77. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.

Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja. Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V obravnavani zadevi je bil stečajnemu dolžniku v plačilo naložen denarni znesek v višini 361.927,50 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem (nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1). Sodna praksa je že zavzela stališče, da takšen način odvzema premoženjske koristi ne daje podlage za zaključek, da je bilo s pravnomočno kazensko sodbo odločeno o izločitveni pravici upnice. Kadar je prejemniku koristi naloženo plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1), se to s stališča stečajnega prava ne obravnava kot izločitvena pravica, ampak kot terjatev.

Če so izpolnjeni pogoji za uporabo četrte alineje 8. člena ZGD-1, potem lahko na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 sodišče naloži v plačilo denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem obsojencu, glede na to, da sta pravni osebi, ki sta sicer prejeli korist (77. člen KZ-1) prenehali obstajati in bili izbrisani iz sodnega registra.

Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Pri avtonomiji osebe gre za posege v ekonomsko svobodo (ekonomsko izkoriščanje), kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada na primer omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanje določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostiruira. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseg v pravico do samoodločbe. Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V kolikor sodišče protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ugotovi in odvzame, mora biti onkraj razumnega dvoma prepričano, da izvira iz obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v njeno vi

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in drž

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen.

Preizkus zadeve ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene pravne osebe L.L. in po uradni dolžnosti je pokazal, da pogoji za podaljšanje začasnega zavarovanja niso več podani. S tem ko je pritožbeno sodišče na javni seji dne 31. 1. 2018 potrdilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje, je odpadel obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci storili očitano kaznivo dejanje, kar pa je bil temeljni pogoj za sklep o odreditvi in podaljšanju začasnega zavarovanja. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče odpravilo začasno zavarovanje po uradni dolžnosti, saj sme sodišče odvzem premoženjske koristi izreči le v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, kar pa v obravnavanem ni primer.

Ne glede na to, da je sedaj lastnica sončnih kolektorjev oziroma z njimi razpolaga obtoženčeva družba, je protipravno premoženjsko korist s storjenim kaznivim dejanjem prvenstveno pridobil obtoženec, saj je sončne kolektorje kupil kot fizična oseba, z lastnimi finančnimi sredstvi. V spisu ni dokaza o tem, da bi obtoženec sončne kolektorje na svojo družbo prenesel brezplačno, zato sodišče ni kršilo kazenskega zakona s tem, da je obtoženemu v izrečeni pogojni obsodbi določilo posebni pogoj in mu odvzelo premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo denarni znesek, ki ustreza tržni vrednosti sončnih kolektorjev.