VSK Sodba II Kp 14205/2013

I. Pritožbam obdolženega D. Č., njegove zagovornice in zagovornika obdolženega O. M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja izpusti besedilo „iz koristoljubnosti“, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se denarni kazni ne izrečeta, izrečeni zaporni kazni pa se znižata na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev;

v ostalem pa se pritožbe in pritožba zagovornice obdolžene pravne osebe v celoti, kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena pravna oseba je dolžna plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega D. Č. in obdolženega O. M. spoznalo za kriva, obdolženo pravno osebo P. d.d. - pa je spoznalo za kazensko odgovorno, da sta D. Č. in O. M. storila nadaljevano kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in 54. členom KZ-1, pravna oseba P. d.d. pa kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), za katero je odgovorna po 3. točki 4. člena ZOPOKD v zvezi z 42. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 230. člena, drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obdolžencema D. Č. in O. M. izreklo kazni: obdolženemu D. Č. 2 leti in 4 mesece zapora ter 500 dnevnih zneskov, to je 35.000,00 EUR denarne kazni, obdolženemu O. M. 2 leti in 4 mesece zapora ter 300 dnevnih zneskov, to je 15.000,00 EUR denarne kazni. Odločilo je, da mora vsak obdolženec izrečeno mu denarno kazen plačati v roku 30 dni; če se kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi 74. člena KZ-1, prvega odstavka 77. člena KZ-1, drugega odstavka 75. člena KZ-1 in prvega odstavka 6. člena ZOPOKD je obdolženi pravni osebi naložilo v plačilo znesek 1.778.622,58 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem dosežene premoženjske koristi. Na podlagi 95. člena ZKP je odločilo, da so obdolženci nerazdelno dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, v višini katerih bo po drugem odstavku 93. člena ZKP izdan poseben sklep.

2Proti taki sodbi so vložili pritožbe obdolženi D. Č., njegova zagovornica odvetnica I. D. - T., zagovornik obdolženega O. M., odvetnik B. K. in zagovornica obdolžene pravne osebe P. d.d., odvetnica S. M.. Pritožbi obdolženega D. Č. in njegove zagovornice sta identični. Navajata, da uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbijata odločbo o kazenskih sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega D. Č. oprosti obtožbe. Podrejeno predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev. Oba pritožnika predlagata, da sodišče o seji senata obvesti tako obdolženca kot njegovo zagovornico, saj želita biti na seji senata prisotna. Zagovornik obdolženega O. M. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega O. M. oprosti obtožbe. Zagovornica obdolžene pravne osebe P. d.d. - v stečaju navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo pravno osebo P. d.d. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Tudi zagovornica obdolžene pravne osebe je predlagala, da se jo obvesti o seji senata.

3Na pritožbe je odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrne.

4Zakona o kazenskem postopku v 445. členu določa, da kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzoč strank koristna za razjasnitev stvari. Obdolženi D. Č., njegova zagovornica in zagovornica obdolžene pravne osebe P. d.d. so predlagali, da se jih obvesti o seji senata. Razloge, zakaj bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari niso podali, ravno tako predsednik senata ali senat ni spoznal, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zato stranke o seji senata niso bile obveščene.

5Pritožbe obdolženega D. Č., njegove zagovornice in zagovornika obdolženega O. M. so deloma utemeljene, pritožba zagovornice obdolžene pravne osebe P. d.d. je v celoti neutemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Splošna ocena pritožbenih navedb

6Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožniki v bistvenih točkah uveljavljajo enake pritožbene navedbe, ki jih v pritožbah tudi večkrat ponavljajo in utemeljujejo. Gre za navedbe, ki se nanašajo na: trditve, da prvo in drugo obdolženi nista Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavodu) predložila ali posredovala podatkov in poskrbela, da se je zagotavljala in Zavodu predložila lažna dokumentacija; navedbe o zatrjevani (iz)ključni vlogi družbe L. pri izvedbi projekta (Sheme) po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP); trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in ugotovilo, ali je družba P. d.d. (v nadaljevanju: družba P.) izpolnjevala pogoj po ZDPNP, da v družbi začasno ne more zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem; trditve, da sredstva po ZDPNP niso bila pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti, kar je znak kaznivega dejanja po 230. členu KZ-1. Kot je razvidno v nadaljevanju te sodbe, pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarja ob presoji pritožbenih navedb posameznih pritožnikov, zato so pritožniki glede tega napoteni tudi na odgovore drugim pritožnikom.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožnikov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in 2. odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi prvo in drugo obdolženega ter kazenski odgovornosti obdolžene pravne osebe, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tisto kar iztrgano iz konteksta večkrat izpostavljajo pritožniki, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Ustave RS.

K pritožbi obdolženega D. Č. in njegove zagovornice

8Pritožnika trdita, da obdolženi D. Č. Zavodu ali komerkoli drugemu ni posredoval ali predložil nobenih podatkov kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe, ker je s podatki in predložitvijo podatkov imela opravka družba L. d.o.o. (L.) v sodelovanju s službami v skupini P., ki so bile za to zadolžene.

9Pritožbeno sodišče odgovarja, da obravnavano kaznivo dejanje ne spada med tako imenovana „lastnoročna kazniva dejanja“, ki jih je mogoče izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo. Obdolženi D. Č. je bil direktor oziroma predsednik upravnega odbora družbe P. ter je imel kot tak popolno oblast nad dejanji opisanimi v izreku izpodbijane sodbe ter je pri tem ravnal z direktnim naklepom, kot je s prepričljivimi in razumnimi razlogi utemeljeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato okoliščina, da ni osebno Zavodu posredoval ali predložil podatke navedene v izreku izpodbijane sodbe ni odločilna. Obdolženec je imel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje popolno oblast nad predložitvijo podatkov in ne drži pritožbena trditev, da je bila družba L. tista, ki je samostojno posredovala podatke na obrazcih predpisanih in vnaprej oblikovanih s strani Zavoda. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je družba L. skrbela le za tehnično- organizacijsko plat projekta oz. je bil projekt zastavljen ob operativni pomoči L., priprava podatkov potrebnih za vnos v dokumentacijo in predpisane obrazce pa je bila v rokah družbe P. oziroma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, „v rokah“ obdolženega D. Č. kot direktorja oz. predsednika upravnega odbora družbe P. in obdolženega O. M. kot vodje splošno kadrovske službe Skupine P. in odgovornega vodje projekta pri izvajanju Sheme nadomestila za čakanje na delo in izobraževanje in posebej pooblaščenega za podpisovanje kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, posebej v 48. do 51. točki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil projekt zastavljen vnaprej z namenom doseganja njegovih maksimalnih finančnih učinkov in temu prilagojen, neupoštevajoč pri tem dejanske parametre, ki bi na njegove rezultate vplivali, obdolženi pa je že od vsega začetka imel namen, da se iz tega projekta v finančnem smislu izvleče maksimum. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno in logično zaključilo, da je bil edini cilj tako imenovane Sheme, pripraviti brezhibno dokumentacijo, usposabljanje (in pod njegovo krinko začasno čakanje na delo na delovnem mestu) pa izvajati le v tolikšni meri, da praktično nihče ne bi mogel zanikati dejstva njegovega obstoja. Ker je torej družba L. zagotavljala le operativno-tehnično pomoč pri izvedbi Sheme, je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila družba L. tista, ki je samostojno predložila Zavodu podatke pomembne za pridobitev sredstev po ZDPNP. Trditev pritožnikov, da obdolženec s podatki ni imel nobene povezave ali vednosti, ker naj bi pri tem šlo za čisto operativno zadevo, pri kateri ni sodeloval, niti ni dajal nobenih navodil nikomur v zvezi s tem, ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da je imel obdolženi D. Č. popolno oblast nad dejanji kot so opisana v izreku izpodbijane sodbe, to je tudi oblast nad predložitvijo podatkov, ki so bili pomembni za pridobitev sredstev in je to oblast imel že od vsega začetka, to je pri zastavitvi projekta kot je bilo že zgoraj navedeno. Ravno tako ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje okoliščina, ki jo izpostavljata pritožnika, da obdolženec ni podpisoval pogodb preden jih niso parafirale ustrezne strokovne službe, saj kot že rečeno in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil projekt pridobitve sredstev po ZDPNP zastavljen vnaprej z namenom doseganja njegovih maksimalnih finančnih učinkov (in je bila dokumentacija temu lažno prilagojena) kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in kot je nazorno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

