UPRS Sodba IV U 34/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 35400-339/2017-6 z dne 27. 10. 2017, družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, odvzela okoljevarstveno dovoljenje, št. 35472-4/2007-9 z dne 5. 6. 2007, spremenjeno z odločbo, št. 35472-49/2011-6 z dne 17. 2. 2012 (točka 1 izreka), ter pri tem navedla, da odvzem okoljevarstvenega dovoljenja učinkuje od dneva dokončnosti te odločbe (točka 2 izreka), v točkah 3 in 4, ki nista predmet upravnega spora, pa določila, da mora tožeča stranka za vse odpadke, ki jih ima v posesti na območju naprav iz 1. točke navedenega okoljevarstvenega dovoljenja, v 60 dneh od dokončnosti te odločbe zagotoviti obdelavo odpadkov na v odločbi predpisan način (točka 3 izreka), pri tem pa ugotovila, da stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka).

2Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitev izpodbijane odločbe navedel, da je bilo tožeči stranki izdano okoljevarstveno dovoljenje, št. 35472-4/2007-9 z dne 5. 6. 2007, spremenjeno z odločbo, št. 35472-49/2011-6 z dne 17. 2. 2012, s katerim je bilo tožeči stranki kot upravljavcu dovoljeno izvajanje obdelave odpadkov na proizvodni lokaciji te družbe z naslovom ..., na parc. št. 1403/1, 1610/3 in 1610/4, vse k. o. ... Skladno z drugim odstavkom 80. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), navedeni upravni organ odvzame okoljevarstveno dovoljenje na predlog pristojnega inšpektorja, če upravljavec v določenem roku ne izvrši njegove pravnomočne odločbe o uskladitvi obratovanja naprave s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da odvzem okoljevarstvenega dovoljenja učinkuje od dneva dokončnosti odločbe, s katero je bil izrečen. Prvostopenjski upravni organ nadalje ugotavlja, da je 3. 10. 2017 od Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, prejel predlog, da se upravljavcu odvzame predmetno okoljevarstveno dovoljenje, pri čemer je navedeni inšpektorat svoj predlog obrazložil. Tožeča stranka je bila s tem predlogom seznanjena in se je do dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o tej zadevi, opredelila v svoji pisni izjavi z dne 10. 10. 2017. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da upravljavec ni izvršil odločbe inšpektorata, s katero mu je bilo odrejeno, da mora do 20. 8. 2017 vse odpadke pred obdelavo in mešanjem v trdno gorivo skladiščiti na utrjenih in pokritih prostorih, kar je bilo ugotovljeno 20. 9. 2017. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil tudi do navedb tožeče stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Glede požara, ki se je zgodil 20. 7. 2017, prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je imela tožeča stranka zoper to odločbo možnost vložiti pritožbo vse do izteka pritožbenega roka (3. 8. 2017), pa tega ni storila, za morebitno presojanje neizvršljivosti odločbe inšpektorata, pa prvostopenjski upravni organ ni pristojen. Postopek ugotavljanja nastanka okoljske škode in odločanje o njeni sanaciji ne suspendira prej izdane inšpekcijske odločbe, zakon pa tudi ne predvideva „prelevitve“ izvrševanja inšpekcijskih ukrepov v ukrepe sanacije okoljske škode, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Njenih ugovorov, ki se nanašajo na resničnost dejstev, ugotovljenih v inšpekcijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba inšpektorata z dne 18. 7. 2017, prvostopenjski organ ne upošteva, ker jih tožeča stranka ni uveljavila s pravnimi sredstvi zoper to odločbo. Ugotovitve inšpektorja z dne 20. 9. 2017 so, ne glede na ugovore tožeče stranke, ustrezne, ker je za prvostopenjski upravni organ nesporno, da se odpadki tako po ugotovitvah inšpektorja kot po izjavah upravljavca ne nahajajo na pokritih prostorih, zaradi česar je inšpektor podal predlog za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, presoji inšpektorata, da je v konkretnem primeru odvzem okoljevarstvenega dovoljenja primeren ukrep, pa prvostopenjski upravni organ sledi, saj je kršitev okoljevarstvenega dovoljenja in odločbe inšpektorata izkazana, kar je pogoj za odvzem.

3Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo na Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo v delu, ki se nanaša na predmetni upravni spor, zavrnilo.

4Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe, navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), torej, ker v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta zakon ni bil uporabljen pravilno, ker so podane bistvene kršitve določb postopka ter ker dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno, ob tem pa so podani tudi razlogi, da se upravni akt izreče za ničnega.

