76. člen KZ-1

Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Glede na opisane značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi ni dvoma, da je odločanje o slednjem povezano z odločanjem o krivdi in sankciji oziroma da je obsodilna sodba predpostavka za odvzem premoženjske koristi. Vprašanje, ali gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne more predstavljati samostojnega predhodnega vprašanja. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve pa ne more predstavljati predhodnega vprašanja v obravnavani pravdi zaradi plačila odškodnine, saj ne gre za položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP oziroma za primer, ko bil bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek civilnopravne posledice.

V obravnavani zadevi pa so oškodovanci priglasili premoženjskopravne zahtevke po začetku postopka osebnega stečaja zoper obdolženko, zato civilno sodišče ne bi postopalo na način, kot to navaja sodišče prve stopnje, ampak bi tožbo oškodovancev zavrglo kot nedovoljeno. Po začetku stečajnega postopka lahko namreč upniki svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, uveljavljajo samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). To pomeni, da dokler teče postopek osebnega stečaja, vložitev tožbe na plačilo terjatve v pravdnem postopku ni dopustna in civilna sodišče tovrstne tožbe zavržejo. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drugačne posledice, kot napotitev oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, pravilna in zakonita.

S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.

Noben predpis ne določa solidarne odgovornosti več zavezancev, ki se jim odvzame protipravna premoženjska korist. Iz določbe petega odstavka 75. člena KZ-1 izhaja, da se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, vsaki osebi odvzame delež, ki ga je pridobila. Skladno z načelom subsidiarnosti bi moralo sodišče prve stopnje primarno odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, saj je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev vse škode, ki mu jo je zaradi kaznivega dejanja povzročila tožena stranka in ne pomeni zgolj neposredne premoženjske koristi. Na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 je tožeča stranka upravičena le do poplačila iz odvzete vrednosti premoženjske koristi, ne pa tudi za drugo premoženjsko škodo, ki ji je s kaznivim dejanjem nastala. Dva spora sta identična, kadar sta obravnavani pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre pa za identična spora, če imata tožbena zahtevka različni temelj, če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva, tako kot je v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je (napačno) štelo, da je podana istovetnost tožbenega zahtevka. Podlage za zavrženje tožbe na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP tako ni imelo.

Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko. Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi. Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico

Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru. Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.

Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta sta

V konkretnem primeru gre za dve kaznivi dejanji, saj nadaljnja razpolaganja s premoženjem pridobljenim s predikatnim kaznivim dejanjem (blagovne znamke), pomeni novo kaznivo dejanje, ki po objektivni in subjektivni plati predstavlja drugo kriminalno količino kot je zajeta v predikatnem kaznivem dejanju. Premoženjska korist iz prvega kaznivega dejanja v tem primeru sicer pridobi lastnost predmeta novega kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega zakon določa obvezni odvzem po šestem odstavku 245. člena KZ-1. Ko pa sta, tako kot v konkretnem primeru, v koliziji dve obveznosti, in sicer odvzem premoženjske koristi pridobljene s storitvijo predikatnega dejanja ali odvzem premoženja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storilec pa je spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj, je sodna praksa že zavzela stališče, da se storilcu vzame le premoženjska korist pridobljena s predikatnim kaznivim dejanjem. Ker pa se v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ukrep odvzema premoženjske koristi napram premoženjskopravnemu zahtevku vedno uporabi kot subsidiarni ukrep, je prvo sodišče oškodovani družbi A. d.o.o. utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 29 mio EUR,

Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da se trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1 nanaša le na primere, ko oškodovanec zahteva poplačilo škode iz storilcu zaplenjene premoženjskopravne koristi. Ne KZ-1 ne katerikoli drug predpis pa oškodovancu ne prepoveduje vložitve odškodninske tožbe tudi neposredno zoper povzročitelja škode – storilca kaznivega dejanja. Drugačna razlaga bi bila pretirano utesnjujoča, brez podlage v zakonu in bi nedopustno omejevala pravico oškodovanca do povrnitve škode ter do sodnega varstva.

Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi sklep o končanju, v katerem je odločeno o terjatvi, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu, ki je lahko tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku.

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

Glede na razloge v 39. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje po tretjem odstavku 377. člena ZKP opravilo poizvedbe ter ugotovilo, da je bilo o premoženjskopravnem zahtevku v višini 9.284,50 EUR, ki ga je v pravdnem postopku podala oškodovana gospodarska družba, pravnomočno odločeno s sodbo I Cp 276/2021 z dne 20. 7. 2021. Pomeni, da od razglasitve sodbe sodišča prve stopnje do predložitve zadeve sodišču druge stopnje ni bilo več podlage za odločbo o odvzemu premoženjske koristi po prvem odstavku 75. člena KZ-1, saj se po prvem odstavku 76. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame le, ko presega prisojeni premoženjskopravni zahtevek. To v obravnavani zadevi ni primer, zaradi česar je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obdolženki v škodo.

Pri odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnem zahtevku za dva povsem ločena kazenskopravna instituta, ki imata sicer podobni namen, to je odprava posledic kaznivega dejanja. Vendar je poglavitni namen ukrepa odvzema premoženjske koristi, da se na strani storilca kaznivega dejanja vzpostavi takšno premoženjsko stanje, kakršno je obstajalo pred storitvijo kaznivega dejanja, medtem ko je bistvo premoženjskopravnega zahtevka, da se oškodovancu povrne vsa škoda, ki mu je nastala zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.

Ker so po presoji prvostopenjskega sodišča podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, lahko oškodovanec zahteva tudi plačilo tistega zneska, ki ni bil obsežen z odvzemom premoženjske koristi. Toženca kot pomagača za nastalo škodo odgovarjata solidarno z ostalimi odgovornimi osebami skladno z drugim odstavkom 186. člena OZ. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Od tega trenutka dalje tečejo tudi zamudne obresti.

Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1). Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.

Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku koristi se v skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če to ni mogoče, pa se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Premoženjska korist se torej primarno odvzame v naravi. In le kadar je le-ta odvzeta v naravi ima upnik, po presoji pritožbenega sodišča, izločitveno pravico, to je pravico, da od stečajnega dolžnika (v skladu z 22. členom ZFPPIPP) zahteva izročitev točno določene stvari (premičnin, nepremičnin, državnih blagovnih rezerv) oziroma odvzete koristi v naravi.

Iz 2. člena Zakona o delnem povračilu nadomestila plač (ZDPNP) izhaja, da pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo lahko uveljavlja gospodarska družba. Da je to pravica delodajalca je izrecno navedeno v „naslovu“ 8. člena zakona (uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestil plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja) in samega teksta tega člena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je o tem tudi že zavzelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 9824/2010 z dne 12.9.2013, ko je med drugim navedlo, da sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe (subvencija za nadomestitev dela plače za delavce) spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobitve finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje). Po KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obdolže