišče niti v tem delu ni moglo slediti.

29Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljana izpodbojna razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ker je bila obdolženemu izrečena najnižja predpisana kazen zapora, ki bo nadomestno izvršena z delom v družbeno korist, pritožbeno sodišče zgornje odločbe ni spreminjalo.

30Po zagovorniku obdolženega S.a R.a, temu nobeno izmed kaznivih dejanj ni bilo dokazano. Prestreženi telefonski pogovori in SMS sporočila ne zadostujejo. Pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe, zlasti, ker je pogovor z neznano osebo potekal šele po tem, ko je bi bilo dejanje že storjeno, in ker oseba ni bila identificirana, zaradi česar niti konteksta prestreženega pogovora ni bilo mogoče preizkusiti. V ostalem pa pri tem kaznivem dejanju, ko pri vseh drugih ni bila upoštevana dolžina obdobja, v katerem so bili udeleženci opazovani oziroma jim je bilo tedaj prisluškovano. V tem primeru odsotnost ostalih tako imenovanih podpornih dokazov (zapisnikov o zasegu prepovedane droge, denarja itd.) pridobi na pomenu, saj brez teh niti cilja gibanja vpletenih oseb ter predmeta vsebine pogovorov med, njimi ni mogoče določiti. Posredi so torej indici, ki brez trdne opore v ostalih dokazih zanesljivih ugotovitev pri nobenem izmed kaznivih dejanj ne omogočajo.

31Da je sodišče prve stopnje dejanske ugotovitve pretežno opiralo na prestrežene telefonske pogovore in poročila o tajnem opazovanju ter očitno odvisno od obdolžencev in kaznivih dejanj še na druge dokaze, izhaja že iz 13. točke obrazložitve sodbe. Pri tem je pomembno, da nobeno od kaznivih dejanj ni bilo storjeno izven določenega konteksta, ki ga prestreženi telefonski pogovori v celoti razkrivajo ter hkrati zaokrožujejo. Razlika med datumom obdolženčeve prodaje prepovedane droge obdolženemu J.tu R.u pri kaznivem dejanju pod točko I/a izreka sodbe in datumom, ko se je slednji pogovarjal z neznano osebo je tako po eni strani brez pomena, po drugi strani pa spet, da se je ravno na njeni podlagi za obdolženca celo vedelo, da je mogoče pri njemu kupiti prepovedano drogo. Vse drugo iz razumljivih razlogov sodišča prve stopnje in zlasti odziv obdolženega J.ta R.a na zgornje dejstvo, ki ga pritožnik ne omenja, ugotovljeno samo še potrjujejo. Podobno velja tudi za ostala kazniva dejanja, pri čemer so neznano število sestajanj med obdolženim in obdolženim J.tom R.om, kraji in dejanski razlogi za sestajanje, potem oseba, pri kateri se je obdolženi oskrboval s prepovedano drogo ter najustreznejša sopomenka, ki sta jo zanjo obdolžena uporabljala v telefonskih pogovorih, glede na opis dejanj nepomembna in jih zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej ugotavljati ali, kot je to v pritožbeni obrazložitvi še nakazano, se do teh dejstev opredeljevati.

32Čeprav se pritožnik zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi izrecno ni pritožil, tej v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje, ko pravi, da njena pridobitev s podatki v spisu ni izkazana.

33S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnik najprej prezre odplačnost prodaje prepovedane droge obdolženemu J.tu R.u in nato še razloge, po katerih je bila premoženjska korist določena po prostem preudarku, kot je to sicer predvideno v 501. členu ZKP.

34Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji niti posredno (z obrazložitvijo) ni pritožil. Njen preizkus je bil, glede na dejansko uveljavljana izpodbojna razloga opravljen po 386. členu ZKP pokazal pa je, da navedene odločbe v obdolženčevo korist ne gre spreminjati. Obdolženemu je bila namreč izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z najnižjo določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po dolžini ni pretirana.

