193. člen ZKP

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe. Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi pro

Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti.

Zakon ne zahteva, da bi moralo sodišče nediscipliniranega obtoženca na glavno obravnavo vabiti večkrat in šele po mnogokratnih poskusih zagotovitve njegove navzočnosti poseči po prisilnih ukrepih procesnega vodstva. To bi bilo nesprejemljivo in v nasprotju z avtoriteto sodne veje oblasti. Odločilno je, da je bil obtoženec pravilno povabljen na predhodni narok glavne obravnave 14. 7. 2025 in nanj neopravičeno ni prišel (enako na predobravnavni narok 27. 6. 2022), neuspešni pa sta bili dve odrejeni prisilni privedbi.

Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP. Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja. Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih

Formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, je bil izpolnjen s pravilno vročitvijo vabila in okoliščino, da obdolženka izostanka ni ustno opravičila. Pogoj, da je bila obdolženka že zaslišana, je izpolnjen tudi, če je bila zaslišana na glavni obravnavi pred razveljavitvijo prejšnje sodbe. Materialni pogoj, da njena navzočnosti ni nujna, je izpostavljen tudi, če je prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga, vendar v odolženkino korist z redukcijo obtožbenih očitkov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki

Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so t

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

Sodišče je obdolžencu v plačilo naložilo krivdne stroške zaradi izostanka z narokov. Obdolženec je svoj izostanek pojasnjeval z zdravstveno dokumentacijo, vendar je v skladu s šestim odstavkom 193. člena ZKP imenovani zdravnik podal mnenje, da na podlagi predložene dokumentacije izbrani osebni zdravnik ne bi bil upravičen izdati zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave. S tem mnenjem imenovanega zdravnika kot ključnim dokumentom obdolženec ni bil seznanjen, niti mu ni bila dana možnost, da se o njem izjavi ali navede dejstva in dokaze, ki to mnenje izpodbijajo. Pri tem v skladu sodno prakso ESČP ni pomembno, ali je izostanek take možnosti seznanitve z relevantno dokumentacijo dejansko kakorkoli vplival na strankine možnosti uspeha v zadevi - ESČP kot kršitev kontradiktornosti smatra tudi situacije, ko odsotnost seznanitve z relevantno dokumentacijo ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Krivdni stroški.

Dovoljenost dokazov.

Pri pisanjih, za katere ZKP zahteva osebno vročitev (kar za vabilo na glavno obravnavo velja), mora vročevalec ob neuspeli osebni vročitvi najprej pustiti posebno pisno sporočilo, ponoviti poskus osebne vročitve, šele nato pa sme opraviti nadomestno vročitev. Kadar se opravi veljavna nadomestna vročitev, se šteje, da je vročitev sodnega pisanja opravljena, ko ga sprejme prejemnik, pri čemer sodišče ni dolžno ugotavljati, kdaj je pisanje dejansko prišlo do dejanskega naslovnika. Pomembno je le, ali je bila pravočasno opravljena nadomestna vročitev.

Smisel določb o obvezni formalni obrambi po prvem in drugem odstavku 70. člena ZKP (prvo zaslišanje) se razteza na zaslišanje obdolženca, ne pa na zaslišanje oškodovanca.

Če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Ni podana kršitev določb člena 467 ZKP, ker je sodnica za mladoletnike ob navzočnosti zagovornika zaslišala mladoletnega obdolženca, ki mu je bila vzeta prostost. Pripor je bil zakonito odrejen, čeprav javni tožilec še ni predlagal uvedbe pripravljalnega postopka.