10Pritožnika trdita, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, katera konkretna dokumentacija ali podatek, ki jo je predložil obdolženi D. Č., je bila lažna. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je tako v izreku izpodbijane sodbe kot tudi v obrazložitvi podrobno in določno obrazloženo za katero lažno dokumentacijo oziroma neresnične podatke gre v obravnavani zadevi, to je: za lažno navedbo, da v družbi začasno ne morejo zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, zaradi česar so se odločili za napotitev delavcev na začasno čakanje na delo ter lažno dokumentacijo potrebno za mesečne odobritve sredstev (obvestila o napotitvah na začasno čakanje na delo, pozive na začasno vrnitev na delo, pozive na usposabljanje, potrdila o uspešno opravljenem usposabljanju, listine prisotnosti mentorja/predavatelja in liste prisotnosti udeležencev za program usposabljanja, ki naj bi trajal v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo (pri čemer so liste podpisali udeleženci, predavatelj/mentor in odgovorna oseba, čeprav se usposabljanje po obsegu, vsebini, prisotnosti mentorja in udeležencev ni izvajalo tako, kot je navedeno na listah prisotnosti). Da so bili ti podatki oziroma navedbe lažne, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in logične zaključke, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Ker je bil projekt zastavljen že vnaprej (da se bodo pridobila sredstva po ZDPNP), čeprav družba Primorje ni izpolnjevala zahtevanih pogojev (na podlagi lažnih navedb in zagotavljanjem lažne dokumentacije), ni pomembna navedba, ki jo izpostavljata pritožnika, da se obdolženi D. Č. sam ni ukvarjal z izvedbo projekta. To, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni bilo potrebno, saj je projekt ob zgolj operativni pomoči L. stekel v planirani smeri in ni bilo več nobene potrebe po njegovem spreminjanju, kontroli in podobno, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, med drugim tudi v 49. točki izpodbijane sodbe. Podrobno obrazložene pritožbene navedbe, da je obdolženi D. Č. določil piramidalni sistem odgovornosti vodenja in izvajanja projekta ter poročanja o slednjem ter da ni vedel, da prihaja do kakršnihkoli odstopanj ali nepravilnosti pri izvajanju Sheme ter da je bila celotna organizacija in izvedba projekta v celoti prepuščena profesionalni pravni osebi niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugače, kar je obrazložilo v izpodbijani sodbi, pravilne zaključke pa utemeljilo predvsem od 44. do 51. točke. Res je, kar navajata pritožnika, da je obdolženec storil vse kar je bilo v njegovi moči, da bi se obdolžena pravna oseba vključila v projekt po ZDPNP, vendar je to storil na način kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe (s predložitvijo neresničnih podatkov in z lažno navedbo, da v družbi začasno ne morejo zagotoviti dela hkratni največ 50% zaposlenim delavcem, zaradi česar so se odločili za napotitev delavcev na začasno čakanje na delo, kar ni bilo resnično ter z zagotavljanjem lažne dokumentacije potrebne za mesečno odobritev sredstev), torej ne na zakonit, primeren in strokoven način kot trdita pritožnika. Okoliščina, da je bil projekt oziroma vstop v Shemo po ZDPNP sprejet na kolegiju direktorjev ter da je obdolženec 17.3.2010 sprejel sklep, s katerim je za odgovornega vodjo projekta in koordinatorja v Skupini P. določil drugega obdolženca, za njegovega namestnika pa T. L. (vodjo financ in računovodstva v Skupini P.), za izvedbo Sheme pa je zadolžil vse direktorje in vodje enot in služb, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče delno povzelo zgoraj, ni relevantna. Pritožnika trdita, da se je delo prvega obdolženca s sprejemom sklepa z dne 17.3.2010 dejansko končalo, vendar nimata prav, saj je sodišče prve stopnje vlogo obdolženca pri navedenem projektu in vlogo pri dejanjih opisanih v izreku izpodbijane sodbe pravilno in popolno ugotovilo in pritožbeno sodišče k temu nima kaj dodati. Okoliščina, ki jo izpostavljata pritožnika, da nobena izmed prič ni izpovedala, da bi se glede na pravilnosti izvajanja projekta po ZDPNP obrnila na prvega obdolženca, še ne pomeni, da obdolženi D. Č. skupaj z soobdolženim O. M. ni poskrbel, da se je zagotavljala lažna dokumentacija kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe. Glede okoliščine, da na kolegijih ni bilo nikoli poročanja o kakršnikoli nepravilnosti pri izvajanju projekta po ZDPNP, je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge v 48. točki izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi ni šlo, kot navajata pritožnika, le za določena odstopanja ali napake pri izvajanju Sheme, ampak za lažne navedbe in lažno dokumentacijo na podlagi katere je Zavod odobril in izplačal v breme proračuna Republike Slovenije družbi P. 1.778.622,58 EUR, ki se nanaša na delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcev na začasnem čakanju na delo za mesec april 2010 do marec 2011, kar predstavlja premoženjsko korist, ki jo je obdolženec skupaj z drugim soobdolžencem pridobil družbi P..

11Pritožnika trdita, da prvoobdolženec ni vedel, da je bilo karkoli narobe v zvezi z izvajanjem Sheme oziroma projekta ter da zaključek sodišča prve stopnje o tem ne temelji na nobenem dokazu, da ni podprt z jasno obrazložitvijo in se ga tudi ne da preizkusiti. Ta trditev je protispisna, saj ima izpodbijana sodba o tem določne, jasne, prepričljive in logične razloge in zaključke.

12Pritožnika izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila navedba v izjavi z dne 31.3.2010, da v družbi začasno ne morejo zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, zaradi česar so se odločili za napotitev delavcev na začasno čakanje na delo, lažna, saj delavci sploh niso bili na začasnem čakanju, pač pa dejansko ves čas na delu. Pritožnika trdita, da je bila ta izjava resnična in sodišče prve stopnje tega pogoja (da družba zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem) niti ni ugotavljalo oziroma se ni ukvarjalo z vprašanje gospodarske krize, ekonomskim in poslovnim stanjem ter poslovnim položajem družbe P., kar pa je po oceni pritožnikov bistveno, saj je ravno navedeno stanje bilo pogoj za vstop v projekt po ZDPNP. Sodišče prve stopnje bi za ugotovitev tega dejstva moralo ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedencev gradbene stroke, ekonomsko finančne stroke, področje vodenja podjetij, specializiranega za področje vodenja poslovnega sistema po sistemu projektnega vodenja, za področje financ, za področje kadrovskih funkcij, za področje ocene investicij in finančne presoje in za področje organizacije, vse z namenom, da bi ugotovilo, da so bili glede na takratno finančno poslovno in kadrovsko stanje družbe Primorje izpolnjeni ekonomski, finančni in kadrovski pogoji za vstop v Shemo in za pridobitev sredstev iz naslova ZDPNP. Z izvedbo teh dokazov (s postavitvijo izvedencev) bi ugotovilo, da je svetovna gospodarska kriza na skupino P. vplivala izredno negativno in so zaradi tega obstajali dejanski in poslovni razlogi zaradi katerih P. ni moglo zagotavljati dela največ 50% zaposlenih delavcev, kar je bil eden od pogojev po ZDPNP za pridobitev dela nepovratnih sredstev. Nadalje pritožnika trdita, da okoliščina, da je imela peščica zaposlenih občutek, da ni na začasnem čakanju na delu in da so posledično v postopku izpovedali, da bodisi niso bili na začasnem čakanju na delu bodisi, da se niso usposabljali, še ne pomeni, da Primorje ni izpolnjevalo pogojev po ZDPNP. Po oceni pritožnikov so takšne izpovedbe izključno posledica dejstva, da je izobraževanje in usposabljanje potekalo na delovnem mestu in skozi delovni proces ter napačnega razumevanja nekaterih delavcev (glede pojma čakanje na delo in pojma usposabljanje v smislu ZDPNP). Pritožnika trdita, da delavci, napoteni na začasno čakanje na delo po ZDPNP niso čakali doma, ampak so se v tem času usposabljali, in sicer najmanj 20% časa, v konkretnem primeru celo več, kar pa ni nedopustno, saj ZDPNP določa le spodnjo mejo. Pritožnika v pritožbi izpostavljata, da je bilo potrebno izhajati iz predloga ZDPNP, ki je kazal na namen zakona (ohranitev delovnih mest v razmerah svetovne gospodarske krize), da je država vstopala v razmerja z delnim povračilom izplačanih nadomestil plač in ne s pomočjo gospodarskim družbam. Namen ZDPNP je bil v tem, da se ohranijo delovna mesta in ne v tem, da se delodajalcu priskrbijo sredstva za opravljanje gospodarske dejavnosti (saj bi šlo za nedovoljeno državno pomoč gospodarskim družbam). ZDPNP je urejal delno povračilo izplačanih nadomestil plače, ki pripadajo delavcem, ne pa delodajalcu oz. gospodarski družbi. Po oceni pritožnikov v obravnavanem primeru ne more iti za kaznivo dejanje, katerega izvršitev se pripisuje prvo obdolženemu, saj ta po določbah ZDPNP ni mogel pridobiti sredstev za obdolženo pravno osebo za opravljanje gospodarske dejavnosti in se pridobljena sredstva tudi niso pridobila za opravljanje gospodarske dejavnosti družbe P., slednja je bila le „posrednik za posredovanje ugodni od države do delavca“. Po oceni pritožnikov nadomestilo plače in stroškov, povezanih z delom ni ugodnost za gospodarsko družbo za opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak ugodnost, ki jo dobi delavec in se neposredno njemu tudi izplača. Te pravice tudi ni pridobila družba P., ampak delavci.

13Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev predlaganih izvedencev. Ta dokaz je bil glede na izvedene druge dokaze očitno nepotreben, saj je sodišče prve stopnje že z izvedenimi dokazi z gotovostjo ugotovilo, da je bila navedba, da v družbi začasno ne morejo zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, zaradi česar so se odločili za napotitev teh delavcev na začasno čakanje na delo, lažna, saj delavci vključeni v tako imenovano Shemo po ZDPNP niso bili na začasnem čakanju na delo, ampak dejansko ves čas na delu in so delo tudi opravljali. Glede na tako ugotovitev sodišča prve stopnje je bilo odveč z izvedenci ugotavljati v kakšnem poslovno finančnem položaju se je nahajala družba P. oziroma, ali je svetovno gospodarska kriza nanjo vplivala izredno negativno, da so zaradi tega obstajali dejanski in poslovni razlogi, zaradi katerih P. ni moglo zagotavljati dela za največ 50% zaposlenih delavcev, kot navajata pritožnika. Dejstvo, da se je zaradi gospodarske krize poslovanje P. zmanjšalo za polovico, da je imelo P. velike gospodarske težave ter da so zaradi tega obstajali dejanski in poslovni razlogi, zaradi katerih P. ni moglo zagotavljati dela, je lahko povsem resnično, vendar za obravnavano zadevo ni relevantno ter je tudi že iz navedb pritožnikov, ko obširno utemeljujejo težko ekonomsko in finančno stanje družbe P., jasno, da ni šlo le za začasno nezmožnost zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, ampak za tako stanje, ki je pripeljalo, kot sama pritožnika navajata v pritožbi na strani 11, do „mehkega odpuščanja delavcev“. Bistvo obravnavane zadeve je, da so delavci, ki so bili vključeni v Shemo, imeli delo in so dejansko ves čas bili na delu in delali, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in pritožbeno sodišče v ugotovitve in zaključke nima pomislekov. O tem ima izpodbijana sodba tako prepričljive in podrobne razloge, da jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Da delavci, ki so bili vključeni v Shemo oz. projekt niso bili začasno brez dela, kot je prikazovala dokumentacija, ki jo je podrobno analiziralo sodišče prve stopnje, tudi v povezavi z izpovedbami prič, potrjujejo že pritožbene navedbe, da je bil ključni razlog, da se je družba P. odločila za ta projekt dejstvo, da se je želelo s tem projektom povečati obseg znanja zaposlenih, kar pomeni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 48. točki izpodbijane sodbe, da se je družbi P. ponudila možnost, da stroške izobraževanje, ki se je v okviru delovnega procesa in zaradi zahtev delovnega procesa izvajalo že pred vključitvijo v Shemo (in niso bili majhni kot je povedal obdolženi D. Č.), prevali na Zavod, glede česar pa so delavci L. ob dogovarjanju o tehničnih plateh projekta pojasnili, „da na tak način, kot so v P. usposabljanja dosedaj izvajali, ne bo šlo“. Da je bila navedba, da delavcem vključenim v Shemo začasno ni mogoče zagotoviti dela, zaradi česar so bili napoteni na začasno čakanje na delo, lažna ter je obdolženi (skupaj s soobdolženim O. M.) poskrbel, da se zanje zagotavlja lažna dokumentacija potrebna za mesečne odobritve sredstev kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo ter je v izpodbijani sodbi jasno in razčlenjeno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Utemeljitev razlogov je prepričljiva, razumna in življenjsko sprejemljiva ter je posledica pravilne analize (ocene) zagovorov obdolžencev, izpovedb zaslišanih prič ter presoje listinskih dokazov. Argumente, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno od 4. do 43. točke izpodbijane sodbe ter zaključke podane v 44. do 51. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14Sodišče prve stopnje je pravilno zapolnilo pojem začasnega čakanja na delo, pravilno je ugotovilo, da delavci vključeni v Shemo niso bili na takem čakanju kot so bili napoteni (v obrazcih napotitve na čakanje na delo se je celo uporabljal pojem čakanja na delo na domu, kar dodatno ovrže trditve pritožnikov, da so delavci čakali na delo na delovnem mestu). Čeprav je sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno ugotovilo in nazorno obrazložilo, da delavci vključeni v Shemo niso bili začasno brez dela, ampak so delali, pritožbeno sodišče le izpostavlja nekatere, v sodbi podrobno ocenjene dokaze iz katerih izhaja, da so delavci imeli delo, celo „prej več kot premalo“, da so celo delali nadure, da so prihajali prej v službo (ker je bilo toliko dela). Tako je priča Z. S. kot bivši vodja kadrovske službe zanikal dejstvo kakršnegakoli začasnega čakanja na delo, priča A. F. za avtopark (Poslovna enota mehanizacija) je zagotovil, da na čakanju na delo ni bil, priča S. L. je izpovedal, da je ves čas bil na delovnem mestu, priča P. L. je potrdil, da na čakanju nikoli ni bil in je vseskozi opravljal svoje delo vodje strojnega parka, priča A. R. (vodja kontrolinga) je povedal, da on in njegovi ožji sodelavci so bili zaradi obsega dela več kot 100% zasedeni, priča R. P., pravnik, je izpovedal, da ni bil na čakanju in da je imel dela prej več kot premalo, glede voznikov, ki naj bi bili v okviru Sheme oziroma projekta po ZDPNP poslani na začasno čakanje na delo, je sodišče zanesljivo ugotovilo, da so normalno delali, priča A. P. je normalno delala, priča Jerica Ipavec (delala v računovodskem sektorju) je potrdila, da na delo niso čakali, ker so imeli v računovodstvu veliko dela, priča Z. L. je celo izpovedal, da je v službo neredko kdaj prihajal ob pol šestih zjutraj in odhajal domov po šestih popoldan, ker je moral poleg usposabljanja opravljati tudi svoje redno delo, da so v računovodstvu imeli delo je potrdila tudi priča D. V., priči A. M. in B. K. sta izpovedala, da je njuno (redno) delo moralo biti narejeno ne glede na usposabljanje oziroma sta zaradi narave svojega dela stalno morala biti dosegljiva na klic, A. M. je celo povedal, da je za ta namen včasih prišel celo prej v službo. Priča B. B. je pojasnil, da je v službi bil po 12 ur. Sodišče prve stopnje seveda ni imelo na razpolago le izpovedbe zgoraj omenjenih prič, ampak tudi izpovedbe drugih prič kot je podrobno obrazložilo v izpodbijani sodbi ter predvsem listinsko dokumentacijo, ki je potrjevala lažne navedbe potrebne za mesečne odobritve sredstev kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in podrobno obrazloženo v njeni obrazložitvi, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi, da delavci vključeni v Shemo oziroma projekt niso bili na začasnem čakanju na delo. V tej zvezi je posebej indikativna izpovedba priče M. Č. (direktor marketinga), da ga nihče niti ni vprašal koliko delavcev je začasno brez dela, kar dodatno potrjuje, da ta okoliščina za vključitev v Shemo za družbo P. (ter prvega in drugega obdolženca) ni bila pomembna, ker je obstajal že od vsega začetka, to je ob vključitvi v navedeno Shemo oziroma projekt, cilj, ki sta ga obdolženca zasledovala za družbo P., da se iz projekta v finančnem smislu izvleče maksimum, torej bil je zastavljen z namenom doseganja njegovim maksimalnih finančnih učinkov in temu prilagojen tako, da se je zagotavljala lažna dokumentacija potrebna za mesečne odobritve sredstev.

15Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo ugotovilo, da se program usposabljanja, ki naj bi trajal v obsegu 100% začasnega čakanja na delo, ni izvajal tako kot je prikazovala dokumentacija, da so liste prisotnosti na izobraževanje podpisovali udeleženci, predavatelj/mentor in odgovorna oseba, čeprav se usposabljanje po obsegu, vsebini, prisotnosti mentorja in udeležencev ni izvajalo tako, kot je navedeno na listah prisotnosti. O tem je sodišče prve stopnje podalo v izpodbijani sodbi tako prepričljive razloge in logične zaključke, da ni kaj dodati. Pritožnika trdita, da je v obravnavani zadevi pomembno, ali so se delavci usposabljali 20% časa napotitve na začasno čakanje na delo, kar je bil pogoj po ZDPNP, vendar nimata prav: prvič zato, ker je bilo v dokumentaciji (ki je lažna) Zavodu, ki je bil pristojen za odobritev sredstev, prikazano, da program usposabljanja traja v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo; drugič pa zato, kar je bistveno in je bil osnovni pogoj, ker delavci vključeni v program sploh niso bili brez dela in niso čakali na delo (zato niti ni pomembno koliko časa so se ti (še) usposabljali). Tudi če bi držala navedba pritožnikov, da so se delavci vključeni v program usposabljali 20% (delovnega) časa, je dejstvo, ki ga je nedvomno in zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, da so ti delavci imeli delo in so delali, kar pomeni, da je bila navedba, da so bili napoteni na začasno čakanje na delo, lažna. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da se usposabljanje ni izvajalo tako kot je bilo Zavodu prikazano v dokumentaciji, pri čemer je sodišče v 46. točki pravilno zaključilo, da ni mogoče reči, da so bili ti podatki le nepopolni, ampak so bili popolnoma neuporabni in dejansko sami sebi namen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov, ki so bili predloženi Zavodu, ni bilo mogoče obračunati ničesar, kar bi lahko pomenilo odraz dejanskih, merljivih podatkov o številu delavcev na začasnem čakanju na delo, o količini časa, prebitega na tem čakanju in o količini med začasnim čakanjem na delo izvedenega usposabljanja. V obravnavani zadevi ni šlo za to, da so se nekateri posamezniki izogibali („špricali“) izobraževanj ali usposabljanj, kot izpostavljata pritožnika v pritožbi, ampak za to, da izobraževanja oz. usposabljanja sploh niso bila izvedena ali. niso bila izvedena tako kot je bilo prikazano.