35Obdolženi S. R. izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pri kaznivem dejanju pod točko I/a izreka sodbe ni jasno, kaj ima prodaja neznancu opraviti s prodajo, ki bi se naj vršila 11. 8. 2014, in ker ni jasno, od kod je sodišču znano o kakšni konkretni injekciji je bilo govora med tem neznancem in obdolženim J.tom R.om. Pri kaznivem dejanju pod točko I/b izreka sodba nima razlogov, da je šlo za prepovedano drogo, njeno vrsto in količino, medtem ko so pri kaznivem dejanju pod točko VII sodbe navajane različne cene konopljinega ekstrakta, brez da bi bilo to ustrezno obrazloženo.

36Uvodoma je opozoriti, da pritožnik uveljavljani izpodbojni razlog v pritožbeni obrazložitvi prepleta z izpodbojnim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar se je bilo pri preizkusu osredotočiti zgolj na zgoraj povzeta zatrjevanja, ostala pa povzeti in nato še preizkusiti znotraj navedenega drugega izpodbojnega razloga. Tako zastavljen preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da uveljavljanih kršitev ni. Pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe je šlo za pritožnikovo prodajo prepovedane droge obdolženemu J.tu R.u, ki jo je ta zaradi nadaljnje prodaje kupil. Če je torej pritožnik meril na razumljivost izreka sodbe, ta zaradi jasnega opisa pritožnikovega izvršitvenega ravnanja ne more biti nerazumljiv, medtem ko je iz razlogov sodbe glede telefonskega pogovora 13. 8. 2014 jasno razvidno, da je bilo znano, da je pri pritožniku mogoče dobiti prepovedano drogo. Pri kaznivem dejanju pod točko I/b izreka sodbe je ugotoviti, da količina prepovedane droge ni sestavni del opisanega kaznivega dejanja, razlogi o vrsti snovi, ki je bila predmet pritožnikove izvršitve, kot o njeni prepovedanosti, pa se nahajajo v točkah 42 do 46 obrazložitve sodbe. Končno, razlogi v zvezi s kaznivim dejanje pod VII izreka sodbe se nahajajo v točkah 144 do 158 obrazložitve sodbe, pri čemer je bila cena omenjena le v 150. in 153. točki obrazložitve ter obakrat v znesku 60,00 EUR.

37Pritožnik izrecno uveljavlja še kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP, vendar jih ne obrazloži, kot ni obrazložil kršitev kazenskega zakona, ki jih ni niti opredelil.

38Dejansko stanje po pritožniku ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker se je sodišče prve stopnje pri vseh treh kaznivih dejanjih zanašalo na izsledke prestreženih telefonskih pogovorov. To je za zanesljivo ugotovitev odločilnih dejstev premalo, saj je navedene izsledke mogoče tolmačiti različno, brez zasežene snovi pa njene količine in sestave sploh ni mogoče ugotoviti. Še zlasti, glede na dolžino obdobja, v katerem je bilo pritožniku prisluškovano in ob zanemarljivo majhnem številu pogovorov, ki bi naj pritožnika obremenjevali. Posebej je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno pri kaznivem dejanju pod točko VII izreka sodbe, saj je bilo dokazovano s predhodnim kaznivim dejanjem, s pritožnikovim srečanjem s T.om P.om, kar je za prijatelje običajno, potem s priznanjem A.ja T.a, ki je zaslišan kot priča povedal, da je imel konopljin ekstrat za osebno uporabo ter s priznanjem T.a P.a, kateremu je bilo očitano več hudih kaznivih dejanj. Končno, po izpovedbi priče M. D., sta pritožnik in obdolženi J. R. prepovedano drogo kupovala od T.a P.a, kar pa je bilo v dokazni oceni sodišča prve stopnje spregledano.

