42. člen KZ-1

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamičn

Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. Iz opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Ker z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.

Po ugotovitvi, da so zakonski znaki v izreku obtožbe opisanega kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani, je potrebno pritrditi pritožbi državne tožilke tudi v delu, ko ta graja ugotovitve izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na zgoraj navedeno obtožba tudi na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj zgoraj izpostavljeni dokazi in tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi, vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena pravna oseba za to kaznivo dejanje odgovorna. Odločitev o tem, ali je obdolženec očitano kaznivo dejanje tudi storil in ali je obdolžena pravna oseba odgovorna zanj, je pridržana razpravljajočemu sodišču, ki bo svojo sodbo oprl samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.

Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je tuje premoženje ne le navzven, ampak tudi v razmerju do edinega družbenika. Pravilen je tudi iz navedenega izhajajoč zaključek izpodbijanega sklepa, da zgolj na podlagi škode, ki naj bi nastala družbi, ni mogoče avtomatično sklepati, da je škoda hkrati nastala tudi družbenikom te družbe.

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

Najbolj natančna označba okoliščin iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP je standard za najboljši možni približek popolni označbi okoliščin. Alternativno predpisana aktivni in pasivni način izvršitve domnevno storjenega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika še ne pomeni, da se načina pojmovno izključujeta. Končno, v popravljeni obtožnici je pravna podlaga za odgovornost pravne osebe ustrezno navedena, pri čemer je posebej opozoriti na besedilo prvega odstavka 42. člena KZ-1 in na uvodno besedilo 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, po kateri je lahko storilec kaznivega dejanja le fizična oseba.

Tožilec mora dokazati vse prvine obtožbe, to je dejanski stan, ki se ujema z zakonskimi znaki očitanih dejanj, protipravnost dejanj in obdolženčevo krivdo, saj je tožilec enako kot sodišče zavezan k iskanju resnice. Obdolžencu pa se v samem kazenskem postopku ni potrebno braniti in mu ni treba ničesar dokazovati ter je lahko dokazno aktiven ali pasiven.

Obtožencu se očita storitev kaznivega dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti, torej tudi plačilo v dogovorjenih rokih ob zapadlosti. Preslepitev v primeru zakonskega znaka po prvem odstavku člena 228 KZ-1 pa je mogoča le v obdobju, ko bi konkretna zaveza storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, med temi zavezami pa je tudi plačilo računa ob zapadlosti. Iz sodbenega izreka izhaja očitek o storitvi kaznivega dejanja med izvajanjem pogodbe, kar je ob povzemanju abstraktnih znakov tega kaznivega dejanja konkretizirano z navedbo časa, ko je obtoženec naročil pri oškodovani družbi izdelavo PZI, to je v drugi polovici leta 2009, račun za izdelavo PZI, ki je bil izstavljen 15. 2. 2012 pa je zapadel 16. 3. 2012. Tak časovni okvir pa po vsebini pomeni čas izvajanja pogodbenih obveznosti, zato je nepravilno zatrjevanje pritožbe o zastaranju kaznivega dejanja (najkasneje 9. 2. 2020). Zaradi izpolnjevanja pogodbenih zavez v dogovorjenih rokih, torej plačila računa, ki je bil izdan 15. 2. 2012 in je zapadel 16. 3. 2012 zato še ni moglo priti do zastaranja, kajti preslepitev je n

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in drž

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen.

Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve napadene sodbe sicer ugotavlja in razlaga, da sta oba obdolženca odločilno prispevala k storitvi obeh očitanih jima kaznivih dejanj, pri čemer je bila tako zavest, kakor tudi volja vsakega od njiju usmerjena k izvršitvi celotnega vsakega posameznega kaznivega dejanja, za katerega se je vsak od njiju hote odločil, kar vse pomeni, da ju je potrebno obravnavati kot sostorilca, vendar navedenega ne podkrepi s konkretnimi dejstvi, ki bi potrjevala pravilnost zatrjevanih zaključkov prvostopnega sodišča o obstoju sostorilstva obeh obdolžencev pri obeh kaznivih dejanjih. Sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti, kateri od obdolžencev in s čim je izpolnil zakonske zanke očitanega mu kaznivega dejanja in o tem v sodbi navesti jasne razloge, kar pa glede kaznivega dejanja iz točke II izreka prvostopne sodbe ni primer.

Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno ugotovilo, da dejanje, ki se očita osumljenim M.F. in pravni osebi F.L. d.o.o. D., ni kaznivo dejanje, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razviden namen osumljenih, kot temeljni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Iz opisa dejanja ne izhajajo okoliščine, ki naj bi jih osumljeni M.F. oškodovancu kot tožilcu v času primopredaje hotela ali kasneje lažno prikazoval in ga s tem preslepil, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

Odločilna dejstva so pravilno ugotovljena tedaj, ko temeljijo na logično pravilni in izkustveno sprejemljivi dokazni oceni.

Izkazana finančna in personalna povezanost izkazuje dejanski koncern. V primeru dejanskega koncerna je načeloma prepovedan vpliv obvladujoče družbe na odvisno družbo. V kolikor pa pride do vpliva in odvisna družba kaj stori ali opusti v svojo škodo, pa je takšen vpliv dovoljen, če se prikrajšanje nadomesti. Nadomestitev mora biti jasno določena in časovno opredeljena zaradi varstva upnikov odvisne družbe, interesa delavcev in države. Nasprotno ravnanje odgovorne osebe pri odvisni družbi pomeni, da odgovorna oseba ne ravna v dobro odvisne družbe, kar je zavezana po določilih 263. člena ZGD-1.

V skladu z določbo 1. odstavka 106. člena ZP-1 je mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepopoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, sodišče prve stopnje pa za obdolženo pravno osebo sploh ni ugotovilo pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru osebe, ki v okviru svojih delovnih nalog ni poskrbela pred izdajo programskih vsebin za vpis medija – spletne strani v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu. Zgolj zaradi tega, ker obdolžilni predlog za obdolženi odgovorni osebi ni vseboval vseh v 2. odstavku 105. člena ZP-1 zahtevanih podatkov glede njune istovetnosti (njuna identiteta kot odgovornih oseb je bila kljub temu zanesljivo ugotovljena z navedbami osebnih podatkov in dela, ki ga opravljata), še ni mogoče šteti, da je obdolžilni predlog nepopoln v taki meri, da onemogoča uvedbo postopka o