16Pritožnika trdita, da prvo obdolženi ni podpisal nobenega od 12 zahtevkov za delovno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcev na začasnem čakanju na delo za mesece april 2010 do marec 2011, vendar je že zgoraj pritožbeno sodišče odgovorilo, da ta okoliščina ni pomembna, poleg tega je navedene zahtevke podpisal soobdolženi O. M. na podlagi pooblastila prvoobdolženega D. Č. oziroma T. L. kot namestnik obdolženega O. M., pri vsakem zahtevku pa je bil, tako kot v pogodbah, ki jih je podpisal prvoobdolženi naveden kot odgovorna oseba prvoobdolženi.

17Pritožnika nimata prav, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višine neupravičeno prejetih sredstev, saj je zanesljivo ugotovilo, da je Zavod družbi P. odobril in izplačal v breme proračuna Republike Slovenije 1.778.622,58 EUR, kar je protipravna premoženjska korist v tej višini, saj družba P. do teh sredstev ni bila upravičena, ker ni izpolnjevala zahtevanih pogojev in je zagotavljala lažno dokumentacijo (ki je bila sama sebi namen) kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, o čemer ima obrazložitev izpodbijane sodbe določne, jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožnika nista mogla izpodbiti.

18Pritožnika tudi nimata prav, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo in v izpodbijani sodbi obrazložilo subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja, to je, da je prvoobdolženi ravnal z direktnim naklepom. Nasprotno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu izpodbijana sodba popolna, ima določne jasne in razumljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, posebej je subjektivna stran obravnavanega kaznivega dejanj (direkten naklep) obrazložen v 48. in 49. točki izpodbijane sodbe kot tudi v 51. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi že pravilno odgovorilo na pritožbene navedbe, da v inšpekcijskih postopkih, ki so jih izvajali pristojni organi niso bile zaznane nikakršne nepravilnosti (48. točka izpodbijane sodbe). Okoliščina, da v stečajnem postopku ni bil podan zahtevek za povračilo izplačanega zneska nadalje ne pomeni, da prvoobdolženi obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, enako velja za trditev, da zoper prvo in drugo obdolženega ni bil sprožen noben postopek pred sodiščem (civilno-pravni). Pritožnika nimata prav, da obrazložitev subjektivne strani obravnavnega kaznivega dejanja sloni na indicih, domnevah in ugibanju, saj je sodišče prve stopnje, ko je podrobno analiziralo izvedene dokaze, prišlo do zanesljivega, logičnega in prepričljivega zaključka, da takšno početje ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo pristanka „vrhovne oblasti v podjetju oziroma ne bi bilo z vrha podjetja zapovedano“. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja (kar je bilo sicer že obrazloženo v izpodbijani sodbi), da je dogajanje, kot je bilo predstavljeno v dokumentaciji obstajalo le na papirju, ker je tako sklenila uprava (Boštjan Vodopivec je pojasnil, da je uprava Primorja sklenila, da „se v to Shemo gre „kao“, da se je usposabljanje izvedlo na tak način“ in je bilo potrebno te listine podpisati, sicer bi se to obravnavalo kot „kršitev delovne obveznosti“ (20. točka izpodbijane sodbe), da jim je bilo rečeno, da morajo „te listine podpisati“ (točka 24 izpodbijane sodbe).

19Pritožnika ocenjujeta, da ni izpolnjen zakonski znak obravnavnega kaznivega dejanja „za opravljanje gospodarske dejavnosti“, saj trdita, da sredstva niso bila pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti družbe Primorje, ampak so sredstva pripadala delavcem in je bila družba Primorje le „posrednik“ za posredovanje ugodnosti od države do delavca. Pritožnika trdita, da nadomestilo plače in stroškov povezanih z delom, ni ugodnost za gospodarsko družbo za opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak ugodnost, ki jo dobi delavec in se neposredno njemu tudi izplača.

20Pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožnika nimata prav in je sodišče prve stopnje na to že pravilno odgovorilo v 47. točki izpodbijane sodbe. Iz 2. člena ZDPNP jasno izhaja, da pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo lahko uveljavlja gospodarska družba. Da je to pravica delodajalca pa je izrecno navedeno v „naslovu“ 8. člena zakona (uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestil plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja) in samega teksta tega člena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem tudi že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 9824/2010 z dne 12.9.2013, ko je med drugim navedlo, da sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe (subvencija za nadomestitev dela plače za delavce) spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobitve finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje).

Glede pritožbe zagovornika obdolženega O. M.

21Pritožnik trdi, da je sodišče v 47. točki izpodbijane sodbe napisalo, da je v obravnavani zadevi uporabilo KZ-1B, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta trditev ni točna, saj je sodišče obrazložilo, da je uporabilo kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Pojem gospodarske dejavnosti je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 47. točki izpodbijane sodbe in je tudi pravilno zaključilo, da je v času storitve bil podan tudi ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje gospodarske dejavnosti v smislu 230. člena KZ-1 ni razlagalo ekstenzivno in v nasprotju s sodno prakso kot trdi pritožnik.

22Pritožbeno sodišče je že zgoraj odgovorilo, da je bila pravica do delnega povračila nadomestila plač pravica delodajalca, enako velja za pravico do povračila stroškov usposabljanja. V pritožbi izpostavljeni 6. člen ZDPNP govori le o tem, da ima delavec v skladu s tem zakonom v času začasnega čakanja na delo, med drugim, pravico do nadomestila plače v višini 85% osnove za nadomestilo, ki je določeno z zakonom, ki ureja delovna razmerja za primer nezagotovljenega dela s strani delodajalca. Že iz dikcije „pravica delodajalca do delnega povračila nadomestila plač“ izhaja, da gre za povračilo nadomestila plač, torej predpostavlja, da delodajalec že pred tem iz drugih lastnih finančnih virov izplača nadomestilo plače kot to določa 6. člen ZDPNP, delodajalec, gospodarska družba, pa nato uveljavlja (torej zase) povračilo tega izplačila.

23Pritožnik nadalje trdi, da obdolženi O. M. (kot tudi obdolženi D. Č.) Zavodu ni predložil neresničnih podatkov, ker je vse podatke Zavodu predložila družba L.. Po oceni pritožnika pravilna ocena izvedenih dokazov vodi k zaključku, da prvi in drugi obdolženec nista Zavodu predložila neresničnih podatkov. Pri tem pritožnik izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 40606 z dne 16.7.2015, ki naj bi po trditvah pritožnika bila bistveno identična kazenska zadeva.

24Na enake pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče v tej sodbi že odgovorilo, na tem mestu ponavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je družba L. prevzela le tehnično-operativno plat projekta, medtem ko je morala družba P. zagotavljati tako imenovane vhodne podatke, ti pa so bili, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, lažni. Pritožbeno sodišče ponavlja, da obravnavano kaznivo dejanje ni tako imenovano „lastnoročno kaznivo dejanje“, ki ga je mogoče izvršiti le z lastno telesno dejavnostjo. Enako kot prvoobdolženi je tudi obdolženi O. M. imel oblast nad dejanji opisanimi v izreku izpodbijane sodbe ter je dejanja za družbo P. opravljal kot vodja splošno kadrovske službe ter kot odgovorni vodja projekta pri izvajanju Sheme nadomestila za čakanje na delo in izobraževanje in posebej od obdolženega D. Č. pooblaščen za podpisovanje. Kdo je „lastnoročno“ oddal zahtevke za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcev na začasnem čakanju na delo ter kdo je „lastnoročno“ podal zahtevke za povračilo stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ni relevantno, je pa nedvomno, da je obdolženi O. M. vse zahtevke in vsako zahtevku priloženo specifikacijo (razen zahtevka št. 2 in specifikacije za maj 2010) podpisal (zahtevek št. 2 s priloženo specifikacijo podpisal T. L. (kot namestnik obdolženega O. M.), podpisal pa je tudi 4 zahtevke za povračilo stroškov usposabljanja tako je kot opisano v izreku izpodbijane sodbe.