39Povzeta pritožbena obrazložitev se ne razlikuje veliko od pritožbene obrazložitve pritožnikovega strokovnega pomočnika. Pomembno je, da vsebina prestreženih telefonskih pogovorov ni nedoločna in kot takšna predmet različnih tolmačenj, ampak nasprotno zgovorna oziroma do te mere določna, da je mogoče prepoznati kontekst, ki kljub odsotnosti ostalih dokazov ne more biti drug ali drugačen od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Majhno število prestreženih telefonskih pogovorov, na katere se pritožnik še sklicuje, ugotovljenega ne more spremeniti, saj gre v prvi vrsti za številne telefonske pogovore, ki jih je opravljal obdolženi J. R., ki so bili nato pravilno povezani z drugimi, sicer manj številnimi pogovori, potem z izsledki tajnega opazovanja ter z izpovedbami prič M. in M.e L.. Nasprotno od pritožnika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kaznivo dejanje pod točko VII izreka sodbe smelo biti dokazovano tudi z ugotovitvami v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka. Delno zaradi že navedenega dejstva, da je bilo znano, da je bilo mogoče pri pritožniku kupiti prepovedano drogo, delno pa zaradi istovrstnosti izvršitvenih ravnanj, njihovega predmeta ter nenazadnje obdobja, ki časovno medsebojno niti ni oddaljeno. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ne vidi niti ovir, da pri dokazni oceni ne bi smeli biti upoštevani priznanji A.ja T.a in T.a P.a. Gre sicer za procesni dejstvi, ki pa sta predmet dokazne ocene, enako kot na primer izpovedba A.ja T.a, ki je nato priznanje dejansko preklical in dejstvo, da kaznivo dejanje, ki ga je priznal T. P., ni bilo lahko. Ti dve dejstvi sta bili namreč po razumljivih razlogih sodbe povezani z drugimi dokazi, zlasti prestreženimi telefonskimi pogovori, iz katerih je razviden prav določen kontekst, ki je bil nato z zasegom injekcijske brizgalke samo še potrjen. Posredi je torej vsebinska zaokroženost dokazov, ki je zaradi zanesljivosti ugotovitev ni mogoče zanikati. Tudi ne po izpovedbi M. D., ki v pritožbeni obrazložitvi ni pravilno povzeta. Po izpovedbi je namreč povsem jasno, da je obdolženi J. R. kupoval prepovedano drogo najprej pri pritožniku in nato po sporu od T.a P.a (l. št. 1626/27). Kupoval je torej sam in vse dokler ni bil prijet, kar je nato pripravilo obdolženega V.a P.a, da si je poiskal novega "dobavitelja". Posredno zatrjevani dvom zaradi protislovnosti dokazov, se je tako po obrazloženem izkazal za popolnoma neutemeljenega ter je bilo pritožnika še v tem delu pritožbene obrazložitve zavrniti.

40Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji, enako kot njegov strokovni pomočnik, ni pritožil. Pritožbeno sodišče pa jo je tedaj že preizkusilo in, s sicer drugimi besedami, ugotovilo, da je izbrana kazenska sankcija po vrsti in odmeri ustreza teži storjenega kaznivega dejanja ter pritožnikovi krivdi in da je zato v njegovo korist ne gre spreminjati.

41V zvezi s pritožbo zagovornika obdolžene A.e A. je uvodoma ugotoviti, da smiselno uveljavljane kršitve kazenskega zakona, te so mimogrede v 372. členu ZKP taksativno naštete, niti v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti. Je pa zaslediti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je ta pritožnik izrecno ne uveljavlja. Pravi namreč, da obdolženkino ravnanje pri kaznivem dejanju pod točko II/b izreka sodbe ni opisano, saj po izreku ni jasno, v kolikšni količini je bila prepovedana droga A. B. 13. 12. 2014 prodana. Navedba ni točna, saj je količina prepovedane droge (gram), iz opisa dejanja jasno razvidna, izrek sodbe pa zato v tem delu povsem razumljiv. Enako velja za razloge sodbe, ko je pritožnik očitno prezrl razloge v 61. do 62. točki obrazložitve, v kateri je vsebina obdolženkinega sostorilskega prispevka, razumljivo ocenjena.

42Osrednji del pritožbene obrazložitve je namenjen uveljavljanemu pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po pritožniku podan v primeru vseh kaznivih dejanj, za katera je bila obdolžena spoznana za krivo ter za katera je bila v posledici obsojena. Pri prvem dejanju je obdolženo domnevni kupec, priča A. B., razbremenil. To je pomembno, ker je pričina izpovedba skladna z vsebino prestreženega telefonskega pogovora, v katerem prepovedana droga ni bila omenjena. Podobno in spet drugače velja za druga kazniva dejanja, ko vsebina prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil ni do te mere zanesljiva, da bi prepovedano drogo kot predmet komunikacije potrjevala, hkrati pa je obdolžena v zagovoru dopustila možnost nakupa prepovedane droge, vendar le za lastne potrebe, medtem ko je priči A.a T. in J. G. nista obremenila. Sploh nedoločna pa je prestrežena komunikacija pri tretjem kaznivem dejanju, D. J. je kot ključna priča obdolženkin zagovor potrdil, prepovedana droga pa pri hišni preiskavi, kjer je obdolženka prebivala, ni bila najdena. Edini obremenilni dokaz je tako dejstvo, da je bila prepovedana droga pri zgornji priči kratek čas po obisku pri obdolženi zasežena. Toda zasežena je bila v količini, ki sama zase predhodnega nakupa ne potrjuje in še manj, da je do tega prišlo ravno pri obdolženi.