5Glede bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka navaja, da se ne strinja s trditvijo tožene stranke, da je upravni organ odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj bi moral upravni organ izvesti dokaze, ki bi lahko prispevali k razjasnitvi relevantnih dejstev, vsaj zaslišanje direktorja tožeče stranke B.B, s čimer je bila tožeči stranki kršena pravica do ustne obravnave in do vsebinskega izvajanja relevantnih dejstev. Ker je tožeča stranka hkrati s pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa podala tudi predlog za obnovo postopka oziroma predlog za vrnitev v prejšnje stanje, bi morala upravna organa, v kolikor sta bila mnenja, da je relevantno dejstvo zgolj in samo pravnomočna in izvršljiva odločba inšpektorata, postopek prekiniti do odločitve inšpektorata o navedenih predlogih (5. točka prvega odstavka 153. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar nista storila. Tožeča stranka oporeka tudi ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, ki se nanaša na inšpekcijski pregled, opravljen 20. 9. 2017. V zvezi s tem navaja, da ne drži, da naj ne bi bilo sporno, da naj bi tožeča stranka tega dne odpadkov še vedno ne skladiščila na neutrjeni in nenadkriti površini, saj je takoj po inšpekcijskem nadzoru dne 22. 6. 2017 izvedla vse ukrepe, med drugim je poskrbela tudi za to, da je bilo že v nekaj dneh po inšpekcijskem nadzoru vseh nekaj 100 m3 na manipulativnih površinah skladiščenih odpadkov, skladiščenih skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem. Tožeča stranka se prav tako ne strinja z ugotovitvami, ki se nanašajo na inšpekcijski pregled, opravljen 22. 6. 2017, pri čemer so podana nasprotja med navedbami v odločbi inšpektorata z dne 18. 7. 2017 in zapisnikom z dne 22. 6. 2017 v delu skladiščenja odpadkov na nenadkriti površini. V nasprotju z navedeno odločbo namreč v zapisniku ni navedeno, da bi bili odpadki na dan inšpekcijskega nadzora na nenadkriti površini in je govora samo o tem, da so odpadki še vedno skladiščeni tudi na neutrjenih površinah. O tem bi lahko izpovedal inšpektor C.C. in B.B., katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, vendar upravni organ temu predlogu ni ugodil. V trenutku, ko je tožeča stranka po inšpekcijskem pregledu dne 22. 6. 2017 ravnala in poskrbela za pravilno skladiščenje, ni bilo več podlage za odločbo inšpektorata z dne 18. 7. 2017. Tako je izostalo ugotavljanje dejstva, če so bili na dan 20. 7. 2017 odpadki skladiščeni skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem. V ta namen je bilo predlagano zaslišanje več prič (B.B., Č.Č., D.D.), čemur ni bilo ugodeno. Tožeča stranka se tudi ne strinja z navajanjem drugostopenjskega upravnega organa, da ni merodajno, ali so bili dne 20. 9. 2017 nenadkriti isti odpadki, saj se je s tem postavil na stališče, da ni relevantno, ali je bila odločba inšpektorata z dne 18. 7. 2017 na dan 20. 7. 2017 izvršena. Bistveno je prav gotovo ravno dejstvo, ali so bili odpadki po dogodku z dne 22. 6. 2017 pravilno skladiščeni do in ob požaru. Po stališču tožeče stranke gre za zlorabo tega instituta, ker sta se upravna organa postavila na stališče, da obstoji pravnomočna in izvršljiva odločba inšpektorata in na dejstvo, da so bili odpadki na dan 20. 9. 2017 nenadkriti.