25Tudi ta pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj iz ZDPNP, da se začasno ne more zagotoviti delo hkrati največ 50% zaposlenim delavcem. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja izpovedbe določenih prič, ki so povedale, da so bile razmere težavne, da je bilo stanje v letu 2011 tako slabo, da je grozil stečaj, da dela ni bilo niti za sproti oziroma, da je bilo stanje tako slabo, da je plan realizacij pokazal, da za leti 2010 in 2011 ne bo dovolj dela in bo treba odpustiti 400 delavcev. Kot je bilo že zgoraj odgovorjeno na enake pritožbene navedbe prvoobdolženega in njegove zagovornice, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz izhodišča, da je morala družba P. izpolnjevati pogoj po ZDPNP za delavce, ki so bili vključeni v Shemo (pogoj, da za njih ni mogoče začasno zagotavljati dela in da ti predstavljajo največ 50% zaposlenih delavcev v družbi P.). Lahko (in verjetno) je resnična trditev v pritožbi, da je bila družba P. v letu 2011 v tako slabem stanju, da je grozil stečaj ter da bi morali odpustiti 400 delavcev, vendar je očitno, da so v družbi izvedli tako imenovano „mehko odpuščanje“ že pred vključitvijo v Shemo, delavci, ki so bili vključeni v Shemo pa so v času ko so bili vključeni v Shemo delo imeli in so ga opravljali, delali so celo nadure, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi podrobne in analitične ocene izvedenih dokazov, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Res sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo listine „opis poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah svetovne gospodarske krize z dne 29.4.2010“, vendar to ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da delavci, ki jih je družba P. vključila v Shemo niso bili delavci katerim začasno ni bilo mogoče zagotoviti dela, kar pomeni, da osnovni pogoj po ZDPNP ni bil izpolnjen in je bila dokumentacija, ki je bila predložena Zavodu zaradi izplačila nadomestila plač in povračilo stroškov usposabljanja delavcev lažna.

26Pritožnik navaja, da je na predobravnavanem naroku predlagal izvedbo naslednjih dokazov: da sodišče od družbe P. pridobi: 1. letna poslovna načrta te družbe z morebitni rebalansi za leto 2010 in 2011, 2. vpliv stečaja P. na proračun RS ter 3. sanacijski program družbe P. d.d. (povzetek za banke), ki bi dokazali, da družba P. v letih 2010 in 2011 ni mogla zagotoviti dela največ 50% zaposlenim delavcem. Pritožnik navaja, da je izkazal obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko te dokaze ni izvedlo, saj je že na podlagi izvedenih drugih dokazov zanesljivo ugotovilo dejstvo, da delavci vključeni v Shemo niso bili delavci, katerim ni bilo mogoče začasno zagotoviti dela in so predstavljali največ 50% zaposlenih delavcev v družbi P..

27Trditev pritožnika, da zapisano v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kaže, da sodišče prve stopnje ni razumelo vsebine ZDPNP, ni točna. Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo zahtevke, ki so bili predloženi Zavodu. Jasno je, da ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila lažna navedba, da je program usposabljanja trajal v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo, je istočasno tudi ugotovilo, da začasnega čakanja na delo ni bilo. Res je, da je bila podlaga za prejem denarnega nadomestila število ur čakanja na delo, vendar je glede na zatrjevano trajanje usposabljanja v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo jasno, da je bila osnova za prejem povračila denarnega nadomestila in osnova za povračilo stroškov usposabljanja enako število ur.

28Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je najprej usposabljanje in da iz obsega le tega posledično izhaja obseg začasnega čakanja na delo. Iz izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj, to je, da začasnega čakanja na delo ni bilo, ker so delavci vključeni v program oziroma Shemo delo opravljali in so ga imeli celo preveč kot so nekateri izpovedali in kot je bilo že zgoraj odgovorjeno. Ali so se ti delavci (ki jim je bilo delo zagotovljeno), tudi usposabljali in koliko časa (gotovo pa ne 100% delovnega časa kot se je lažno zatrjevalo v Zavodu predloženi dokumentaciji) niti ni bistveno. Kajti če so se delavci, ki so delo imeli in ga opravljali, določen čas usposabljali, ti niso izpolnjevali pogoja za vključitev v program oziroma tako imenovano Shemo (da so na začasnem čakanju na delo). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili tudi 4 zahtevki za povračilo stroškov usposabljanja delavcev v skupni višini 233.302,20 EUR, kar sicer ni bilo izplačano (in je to dejanje kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ostalo pri poskusu), posledica lažne navedbe in izpolnjene lažne dokumentacije, ki je bila popolnoma neuporabna in ne le nepopolna v kvantitativnem smislu, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v 46. točki izpodbijane sodbe. Na podlagi podatkov, ki jih je družba P. predložila Zavodu ni bilo mogoče obračunati ničesar, kar bi lahko pomenilo odraz dejanskih, merljivih podatkov o številu delavcev na začasnem čakanju na delo, količini časa prebitega na tem čakanju in o količini med začasnim čakanjem na delo in izvedenega usposabljanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (v isti 46. točki), da na podlagi predloženih podatkov ni bilo mogoče obračunati ničesar, niti dela pripadajočega nadomestila plače po ZDPNP in so bili taki podatki dejansko sami sebi namen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša protipravna premoženjska korist 1.778.622,58 EUR, ki sta jo prvi in drugi obdolženec družbi P. pridobila oziroma sam obdolženi O. M. tudi poskusil pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 233.202,20 EUR (iz naslova zahtevka za povračilo stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo). Sodišče prve stopnje je tudi v 18. opombi na 13. strani izpodbijane sodbe prepričljivo odgovorilo na navedbe pritožnika, ki trdi, da ZDPNP ni zahteval, da mora usposabljanje nujno zapolniti celotno obdobje čakanja na delo, ampak je zadoščalo že, da se je usposabljanje izvajalo vsaj 20% tega časa.

29Tudi ta pritožnik izpostavlja zatrjevano ključno vlogo družbe L., vendar pritožbeno sodišče odgovarja, tako kot že zgoraj na enake pritožbene navedbe prvoobdoženega in njegove zagovornice, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba L. imela pri projektu le tehnično-operativno vlogo. Drži, da je ta družba pripravila vse pozive delavcem, vse napotitve na čakanje na delo, listine prisotnosti in tako dalje, vendar je vhodne podatke za izpolnitev teh obrazcev morala dati družba P., kot je prepričljivo obrazloženo v 48. točki izpodbijane sodbe. Zatrjevanje, da je bila za zakonitost postopka in točnost posredovanih podatkov Zavodu odgovorna družbe L., je tudi protispisna, v nasprotju s pogodbo o naročilu sklenjeno med slednjo in družbo P. (Priloga 27), iz katere so, v njenem 3. členu, jasno razvidne obveznosti naročnika-družbe P., obveznosti izvajalca družbe L. pa se nanašajo na zagotavljala operativne pomoči pri izvedbi projekta.

30Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ker v sodbi ni navedlo iz katerih razlogov ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe in ko o številnih dokaznih predlogih sploh ni odločilo. Pri tem navaja, da sodišče ni odločilo o že zgoraj navedenih dokaznih predlogih (ki naj bi dokazovali, da družba P. v letih 2010 in 2011 ni mogla zagotoviti dela največ 50% zaposlenim delavcem) in ker je na obravnavi 8.11.2016 zavrnilo predlog za izvedbo dokazov - branje Poročil o usposabljanjih za leto 2007, 2008 in 2009 ter da ni odločilo o predlogu, da se opravi poizvedbe, kje se nahajajo skripte o usposabljanjih delavcev, katere je obdolženec v predkazenskem postopku izročil policiji. Nadalje pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v sodbi le delno povzelo vsebino dokazov z zaslišanjem prič (izjave prič I. V., S. O., S. A., A. L., B. B.), ni pa obrazložilo svoje presoje teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP, izpovedbi prič A. B. in R. B. pa sploh ni povzelo, niti svoje presoje v sodbi ni obrazložilo. S tem je po oceni pritožnika sodišče prve stopnje ustvarilo procesno situacijo, kot da zgoraj naštete priče niso izpovedale tudi glede pomanjkanja dela v P., zadnji dve našteti priči pa kot da ju sploh ni zaslišalo. Po oceni pritožnika sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu zato, ker sodišče v sodbi ni navedlo zakaj ni sprejelo dokaznih predlogov strank.

31Pritožbeno sodišče odgovarja, da ima pritožnik prav, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni (izrecno) odločilo o zgoraj navedenih dokaznih predlogih oz. zakaj je zavrnilo zgoraj navedene dokazne predloge, vendar navedena kršitev po oceni pritožbenega sodišča očitno ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Res je, da mora po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče v sodbi navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, vendar se ta dolžnost nanaša le na dokazne predloge, ki so ustrezno konkretizirani in s tem sposobni obravnavanja, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, če je predlagan dokaz pravno relevanten ali če je obramba izkazala ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe pritožnika v tej smeri le posplošene, vsebinsko neobrazložene (zakaj bi moralo sodišče ugoditi dokazni predlog za branje poročil o usposabljenih za leta 2007, 2008 in 2009 ter zakaj bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe, kje se nahajajo skripte o usposabljenih delavcih, katere je v predkazenskem postopku izročil policiji). Na take pritožbene navedbe pritožbene sodišče ne more odgovoriti. Glede dokaznih predlogov, ki naj bi dokazovali, da družba P. v letih 2010 in 2011 ni mogla zagotoviti dela največ 50% zaposlenim delavcem, pa je bilo že zgoraj obrazloženo, da je bil ta dokazni predlog očitno neutemeljen in nerelevanten in zato nepotreben, saj je sodišče prve stopnje že z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovilo neresničnost navedbe, da družba P. začasno ne more zagotavljati dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, ki so bili vključeni v projekt oziroma Shemo po ZDPNP ter je družba P. zanje uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestila plač in povračilo stroškov usposabljanja.