43V primerjavi z dokazno oceno sodišča prve stopnje je povzeta pritožnikova dokazna ocena pomanjkljiva. Res je sicer, da je bila obdolžena po zaslišanih pričah v pretežnem delu razbremenjena, ne drži pa, da vsebina prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil za zanesljivo ugotovitev odločilnih dejstev ne bi bila zadostna. Upoštevati je bilo namreč treba še obseg in način komunikacije, ki zaradi očitnega prikrivanja predmeta presega okvirje običajnega sporočanja, pri katerem je njegov predmet vsaj v delu ali posredno mogoče prepoznati. Razen tega je pomembno še časovno sosledje v komunikaciji, ki denimo pri kaznivem dejanju pod točko 2b izreka sodbe, povezano z izsledki tajnega opazovanja in z izpovedbami prič T. V. ter A.ja Z. brez najmanjšega dvoma pove, da priča A. B. obdolženega V.a P.a in obdolženo ni „obiskoval“ iz razlogov, kot jih je v izpovedbi navajal.

44Časovno sosledje v komunikaciji je pomembno tudi pri drugem kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe, po katerem je bilo mogoče ugotoviti, da sta bili obdolžena ter A.a T., ki je njej očitano prodajo prepovedane droge obdolženi ločeno priznala, v rednem stiku in da so bili v naslednjem koraku po obdolženi ali obratno, vzpostavljeni še naknadni stiki z drugimi potencialnimi ali dejanskimi odjemalci. Da bi bil ugotovljeni redni stik motiviran z „oljem“, „sokom“, „malinovcem“ in „trenerkami“ je izkustveno malo verjetno, kot je izkustveno malo verjetno, da bi obdolžena v primeru nakupa prepovedane droge (metadona) za lastne potrebe uporabljala takšna z dejanskim predmetom pogovorom oddaljene izraze. Še zlasti tedaj, ko bi bile njene potrebe resnično zdravstveno pogojene, kot je to v svojem zagovoru zatrjevala in ko potem po pritožnikovi oceni ne bi storila ničesar protipravnega. Jasno pa je tudi, da v zadnjih dveh primerih niti naknadnih stikov s podobno nedoločnim predmetom v pogovorih kot je to bilo v primeru J. G., ne bi smelo biti.

45Pritožbeno sodišče se končno pri kaznivem dejanju pod točko VI izreka sodbe delno strinja s pritožnikovo oceno o nedoločnosti vsebine prestreženih telefonskih pogovorov med obdolženim V.om P.em in pričo D.om J.om, ali med obdolženo in to pričo, vendar gre znova za posledico nedoločnosti predmeta v pogovorih, ki prej govori za določen vzorec v pogovorih, kot ugotovitvi, da udeleženci sami ne bi vedeli o čem se dejansko pogovarjajo. Razen tega ne sme ostati prezrta niti predhodno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o prepoznavnem načinu ravnanja obdolženega V.a P.a (modus operA.), ki ga pritožnik ne omenja in ne zgoščenost samega dogajanja iz točke 139 - 142 obrazložitve sodbe, s katero se pritožnik v pritožbeni obrazložitvi prav tako ne ukvarja. Ko je torej vse našteto vključno z intenzivnostjo komunikacije, v kateri je obdolžena po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, dejavno sodelovala, medsebojno povezano, je jasno, da izpovedbi priče D.a J.a o nekem drugem prodajalcu prepovedane droge ni bilo verjeti.