6Tožeča stranka nadalje zatrjuje napačno uporabljen materialni predpis ter napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem navaja, da sta upravna organa vzela vsakršno koneksiteto med kršitvijo, ki je botrovala izdaji konkretne ureditvene odločbe, in med stanjem, do katerega je prišlo kasneje, s tem, ko sta se postavila na stališče, da ni relevantno vmesno dogajanje med inšpekcijskim nadzorom, izdano odločbo in požarom z dne 20. 7. 2017, ki je pomenil v dejanskem smislu nov dogodek, zaradi katerega so bili odpadki na prostem. Po tej interpretaciji je upravljavec objektivno odgovoren za stanje in njegov subjektivni odnos do pravil, določenih v okoljevarstvenem dovoljenju, ni relevanten. Tožeča stranka izpostavlja tudi izostanek pritožbe zoper predlog inšpektorata za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, ki v zakonu ni predviden, navaja pa tudi, da bi moral upravni organ pojasniti okoliščine, ki terjajo, da predlogu inšpektorata sledi. Tožeča stranka nadalje oporeka ugotovitvam inšpektorata ob inšpekcijskem nadzoru dne 22. 6. 2017, v zvezi s čimer izpostavlja, da so njene pokrite površine nekajkrat presegale količino odpadkov, katerih imetnica je bila, kar pomeni, da je bilo njeno poslovanje skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem. Če tožeča stranka ob prejemu odločbe inšpektorata z dne 18. 7. 2017 še ne bi uskladila stanja z okoljevarstvenim dovoljenjem (pa ga je), tega ne bi imela težavo narediti do postavljenega roka 20. 8. 2017. Pri tem ponavlja, da bi požar v vsakem primeru lahko povzročil zgolj objektivno nezmožnost ravnanja v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Takšno objektivno nezmožnost skladiščenja odpadkov v posledici požara je ugotovil tudi sam inšpektor, ko je v zapisniku z dne 24. 7. 2017, ki je bil narejen nemudoma po požaru, zapisal, da upravljavec ne more več zagotavljati ustreznega skladiščenja in predelave po veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju. Postopki se po stališču tožeče stranke ne vodijo v skladu z načelom materialne resnice, kar dokazuje tudi dejstvo, da so v konkretni situaciji v štirih pravnih aktih inšpektorata, in sicer zapisniku z dne 22. 6. 2017, odločbi z dne 18. 7. 2017, plačilnem nalogu z dne 22. 12. 2017 in predlogu za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja z dne 3. 10. 2017 različno opisana dejstva, na katere je oprta izpodbijana odločba. Nadalje tožeča stranka navaja, da mora biti predlog za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja še kako tehtno preverjan, da ni arbitraren, diskrecijski, neutemeljen. V kolikor bi bilo stališče sodišča, da sam predlog ni predmet presoje v smislu njegove utemeljenosti, tožeča stranka predlaga, da sodišče sproži pobudo za presojo njegove ustavnosti in zakonitosti. Takšen predlog mora biti utemeljen na način, da se lahko iz njega vidi, ali je bilo uporabljeno načelo sorazmernosti in kako je bilo tehtano med različnimi možnostmi za ukrepanje.

7Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo razsodi tako, da zavrne predlog inšpektorata za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka tožeče stranke.

8Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

11V skladu s sedmim odstavkom 85. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) se za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja uporabljajo določbe 80. člena tega zakona. Ta v drugem odstavku določa, da ministrstvo okoljevarstveno dovoljenje odvzame tudi na predlog pristojnega inšpektorja, če upravljavec v določenem roku ne izvrši njegove pravnomočne odločbe o uskladitvi obratovanja naprave s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja. Tretji odstavek tega člena določa, da odvzem okoljevarstvenega dovoljenja učinkuje od dneva dokončnosti odločbe, s katero je bil izrečen.

12Sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku izdano okoljevarstveno dovoljenje z odločbo z dne 5. 6. 2007, spremenjeno z odločbo z dne 17. 2. 2012, s katero je bilo tožeči stranki dovoljeno izvajanje obdelave odpadkov na proizvodni lokaciji tožeče stranke na lokaciji .... Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, je z dopisom z dne 3. 10. 2017 prvostopenjskemu upravnemu organu predlagal, da se tožeči stranki odvzame navedeno okoljevarstveno dovoljenje. V obrazložitvi predloga so navedene okoliščine, ki po stališču navedenega inšpektorata predstavljajo podlago za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, in sicer dejstvo, da je bila tožeči stranki z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem naložena obveznost ustreznega skladiščenja odpadkov in trdnega goriva, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu, opravljenem 22. 6. 2017, ugotovljeno neustrezno skladiščenje odpadkov pred predelavo v trdno gorivo, da je bila izdana odločba z dne 18. 7. 2017, s katero je bilo upravljavcu odrejeno ustrezno skladiščenje odpadkov in da je bilo ob inšpekcijskem pregledu 20. 9. 2017 ugotovljeno, da upravljavec še vedno skladišči odpadke na neustrezen način, torej v določenem roku ni izvršil pravnomočne odločbe inšpektorja o uskladitvi obratovanja naprav s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja. S predlogom inšpektorata je prvostopenjski upravni organ seznanil tožečo stranko, s čimer ji je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s tem pa je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil do navedb tožeče stranke v upravnem postopku in je svojo odločitev, katere rezultat je bila izdaja izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožeči stranki odvzeto okoljevarstveno dovoljenje, povsem ustrezno obrazložil. Glede na to sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj je prvostopenjski upravni organ sledil predlogu inšpektorata, saj takšna obrazložitev izhaja iz izpodbijane odločbe. Sodišče se v zvezi s tem strinja s tožečo stranko, da mora upravni organ opraviti skrbno presojo predloga inšpektorata, pri čemer sodišče dodaja, da mora to presojo opraviti z upoštevanjem ustrezne pravne podlage in v njej določenih pogojev za sprejem odločitve, vse v povezavi s konkretnimi okoliščinami, kar je po stališču sodišča tudi storil, takšen sklep pa izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Upravni organ, ki odloča o predlogu za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, ne more presojati vsebine oziroma zakonitosti izdane inšpekcijske odločbe, pa tudi ne ugotovitve, da le-ta ni bila realizirana. Tako se izkaže subsidiaren predlog tožeče stranke, ki se nanaša na presojo ustavnosti in zakonitosti, kot neutemeljen, saj je stališče sodišča, da je potrebno pri sprejemu odločitve na podlagi predloga drugega organa opraviti ustrezno presojo njegove utemeljenosti v smislu izpolnjevanja pogojev, določenih v ustreznem predpisu.