32Pritožbeno sodišče nadalje odgovarja, da pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno povzemati vsebine vseh dokazov in izjav prič, ravno tako ni bilo dolžno ocenjevati izpovedb, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva in okoliščine. Kot je pritožnik navedel v pritožbi, naj bi priče, ki jih izpostavlja, izpovedale o vplivu gospodarske krize in zmanjšanju obsega dela v P. (da dela ni bilo, saj je bilo treba odpustiti 400 delavcev ipd.), vendar pritožbeno sodišče enako kot glede dokaznih predlogov, ki se nanaša na pridobitev letnega poslovnega načrta z morebitnimi rebalansi za leti 2010 in 2011, vpliva stečaja P. na proračun RS ter sanacijskega programa družbe P. d.d. (povzetek za banke), odgovarja, da okoliščina, da P. v letih 2010 in 2011 ni moglo zagotoviti dela največ 50% zaposlenim delavcem (ki jih je bilo potrebno odpustiti) ni relevantno, saj je bil relevanten pogoj, da družba začasno ne more zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem pri delodajalcu, zaradi česar jih delodajalec-gospodarska družba napoti na začasno čakanje na delo (2. alineja prvega odstavka 2. člena ZDPNP) in vključi v projekt oz. Shemo. Le za te delavce je lahko gospodarska družba uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač in stroškov usposabljanja po ZDPNP. Pritožbeno sodišče je že zgoraj odgovorilo, da je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov z gotovostjo ugotovilo, da delavci vključeni v Shemo niso bili delavci, katerim ni bilo mogoče začasno zagotavljati dela, ampak so delo imeli in so ga tudi opravljali, celo z nadurami oziroma, kot je nazorno izpovedala priča pravnik R. P., je dela imel prej preveč kot premalo (točka 23 izpodbijane sodbe), je bil zaseden več kot 100% (priča A. R., točka 22 izpodbijane sodbe), da so delali celo nadure (točka 35 izpodbijane sodbe), delo je bilo in je prihajal celo prej v službo (priča B. K., točka 38 izpodbijane sodbe). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da odsotnost razlogov v sodbi, zakaj ni bilo odločeno o dokaznih predlogih oz. iz katerih razlogov jih je zavrnilo, ni vplivala (in ni mogla vplivati) na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V tej posledici sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice do obrambe obdolženca in ni zagrešilo zatrjevane kršitve Ustave RS.

K pritožbi zagovornice obdolžene pravne osebe P. d.d.

33Pritožnica nima prav, da se je sodišče namesto z ugotavljanjem zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ukvarjalo z ugotavljanjem kršitev pogodbe in s sankcijo kršitve pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugače izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je dokazna ocena o tem podrobno obrazložena kot tudi razlogi za zaključke, ki potrjujejo, da so v obravnavani zadevi podani tako objektivni kot subjektivni znaki očitanih kaznivih dejanj prvo in drugo obdolženemu. Pritožnica nima prav, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sta obdolženca očitano kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo glede enakih pritožbenih navedb prvo in drugo obdolženega oziroma njunih zagovornikov, je sodišče prve stopnje subjektivno stran obravnavanih kaznivih dejanj in direktni naklep obdolžencev obrazložilo v 48. do 51. točki izpodbijane sodbe, dokazna ocena je opravljena skladno z drugim odstavkom 355. člena ZKP, je logična in prepričljiva in jo pritožnica ne more izpodbiti.

34Pritožbeno sodišče je že zgoraj odgovorilo na enako pritožbeno navedbo, ki zatrjuje, da je prvoobdolženi za izvedbo celotnega projekta angažiral družbo L.. Vloga te družbe je bila zanesljivo ugotovljena in kot je bilo že zgoraj navedeno, je bila zgolj tehnično operativne narave. Tudi ta pritožnica trdi, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem gospodarske krize, ekonomskim in poslovnim stanjem ter poslovnim položajem in poslovnimi pogoji za vstop v projekt po 2. alineji prvega odstavka 2. člena ZDPNP, pri čemer izpostavlja, da so priče, ki jih našteva v pritožbi natančno izpovedale, da je bila gospodarska kriza, zaradi katerega se je poslovanje obdolžene pravne osebe zmanjšalo za več kot polovico, zaradi česar bi se moralo odpustiti vsaj med 400 do 700 zaposlenih delavcev. Pritožnica izpostavlja, da se je že pred Shemo vršilo mehko odpuščanje delavcev, da je bil vstop v Shemo po ZDPNP sprejet na kolegiju direktorjev, da je prvi obdolženec 17.3.2010 sprejel sklep, s katerim je za odgovornega vodjo projekta v skupini P. določil drugega obdolženca, namestnika pa T. L., za izvedbo vse Sheme po ZDPNP pa je zadolžil vse direktorje in vodje enot in služb, ki so bili dolžni imenovati odgovorne vodje projektov po posameznih družbah in skrbeti za pravilno operativno izvajanje Sheme. Pritožnica trdi, da je bilo delo prvega obdolženca s sprejemom sklepa z dne 17.3.2010 končano. Na enake pritožbene navedbe, ki sta jih uveljavljala prvo obdolženi in njegove zagovornice ter zagovornik drugega obdolženega, je pritožbeno sodišče v tej sodbi že odgovorilo, zato je pritožnica napotena na gornje razloge. Enako velja za zatrjevano vlogo družbe L..

35Pritožnica trdi, da ni resnična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil projekt zastavljen z namenom doseganja maksimalnih učinkov in nekakšnega zamegljevanja, ker ni mogoče na zunaj ločiti opravljena dela in usposabljanja. Pritožbeno sodišče je tudi na enako pritožbeno navedbo že odgovorilo kot tudi na navedbo, da so delavci, ki so bili vključeni v Shemo, opravljali svoje delo, zato niso mogli biti napoteni na začasno čakanje na delo, usposabljanje se ni izvajalo v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo (saj začasnega čakanja na delo sploh ni bilo), v kolikor pa se je usposabljanje v določenem času opravilo, pa niti ni ključno, saj je usposabljanje v smislu ZDPNP relevantno le pod pogojem, da se usposablja delavec, ki je dejansko na začasnem čakanju na delu (torej brez dela). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je izobraževanje delavcev v družbi P. opravljalo že pred vključitvijo v Shemo; delavci, ki so bili vključeni v Shemo pa se niso usposabljali tako kot je bilo zatrjevano v dokumentaciji, ki je bila predložena Zavodu. Pritožbeno sodišče v zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi.

36Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo le eventualni naklep prvo in drugo obdolženca, saj nasprotno izhaja iz izpodbijane sodbe v točkah 48 do 51.

37Tudi ta pritožnica trdi, da prvi in drugi obdolženec očitanih lažnih podatkov nista predložila Zavodu, ampak je to storila družba L., vendar pritožbeno sodišče pritožnico napotuje na zgoraj navedene odgovore na enake pritožbene navedbe drugih pritožnikov, kjer je obrazloženo, da obravnavano kaznivo dejanje ne predstavlja tako imenovanega lastnoročnega kaznivega dejanja. Pritožnica izpostavlja sodno prakso Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 40606/2013, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za enako pravno in dejansko stanje in pritožnico napotuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Ips 8916/2012 z dne 22.11.2012 (8. točka prej navedene sodbe), ki potrjuje stališče kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje in kot je že odgovorilo pritožbeno sodišče v v tej sodbi.

38Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je obdolžena pravna oseba izpolnjevala vse pogoje po ZDPNP, pri čemer da je tožilstvo očitalo neizpolnjevanje zgolj dveh pogojev. Pritožnica ima prav, da je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, da storilec ne izpolnjuje pogoja za pridobitev sredstev, pa lažno prikaže, kot da jih izpolnjuje. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 se nanaša na primere, ko storilec z zavajanjem (preslepitvijo) pristojnega subjekta (v obravnavani zadevi Zavoda) pridobi finančna sredstva za opravljanje gospodarske dejavnosti, do katerih ne bi bil upravičen, ker ne izpolnjuje pogojev. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da družba P. ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, to je pogojev po ZDPNP in pogojev, ki jih je zahteval Zavod, pa so bila s preslepitvijo Zavoda sredstva odobrena ter kasneje na podlagi lažne dokumentacije izplačana oziroma v primeru povračila stroškov usposabljanja delavcev niso bila izplačana, ker je Zavod zahtevke zavrnil, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni bil podan niti pogoj za odobritev niti pogoj za izplačilo (sicer odobritev pojmovno zajema tudi soglasje k temu, da se komu nekaj da oziroma podeli). Pritožnica nima prav, da je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je obdolžena pravna oseba izpolnjevala vse pogoje za odobritev pravice do delnega povračila plač in stroškov, saj nasprotno izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da je bila pravica delavcev v času začasnega čakanja na delo, to je pravica usposabljanja 20% časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo (2. alineja drugega odstavka 6. člena ZDPNP) vezana na osnovni pogoj, da je delavec v resnici na začasnem čakanju na delo in če ni, je morebitno usposabljanje nerelevantno in delodajalec ni mogel zakonito uveljavljati pravic na podlagi ZDPNP. V pritožbi izpostavljanje navedbe sodišča prve stopnje v točki 35 izpodbijane sodbe zato niso relevantne. Pritožnica nima prav, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil izpolnjen pogoj, da družba P. začasno ni mogla zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem. Na enako pritožbeno navedbo je bilo že zgoraj odgovorjeno, pritožnica pa izhaja iz zmotne predpostavke, da ni pomembno, kateri delavci so vključeni v program oziroma Shemo po ZDPNP in so po njeni oceni očitno lahko tudi delavci, ki delo imajo, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča nevzdržno stališče.