46Pritožnik se zavzema za spremembo odločbe o kazni z obrazložitvijo, po kateri bi moralo biti pri njeni odmeri upoštevano, da je obdolžena mati dveh mladoletnih otrok, da pred izvršitvijo kaznivih dejanj v kazenski evidenci ni bila zabeležena, v dveh primerih pa sta bili dejanji storjeni zgolj v sostorilstvu, ko sama nad tema dejanjema ni gospodarila. Obteževalne okoliščine pa v obdolženkinem primeru sploh niso bile ugotovljene.

47Prvi dve okoliščini sta bili po razumljivih razlogih sodbe nedvomno upoštevani že po sodišču prve stopnje, medtem ko zadnje, kot olajševalne okoliščine, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati. Sostorilstvo je zgolj oblika storilstva s sicer različnimi vendar še vedno odločujočimi prispevki k uspehu dejanja ter glede tega v bistvenem z enako zavestjo in voljo. Razlika pri odmeri kazni med sostorilci tako že v izhodišču ne more biti prevelika, v obravnavanem primeru pa je bila tudi skozi določen nadomestni način izvršitve kazni zapora ustrezno upoštevana.

48Zagovornica obdolžene K.e P. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o vzročni zvezi med vzorcem, ki je bil zasežen A.ju T.u in je vseboval konopljino smolo v količini 5,5 ml ter pogovori, ki jih je obdolžena imela z bratom. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj bi smola, najdena pri T.u predstavljala ekstrakt konoplje, za nakup katere bi naj posredovala obdolžena. Med postopkom ni bilo ugotovljeno, da je obdolženkin brat prebival na S. ulici 6 v M., saj te okoliščine ni potrdila nobena priča, prav tako navedeno ne izhaja iz listinskih dokazov. Razen tega sodba ne vsebuje nobene dokazne ocene, ali je T. P. zahajal na navedeni naslov, kar pa je bistveno, saj je bilo obdolženi očitano, da je posredovala ravno za nakup smole, ki je bila zasežena T.u. Količina, zasežene smole je hkrati količina, ki bi jo A. T. lahko imel za osebno uporabo, zaradi česar bi se sodišče do tega v razlogih sodbe moralo opredeliti. Končno, v sodbi niso pojasnjeni pojmi ekstrakt konoplje, glede katerega se obdolženki očita posredovanja pri nakupu, konopljina smola, ki je bila zasežena T.u ter hašiševo olje, kar je izraz, ki ga uporablja sodišče v razlogih sodbe.

49Kršitve ni. Po opisu iz razumljivega izreka sodbe je predmet ravnanja obdolženega S.a R.a in ravnanje obdolžene K.e P. konopljin ekstrakt. Teh je v splošnem več, po razumljivih razlogih sodbe, ki se neposredno nanašajo na obdolženo pa je šlo za hašiševo olje. Vsi drugi uporabljeni izrazi pripadajo bodisi obdolženi ali drugim udeležencem pri dejanju v širšem smislu ali pa so sopomenke, ki razumljivosti razlogov sodbe v ničemer ne zmanjšujejo. To je pomembno, kajti zahtevana vzročna zveza med prestreženimi telefonskimi pogovori ter zaseženim hašiševim oljem je iz razlogov sodbe v točki 151 do točke 154 obrazložitve sodbe jasno razvidna, kot je iz razlogov pred temi jasno razvidno, da si je obdolžena zanj prizadevala. Kje dejansko je prebival obdolženkin brat in ali je v stanovanje na navedenem naslovu resnično zahajal, nista odločilni dejstvi, saj hramba po sebi oziroma kot ravnanje, ki sta ga mimogrede T. P. in A. T. priznala, ni bilo odvisno od dejanskega prebivanja ali zadrževanja kateregakoli od njiju na zgornjem naslovu. Priznanja navedenih dveh ni mogoče prezreti še zato, ker je potem jasno, da hašiševo olje ni bilo hranjeno zaradi potreb A.ja T.a, zaradi česar se niti sodišče prve stopnje do tega dejstva v razlogih sodbe ni bilo dolžno opredeljevati.

