153. člen ZUP

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

S procesnim sklepom o prekinitvi postopka odločanja je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen, zato sklepa o prekinitvi ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. Preglja in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP. Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel

Odmera komunalnega prispevka brez sprejetih podlag z odlokom ni dopustna.

Sodišče v zvezi s sklepom o prekinitvi postopka z dne 12. 4. 2018 ugotavlja, da je rok za izdajo odločbe potekel še preden je drugostopenjski organ izdal omenjeni sklep o prekinitvi. Molk organa je tako nastopil ne glede na določbe tretjega odstavka 153. člena ZUP z vezi s tretjim odstavkom 222. člena ZUP. Navedeno še toliko bolj velja v okoliščinah, (i) ko je tožnica sklep o prekinitvi postopka prejela po tem, ko je vložila tožbo zaradi molka, pri čemer tožnica tudi sicer ne bi mogla vložiti samostojne tožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, in (ii) ker je tožba zaradi molka organa možna tudi, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, postopek pa ni bil ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), kar je dejansko stanje tudi v času odločanja v obravnavanem upravnem sporu.

Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (kvalificirana protipravnost). Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku (pred FURS) večkrat opozoril na protiustavnost predpisa, ki ga je uporabil upravni organ (glede retroaktivnosti), ne vpliva na obstoj kvalificirane protipravnosti.

Začetek stečajnega postopka nad tožnico oziroma neprijava terjatve toženke iz naslova komunalnega prispevka ni ovira za samo izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, saj za to zadevo relevantni zakoni (ZUP, ZFPPIPP in ZPNačrt) niso imeli (in tudi sedaj nimajo) določb o tem, da se postopek odmere komunalnega prispevka v primeru stečaja zavezanca ne bi smel voditi in v njem izdati odmerna odločba. Odmera komunalnega prispevka brez sprejetih podlag z odlokom ni dopustna. Ker toženka ob uvedbi obravnavanega upravnega postopka za odmero komunalnega prispevka (27. 6. 2011) ni imela za odmero potrebnega odloka o programu opremljanja (ta je bil namreč sprejet 12. 10. 2018 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 31. 10. 2018), sodišče zaključuje, da toženka ni imela pravnih podlag, ki bi ji omogočale izdati izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka, pač pa bi morala v obravnavanem postopku, ki je bil začet na zahtevo tožnice, odločiti, da se komunalni prispevek ne odmeri.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika. Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.

Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.

V sporni zadevi je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek.

Ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke potrjujejo tožnikove navedbe, da v postopku pred toženo stranko ni razumel pomena postopka. Bil je torej procesno nesposoben, kot tak pa ni mogel biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožnikovega pooblaščenca ni postavila izvedenca medicinske stroke in posledično ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita. Prosilec mora izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih določa zakon. ZUS-1 takšne pogoje (t.i. procesne predpostavke) ureja v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj teh predpostavk skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep o prekinitvi upravnega postopka je procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Njegov edini pravni učinek je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (v konkretnem primeru do nastopa pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje. Glede na določbe ZUP (153. člen) pritožba zoper sklep, s katerim se prekine upravni postopek, ne zadrži izvršitve sklepa; kot že rečeno, v času prekinitve upravni postopek ne teče, v tem času se ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom pre

Že iz tožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da je vložila zahtevo za verifikacijo tiste devizne vloge, ki jo je podedovala po svojem pokojnem očetu in o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila. Tožnica je torej uveljavljala isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku.

Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu.

ZUP v 153. členu, ki predstavlja pravno podlago za odločanje o prekinitvi postopka, izrecno dopušča samostojno pritožbo le zoper sklep, s katerim se prekine postopek. Navedeno pomeni, da v primeru zavrženja takšne zahteve samostojna pritožba ni dovoljena.

Tožnika za obravnavano tožbo nimata pravnega interesa, saj se njun položaj v konkretnem upravnem postopku ne bi spremenil (izboljšal), tudi kolikor bi sodišče tožbi ugodilo in sklep o prekinitvi odpravilo, saj je upravni organ o zadevi odobritve pravnega posla že odločil.

Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka sodišče ugotavlja, da temeljijo na ugotovitvi okoliščine, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožnika ter določbi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika. Na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP bi bilo mogoče izdati sklep o prekinitvi postopka le, če bi bilo o odvzemu poslovne sposobnosti tožniku že odločeno z odločbo, ki bi povzročala pravne učinke, tj. s pravnomočno odločbo. Pri tem pa sodišče tožniku tudi pritrjuje, da je odločba o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivna odločba, ki pravno učinkuje „ex nunc“ ter ne „ex tunc“.

Ni dopustna prekinitev postopka izvršitve kazni zapora, pa čeprav je vložen predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora, pa o tem predlogu sodišče pred nastopom kazni še ni odločilo. Pri izdaji odločbe – poziv za nastop kazni zapora po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1 se po prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 ne uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato tudi iz tega razloga ni mogoče prekiniti postopka za izvršitev kazni zapora po členu 153 ZUP.

Sklep o prekinitvi postopka je procesni sklep, ni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne sklep iz 5. člena ZUS-1, z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, zato ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.