39Pritožnica nima prav, da že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje po 230. členu KZ-1, saj se po njeni oceni sredstva niso pridobila za opravljanje gospodarske dejavnosti družbe, poleg tega pa so po oceni pritožnice bili delavci tisti, ki so pridobili pravico do nadomestila plače in ne obdolžena pravna oseba. Na enako pritožbeno sodišče je že zgoraj odgovorilo, zato se pritožnico napotuje na gornje razloge.

40Pritožnica pojasnjuje pojem „čakanje na delo po določbi ZDPNP“, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje ta pojem pravilno zapolnilo, zapolnil ga je že Zavod in družba P. s tem, ko je v obrazcih napotitve na čakanje na delo navedeno, da se delavci napotijo na čakanje na delo na domu, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 44. točki izpodbijane sodbe. Čakanje na delo vsekakor ne pomeni, da je delavec na čakanju, čeprav redno opravlja delo (celo z nadurami ipd. kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Že zgoraj je bilo obrazloženo, da družba P. ni bila zgolj posrednik za posredovanje ugodnosti od države do delavca ter da se je bila ta ugodnost delavcu tudi neposredno izplačana, saj je, kot je bilo že zgoraj odgovorjeno, ZDPNP glede tega jasen in iz njega izhaja, da je uveljavljene pravice do delnega povračila nadomestila plač pravica delodajalca. Zgoraj je bilo tudi že odgovorjeno, da se delno povračilo nadomestila plač in povračilo stroškov usposabljanja po ZDPNP pridobi za opravljanje gospodarske dejavnosti. Pritožnica večkrat ponavlja, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je bil pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZDPNP podan v trenutku vstopa v projekt po ZDPNP in zaključuje, da sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, vendar, kot je bilo tudi na enako pritožbeno navedbo že odgovorjeno, ta pritožbena navedba ni utemeljena. Okoliščine, ki jih pritožnica izpostavlja v 4.10 točki pritožbe nenazadnje kažejo na trajno pomanjkanje dela in ne na začasno pomanjkanje dela kar je pogoj po 2. točki prvega odstavka 2. člena ZDPNP. Pritožnica ima prav, da delavci (vozniki, mehaniki, idr.) niso „dokazovali“ gospodarskega položaja obdolžene pravne osebe, zanesljivo pa so izpovedali, da so v času, ko so bili vključeni v projekt imeli delo in so delali, izobraževali pa se tudi niso kot je bilo lažno predstavljeno v dokumentaciji predloženi Zavodu, kar je bilo podlaga za izplačilo. Okoliščina, da je bila obdolžena pravna oseba v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja v poslovnem položaju, ko so že nastopile težave, vendar še ni nastopila insolventnost, niso relevantne.

41Pritožnica trdi, da so zaslišane priče izpovedale, da so se ves čas čakanja na delo usposabljale. Pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za pavšalne trditve, na katere ni mogoče odgovoriti, razen s tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno analiziralo ne samo izpovedbe zaslišanih prič ampak tudi izvedene listinske dokaze, ki jih je tudi primerjalo z izpovedbami prič ter v njih ugotovilo očitne lažne podatke. Dokazne zaključke je prepričljivo in logično obrazložilo, tako da jih pavšalne navedbe pritožnice ne morejo omajati. Pritožnica tudi nima prav, da obtožni predlog ni bil dovolj konkretiziran, da bi ga bilo mogoče preizkusiti v očitku, da se je za povračilo stroškov usposabljanja zagotavljala lažna dokumentacija potrebna za mesečne odobritve sredstev. Po oceni pritožbenega sodišča je v opisu očitanega kaznivega dejanja zadostno konkretiziralo katera dokumentacija je lažna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je še natančno analizirano in določno navedeno, ko je bila opravljena presoja izpovedb prič in listinskih dokazov, kateri podatki v dokumentaciji oziroma katera dokumentacija je bila lažna, tako da ne drži očitek, da se obdolžena pravna oseba sploh ni mogla izjasniti o očitkih. Obramba obdolžene pravne osebe se je (lahko) seznanila z dokumentacijo, ki je bila izvedena na glavni obravnavi, seznanila se je z izpovedbami prič in z očitki iz obtožnega predloga.

42Pritožnica trdi, da ni relevanten očitek, da se usposabljanje po obsegu, vsebini, prisotnosti mentorja in udeležencev ni izvajalo tako, kot je navedeno na listinah prisotnosti, to je v obsegu 100% časa začasnega čakanja na delo. Pritožnica trdi, da je pogoj po ZDPNP za izplačilo oziroma črpanje sredstev, da delodajalec zagotovi usposabljanje v obsegu najmanj 20% časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo, ta pogoj pa je bil po oceni pritožnice izpolnjen. Kot je že zgoraj pritožbeno sodišče odgovorilo na enako pritožbeno navedbo drugih pritožnikov, je v obravnavani zadevi predpogoj, da delavec uveljavlja pravico do usposabljanja v obsegu 20% časa napotitve na začasno čakanje na delo, pogoj, da je dejansko na začasnem čakanju na delo. Če delavec na takem čakanju ni, ker ima delo in ga opravlja, te pravice v smislu ZDPNP ne more uveljavljati in mu je delodajalec tudi ni dolžan zagotoviti.

43Pritožnica trdi, da tudi sicer obdolžena pravna oseba oz. družba P. ne bi bila dolžna vrniti vseh sredstev, ampak samo neupravičeno pridobljena sredstva. Pojasnjuje, da tudi če bi bili domnevno kakšni podatki netočni, to še ne pomeni, da obdolžena pravna oseba ni izpolnjevala pogojev po ZDPNP. Dodatno opozarja, da bi bila obdolžena pravna oseba dolžna vrniti samo kar je na podlagi konkretnih in netočnih podatkov neupravičeno pridobila. Po oceni pritožnice je očitano kaznivo dejanje podano le v kolikor obdolžena pravna oseba ne bi izpolnjevala pogojev po ZDPNP.

44Pritožbeno sodišče odgovarja, kar je bilo sicer že odgovorjeno v tej sodbi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da družba P. ni izpolnjevala pogoja po ZDPNP, da ne more začasno zagotoviti dela hkrati največ 50% zaposlenim delavcem, ki jih je napotila na začasno čakanje na delo in vključila v Shemo po ZDPNP. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni šlo le za posamične netočne ali pomanjkljive podatke kot zmotno trdi pritožnica, ampak za popolnoma neuporabne podatke, ki so bili dejansko sami sebi namen, kot je nazorno obrazložilo sodišče prve stopnje v 44., 45. in 46. točki izpodbijane sodbe. Navedeno pomeni, da je družba P. nezakonito pridobila vsa sredstva, ki so ji bila izplačana (iz naslova delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcev na začasnem čakanju na delo), to je v skupni višini 1.778.622,58 EUR, znesek iz naslova povračila stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo v višini 233.202,20 EUR, ki je bil predmet štirih zahtevkov v obdobju od 5.9.2011 do 17.10.2011 pa Zavod ni izplačal, ker je zahtevke zavrnil in je zato dejanje v tem delu ostalo pri poskusu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

45Pritožnica, ko izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi obdolženi pravni osebi, navaja, da je ta odločba nepravilna, ker Republika Slovenija v stečajnem postopku obdolžene pravne osebe ni prijavila terjatve za odvzem premoženjske koristi kot pogojne terjatve. Pritožnica trdi, da je terjatev zaradi tega prenehala in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 499/2007. Ob tem še navaja, da je odvzem premoženjske koristi subsidiaren oškodovančevemu zahtevku, Republika Slovenija kot oškodovanec pa premoženjskega zahtevka ni uveljavljala niti v stečajnem postopku, niti v predmetnem postopku, poleg tega ni izkazano, da je bil oškodovanec pred narokom za izrek kazenske sankcije obveščen skladno z določbo drugega odstavka 285. č člena ZKP. Po oceni pritožnice višine premoženjske koristi ni mogoče enačiti z višino koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, sodišče prve stopnje pa tudi ni raziskalo okoliščin, ki bi lahko vplivale na višino odvzete premoženjske koristi. Po trditvah pritožnice, bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti izjavo oškodovanca, ali uveljavlja premoženjskopravni zahtevek (mogoče je tudi, da Republika Slovenija premoženjskopravnega zahtevka ne bi prijavila ali bi se mu odpovedala). To stališče utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 46801/2011. Pritožnica v točki 6.5 do 6.9 pritožbe natančneje utemelji svoje stališče. Po trditvah pritožnice bi moralo biti dokazano, da je bilo usposabljanja za manj kot 20% časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker po oceni pritožnice to ni dokazano, ne drži očitek, da je obdolžena pravna oseba pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1.778.622,58 EUR.