13Sodišče nadalje ugotavlja, da je temeljni tožbeni očitek prvostopenjskemu upravnemu organu v neupoštevanju dogodka, ki je nastal po izdaji ureditvene odločbe inšpektorata in po vsebini predstavlja kršitev materialnega predpisa, ker po zatrjevanju tožeče stranke vzpostavlja objektivno odgovornost za stanje, katerega podlaga je odvzem okoljevarstvenega dovoljenja. Tako za sodišče kot stranki upravnega spora je nesporno, da je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor izdal odločbo z dne 18. 7. 2017, s katero je upravljavcu (tožeči stranki) odredil, da v roku do 20. 8. 2017 vse odpadke pred obdelavo in mešanje v trdno gorivo skladišči na utrjenih in pokritih prostorih. Podlaga za izdajo takšne ureditvene odločbe so bile ugotovitve inšpekcijskega pregleda, opravljenega dne 22. 6. 2017. Tožeča stranka zoper slednjo ni podala pritožbe in je ta odločba postala pravnomočna 3. 8. 2017. Na tej podlagi in ob upoštevanju roka za odpravo nepravilnosti (20. 8. 2017) je bil opravljen ponovni inšpekcijski pregled 20. 9. 2017, ko je pristojni inšpektor ugotovil, da tožeča stranka ni izvršila pravnomočne odločbe inšpektorja o uskladitvi obratovanja naprav s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja. Ugotovitve z obeh inšpekcijskih pregledov sicer tožeča stranka izpodbija, vendar sodišče glede inšpekcijskega pregleda z dne 22. 6. 2017 ugotavlja, da tožeča stranka teh ugotovitev ni izpodbijala s pritožbo in so tako postale za prvostopenjski upravni organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, gotovo dejstvo. Ugotovitve s pregleda z dne 20. 9. 2017 pa izhajajo iz neposrednih zaznav inšpektorja ob inšpekcijskem pregledu 20. 9. 2017, ko je inšpektor ugotovil, da tožnik še vedno skladišči veliko odpadkov, v ocenjeni količini okoli 6.000 m3, na neutrjeni in nepokriti površini, zato so tožbene navedbe v delu, ko tožeča stranka oporeka takratnim ugotovitvam inšpektorja, neizkazane. Tako sodišče ne sledi tožbenim očitkom, ki se nanašajo na oba inšpekcijska pregleda.

14Glede na dejstva, opisana v prejšnjem odstavku (izdaja pravnomočne ureditvene odločbe in ugotovitve z inšpekcijskega pregleda, iz katerega izhaja, da tožeča stranka ni uskladila obratovanja naprav s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja), je bila odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da tožeči stranki odvzame okoljevarstveno dovoljenje, pravilna. Na takšen zaključek ne vpliva požar, do katerega je prišlo v predmetnem obratu tožeče stranke po izdaji ureditvene odločbe, in navedbe tožeče stranke, povezane s tem dogodkom, pri čemer je treba posebej izpostaviti javni interes v zadevah, povezanih z okoljevarstvenimi dovoljenji, ki se odraža v varstvu okolja pred obremenjevanjem in ki predstavlja podlago za odločitev pristojnega upravnega organa, s katero se odvzame okoljevarstveno dovoljenje. Takšna ugotovitev je tudi v skladu z namenom in cilji predmetnega zakona (ZVO-1), ki so določeni v 2. členu tega zakona, v zvezi s čimer je že zakonodajalec opravil presojo sorazmernosti ukrepa v primerih, kot je obravnavani, zato pri odločanju upravnega organa ni zakonske podlage za tehtanje različnih možnosti za ukrepanje, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.

