85. člen ZVO-1-UPB1

V predmetnem okoljevarstvenem dovoljenju je treba natančno določiti vsebino obveznosti tožnice kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki izvaja (le) obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, kot je tudi določena v tretjem odstavku 41. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži. Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali pogoji za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja obstajajo tudi v konkretnem primeru. Vsebina odločitve o pravici ali obveznosti stranke mora biti namreč formulirana tako, da je jasno in konkretizirano izražena v dispozitivu odločbe. V predmetnem okoljevarstvenem dovoljenju je zato treba natančno določiti vsebino obveznosti tožnice, kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki izvaja (le) obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, kot je tudi določena v tretjem odstavku 41. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži.

Sklicevanje na predpis, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo dispozitiv odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloča o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme; drugi sestavni deli odločbe, npr. obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, pa ne postanejo pravnomočni.

Pravnomočna mora postati odločitev v predhodnem postopku po 51.a členu ZVO-1 o tem, da je za napravo treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, da bi se postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki je bil prekinjen prav iz tega razloga, lahko nadaljeval z odločitvijo o njegovem zavrženju, ker tožnik ni pridobil pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja.

Upravni organ, ki odloča o predlogu za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, ne more presojati vsebine oziroma zakonitosti izdane inšpekcijske odločbe, pa tudi ne ugotovitve, da le-ta ni bila realizirana. Tako se izkaže subsidiaren predlog tožeče stranke, ki se nanaša na presojo ustavnosti in zakonitosti, kot neutemeljen, saj je stališče sodišča, da je potrebno pri sprejemu odločitve na podlagi predloga drugega organa opraviti ustrezno presojo njegove utemeljenosti v smislu izpolnjevanja pogojev, določenih v ustreznem predpisu. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata.

Tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 je treba glede vprašanja, kdo so stranke v njem, uporabiti določbo 73. člena ZVO-1.

Tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 je bilo glede vprašanja, kdo so stranke v njem, treba uporabiti določbo 73. člena ZVO-1.