46Pritožbeno sodišče odgovarja, da je Vrhovno sodišče R Slovenije ravno v sodbi opr. št. I Ips 46801/2011 z dne 22.1.2015, ki jo izpostavlja pritožnica v pritožbi, odgovorilo na enake navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo obdolženi pravni osebi, ki je v stečaju, naložiti v plačilo denarnega zneska oz. odvzema premoženjske koristi, ker terjatev kot pogojna terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku. Vrhovno sodišče je v prej navedeni sodbi v točki 7 odgovorilo, da takšno pravno stališče ni pravilno. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) v prvem odstavku 6. člena izrecno določa, da se obdolženi pravni osebi, ki je v stečaju, izreče odvzem premoženjske koristi, glede katerega se, na podlagi 23. člena ZOPOKD uporabljajo določbe 74 do 77.c člena KZ-1. ZOPOKD in KZ-1 sta v razmerju do Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, specialna predpisa, zato ni utemeljeno sklicevanje pritožnice na prej navedeni zakon. Kazenski postopek namreč ni drug sodni postopek v smislu prej prej navedenega zakona, v katerem sodišče odloča o sporu med upnikom in dolžnikom glede obstoja terjatve (tako imenovani preizkus terjatev). Pri odvzemu premoženjske koristi ne gre za odločanje o sporu na podlagi zahtevka upnika. Sodišče izreče odvzem premoženjske koristi po uradni dolžnosti, na podlagi samega zakona, pri čemer je način odvzema predpisan v 75. členu KZ-1.

47Glede navedb pritožnice v točki 6.4 njene pritožbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da ima pritožnica prav, da je odvzem premoženjske koristi subsidiaren oškodovančevemu zahtevku, vendar si pritožnica napačno razlaga že navedeno sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 46801/2011 z dne 22.1.2015. Pritožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v resničnost dejstva, da obdolžena pravna oseba razpolaga s protipravno premoženjsko koristijo v višini 1.778.622,58 EUR, ki jo je po prvem odstavku 74. člen KZ-1 treba odvzeti. Ravno tako ne trdi, da je terjatev prenehala, ker so bila navedena sredstva že vrnjena oškodovancu oz. da je oškodovanec svojo terjatev do obdolžene pravne osebe pobotal z nasprotno terjatvijo obdolžene pravne osebe, kar bi šlo za primer kot če je oškodovancu že prisojen premoženjskopravni zahtevek, kot je obrazložilo Vrhovno sodišče v 12. točki zgoraj navedene sodbe. Ravno tako pritožnica ni nikoli trdila in ne trdi (in izkaže), da je bil premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe pravnomočno dosojen v pravdnem postopku. Dejstvo je in to dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oškodovanec, to je Republika Slovenija ni vložila premoženjskopravnega zahtevka, niti ga ni uveljavljala v pravdi ali stečajnem postopku. Res je, da je primarni upravičenec do vrnitve premoženjske koristi oškodovanec, vendar če oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti, da se protipravna pridobljena premoženjska korist odvzame. Pritožnica trdi, da „iz spisa ne izhaja, da bi bil pred narokom za izrek kazenske sankcije oškodovanec obveščen skladno z določbo drugega odstavka 258.č člena ZKP“ in uveljavlja navedeno procesno kršitev, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da v obravnavani zadevi ni šlo za postopek, ko sodišče opravi predobravnavni narok in obdolženi izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, nakar se po 258.č členu ZKP, ki ga izpostavlja pritožnica v pritožbi, opravi narok za izrek kazenske sankcije, zato uveljavljena kršitev določbe drugega odstavka 285.č člena ZKP ne more biti podana.

48Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo pogojev, ki so določeni v četrtem členu ZOPOKD, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje navedene kršitve ni zagrešilo, saj je zanesljivo ugotovilo, da je obdolžena pravna oseba pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja, zato je njena odgovornost podana na podlagi 3. točke 4. člena ZOPOKD. Drugih pogojev iz 4. člena ZOPOKD sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati in utemeljiti, saj niso bili predmet očitkov po obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo in v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo, da sta prvo in drugo obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storila v imenu in v korist obdolžene pravne osebe, zato je pravilna odločitev, da je obdolžena pravna oseba kazensko odgovorna. Ker je obdolžena pravna oseba v stečaju, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da se ji odvzame premoženjsko korist, ki jo je pridobila pred uvedbo stečajnega postopka.

Preizkus po uradni dolžnosti, zaradi katerega je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti

49Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil v škodo prvega in drugega obdolženca prekršen kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP, to je v odločbi o denarni kazni, saj je bila z izrekom denarne kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 45. člena KZ-1, ko je obdolžencema izreklo tudi denarni kazni. Po drugem odstavku 45. člena KZ-1 se za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, sme izreči denarna kazen kot stranka kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. Kazenski zakonik ne obrazloži oz. ne definira pojma koristoljubnosti, ki je pogoj za uporabo določila drugega odstavka 45. člena KZ-1, vendar to ne pomeni, da odgovora ni mogoče najti v samem pomenu besed „iz koristoljubnosti“ ter v smislu določbe 45. člena KZ-1 v povezavi z namenom kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. Upoštevajoč navedeno je po oceni pritožbenega sodišča smisel določbe drugega odstavka 45. člena KZ-1 v tem, da se storilca, ki ga je vodil poseben motiv za storitev kaznivega dejanja, to je pridobitev premoženjske koristi sebi, z denarno kaznijo še posebej kaznuje s ciljem vzpostavitve zavedanja storilca takega kaznivega dejanja (storjenega iz koristoljubnosti) o nedopustnosti izvršitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izrek take strenske denarne kazni pride vpoštev v primerih, ko se storilec s kaznivim dejanjem okoristi oz. poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu), torej drugi odstavek 45. člena KZ-1 predpostavlja, da se storilec z dejanjem obogati oz. stori kaznivo dejanje z namenom, da se obogati. Kaznivo dejanje je torej storjeno iz koristoljubnosti, če se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi sebi. Glede na to ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in njene obrazložitve, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti že, če nekdo tretji pridobi premoženjsko korist oz. se obogati, oz. v obravnavani zadevi zato, ker je obdolžena pravna oseba oz. družba Primorje pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 1.778.622,58 EUR. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (in na obdolženca tudi v izreku izpodbijane sodbe ni naslovljen tak očitek), da sta obravnavano kaznivo dejanje storila zato, da bi si pridobila kako gmotno korist oz. ugodnost, zato je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo stranski denarni kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je tako stališče pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima npr. tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch - povzeto tudi po članku denarna kazen kot stranska kazen mag. Liljane Selinšek, Pravna praksa 2003, št. 39), ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oz. motiv pomeni, da ima storilec motiv oz. nagib obogatiti se oz. poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oz. je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oz. poskusil obogatiti oz. se s kaznivim dejanjem okoristi oz. poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obdolžencu. Tolmačenje v škodo je torej tisto, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec zadrži kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo tako, je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „iz koristoljubnosti“ in v odločbi o kazenski sankciji (glede denarne kazni), ko je odločilo, da se denarni kazni ne izrečeta. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v kazenski zadevi pod opr. št. II Kp 2875172017 z dne 23.11.2017.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji

50ZKP v 386. člen določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi (374. člen ZKP). To pomeni, da tudi če pritožniki tega pritožbenega razloga ne uveljavljajo ali utemeljijo, mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe preizkusiti tudi odločbo o kazenski sankciji. Tak preizkus odločbe o kazenski sankciji v obravnavani zadevi je pokazal, da sta izrečeni zaporni kazni v trajanju dveh let in štiri mesece zapora prestrogi, upoštevajoč predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje in glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče ocenilo, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno iz koristoljubnosti, ki je bila za sodišče prve stopnje ena od bistvenih obteževalnih okoliščin, ki je vplivala tudi na izrek zaporne kazni (53. točka izpodbijane sodbe v zvezi z obrazloženim predlogom državne tožilke za izrek kazenske sankcije-list. št. 1378 - 1380, kateremu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo). Po oceni pritožbenega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine primera (obteževalne in olajševalne okoliščine ter težo obravnavanega kaznivega dejanja in predpisano sankcijo zanj), primerna zaporna kazen za vsakega obdolženca, kazen v trajanju enega leta in šest mesecev, zato je pritožbeno sodišče pritožbam prvoobdolženega in njegovega zagovornika ter zagovornika drugega obdolženega (ker je ta pritožbeni razloga že po 386. členu ZKP obsežen v pritožbi) ugodilo in v odločbo o kazenski sankciji glede zaporne kazni poseglo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

51Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

52Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam prvoobdolženega, njegove zagovornice in zagovornika drugega obdolženega deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V ostalem delu je pritožbe in pritožbo zagovornice obdolžene pravne osebe v celoti, kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

53Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist prvo in drugo obdolženega, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade. Ker pa zagovornica obdolžene pravne osebe s pritožbo ni uspela, je obdolžena pravna oseba v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopke na prvi stopnji.