50Pritožnica uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni opredelila, njena prizadevanja za izdajo oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP pa je posredno mogoče razumeti kot sklicevanje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta je po presoji pritožbenega sodišča lahko tudi na takšen način podana, vendar le v primeru, če bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo okoliščine za majhen pomen kaznivega dejanja in na drugi strani še, da bi bile z obsodbo povzročene nesorazmerno hude posledice. Slednjih pritožnica ne omenja, medtem ko je po razlogih sodbe jasno, da je sodišče prve stopnje del navedenih okoliščin, na primer vrsto in količino prepovedane droge štelo le kot olajševalne okoliščine pri izbiri kazenske sankcije, druge, denimo obdolženkin namen, pa popolnoma drugače od pritožnice. Glede na to, in ker je nedokazanost vzročne zveze iz tega dela pritožbene obrazložitve predmet drugega izpodbojnega razloga, zgoraj prepoznana kršitev kazenskega zakona ni podana.

51Razen nedokazanosti vzročne zveze med zaseženim hašiševim oljem A.ju T.u ter obdolženkinim ravnanjem, dejansko stanje po pritožnici ni bilo pravilno ugotovljeno še zato, ker prestreženi telefonski pogovori med udeleženci pri dejanju ne dajejo podlage za ugotovitev, da je obdolžena posredovala pri prodaji prepovedane droge. Komunikacija se je nanašala na kuminovo in konopljino olje, pri čemer se je za nakup zadnjega zanimala obdolženkina znanka, ker je njen svak zbolel za rakom. Povsem brez podlage pa so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z uporabljenimi besedami v komunikaciji, kot sopomenkami ali šiframi za prepovedano drogo. V izvedenih dokazih ni namreč ničesar prepričljivega in gotovega, pa tudi časovno zaporedje prestreženih telefonskih pogovorov ne pokaže, da pogovor med obdolženim S.om R.om in T.om P.om vsebinsko sledi pogovoru med obdolženo in njenim bratom.

52Pritožbeno sodišče se z povzeto pritožbeno dokazno oceno ne strinja. Zatrjevana nedokazanost vzročne zveze med zaseženim hašiševim oljem A.ju T.u in obdolženkinim ravnanjem nima opore ne v pravilno ugotovljeni dinamiki dogajanja in ne v vsebini prestreženih telefonskih pogovorov ter v omenjenem priznanju. Najdba hašiševega olja pri A.ju T.u, glede na dinamiko dogajanja in vsebino prestreženih telefonskih pogovorov deluje pričakovano, kot je izkustveno pričakovano, da je A. T. po najdbi svojo udeležbo pri dejanju priznal. Drugače je glede zatrjevane nedokazanosti protipravnosti obdolženkinega ravnanja, ko je bilo enkrat že obrazloženo, da je srž predmeta izvršitve, ki je v obdolženkinem primeru ter v primeru T.a P.a in A.ja T.a prepovedana droga. Ali je ta pogovorno imenovana kuminovo ali katerokoli drugo olje je z vidika dokazanosti protipravnosti ravnanj obdolženi nepomembna. Nepomembni so tudi motivi, nagibi ali druga stremljenja, zaradi katerih je obdolžena ravnala, ki so lahko po pravilnem stališču sodišča prve stopnje upoštevana kvečjemu pri odmeri kazni. Končno, pritožničina ocena vsebine prestreženih telefonskih pogovorov je necelovita, saj je osredotočena le na določene dele ali uporabljene izreze v pogovorih, glede časovnih zaporedij pa je nepomembna. Na drugi strani so v dokazni oceni sodišča prve stopnje zajeti vsi odločilni pogovori, po katerih je mogoče zanesljivo ugotoviti vsebino in predmet obdolženkinega ravnanja, ki ju niti s kakšnim drugim časovnim zaporedjem med pogovori ni mogoče spremeniti.

53Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljana izpodbojna razloga samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba obdolženi izreči še milejšo kazensko sankcijo in ne nižje odmeriti v pogojni obsodbi določeno kazen ali preizkusno dobo.

54Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov obdolženega V.a P.a, zagovornika obdolženega J.ta R.a, zagovornika obdolženega S.a R.a in samega obdolženega ter pritožbi zagovornika obdolžene A.e A. in zagovornice obdolžene K.e P., odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

55Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem in četrtem odstavku 95. člena ter prvem odstavku 97. člena ZKP in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številki 7112 taksne tarife. Je posledica obrazložene odločitve in premoženjskih razmer obdolžencev, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.