15Glede tožbene navedbe o izostanku pritožbe zoper predlog inšpektorata za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, sodišče pojasnjuje, da je v področnem zakonu (ZVO-1) določen okvir postopka za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZUP pa se v vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom, postopa po določbah ZUP. Ta zakon pa določa, da ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 229. člena ZUP), zoper sklep pa je dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Pritožba zoper predlog inšpektorata ni predvidena niti v splošnem (ZUP) niti v specialnem zakonu (ZVO-1), predlog inšpektorata pa ne predstavlja niti odločbe niti sklepa, ampak je zgolj procesna faza v postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja, katerega rezultat je morebitna izdaja odločbe, s katero pristojni upravni organ (Agencija Republike Slovenije za okolje kot organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor) odvzame okoljevarstveno dovoljenje, zoper katero pa je dovoljena pritožba.

16Tožeča stranka je tožbeno izpostavila tudi dve bistveni kršitvi določb upravnega postopka, in sicer neutemeljeno zavrnitev predlogov za izvajanje dokazov tožeče stranke (zaslišanje prič) in nepravilno izdajo izpodbijane odločbe iz razloga, ker bi moral biti glede na vložen predlog za obnovo postopka oziroma vrnitev v prejšnje stanje, ta postopek prekinjen do odločitve inšpektorata o navedenih predlogih. Pravna podlaga za presojo utemeljenosti navedenih tožbenih očitkov predstavlja 27. člen ZUS, v katerem je v 2. točki prvega odstavka določeno, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), pri čemer je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da v predmetnem upravnem postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka.

17Glede dejstva, da prvostopenjski upravni organ ni izvajal dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke, je ugotoviti, da je odločitev o izvajanju dokazov (torej tudi zaslišanju prič) v domeni upravnega organa, pri čemer se dokazi presojajo na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v okviru česar je treba dokazno vrednost posameznih dokazov vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi kritično in logično presoditi. Sodišče ocenjuje, da je prvostopenjski upravni organ oziroma uradna oseba, ki je izvajala njegova pooblastila, pravilno ocenil dokazno vrednost predloženih dokazov, zato sodišče tožbenim očitkom v zvezi s pričami, katerih zaslišanje je bilo predlagano v upravnem postopku, ne sledi.

18V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi morala upravna organa v skladu s 5. točko prvega odstavka 153. člena ZUP prekiniti postopek odvzema okoljevarstvenega dovoljenja do odločitve inšpektorata o predlogu za obnovo postopka oziroma predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče najprej navaja pravno podlago glede upravnih aktov, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbah drugega odstavka 5. člena ZUS-1, pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

19Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da upravni organ ni prekinil postopka odvzema okoljevarstvenega dovoljenja do odločitve inšpektorata o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ali obnovo postopka, ne predstavlja sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj s tem postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, ampak gre za odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo upravnega postopka, v konkretnem primeru postopka odvzema okoljevarstvenega dovoljenja. Sklep o prekinitvi postopka zaradi razrešitve predhodnega vprašanja torej sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče pripominja še, da navedbe tožeče stranke, da je pri inšpekcijskem organu vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in predlog za obnovo postopka, po presoji sodišča nista razloga za prekinitev postopka odvzema okoljevarstvenega dovoljenja, ampak gre za predloga, ki ju mora obravnavati pristojni inšpekcijski upravni organ.

20Sodišče ocenjuje, da glede na navedeno ostale tožbene navedbe niso relevantne za odločitev v obravnavani zadevi. Prav tako niso podani razlogi ničnosti izpodbijane odločbe, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožeča stranka takšnih navedb ni obrazložila, pri tem pa, glede na dejstvo, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), tudi sicer ugotavlja, da niso podani razlogi, ki na podlagi 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 279. člena ZUP predstavljajo katerega od taksativno naštetih razlogov, iz katerih se sme upravni akt izpodbijati oziroma se izreče za ničnega.

21Glede sklicevanja tožeče stranke na navedbe, ki jih je podala v pritožbi, vloženi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, sodišče pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo v sodnem postopku. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

22Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, pri tem pa tudi ni obrazložila, kateri dokazi naj se izvedejo, ampak je zgolj navedla, da naj sodišče izvede vse potrebne dokaze na glavni obravnavi, zato je sodišče odločilo na seji. Ker je torej tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki II izreka:

23Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.