VSC Sodba PRp 196/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 405,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti oziroma vročitve te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena ter 5. petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu za prvi prekršek določilo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, za drugi prekršek pa globo 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 9 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 2.200,00 EUR in stransko sankcijo 27 kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom kategorije B. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške postopka - sodno takso takso v višini 300,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. V zvezi s prekrškom po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP navaja, da bi moral biti zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom izločen kot nezakonit dokaz ter da bi se tudi sodeča sodnica morala izločiti iz odločanja v predmetni zadevi potem ko se je seznanila z nezakonitim dokazom in ker stopnje alkohola v organizmu ni mogoče dokazati na podlagi navedb v zagovoru, da je pred vožnjo zaužil tri kozarce vina, dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Prav tako obdolžencu niso dokazani subjektivni znaki prekrška, saj predlagatelj v obdolžilnem predlogu ni zatrjeval nobenih dejstev, ki bi nudila podlago za pravne zaključke o krivdnosti ravnanja, sodišče pa tudi napačno utemeljuje zaključek o obstoju naklepa z razlogovanjem, da se je obdolženec za vožnjo odločil po tem, ko je zaužil alkoholne pijače in da je kot udeleženec v cestnem prometu zagotovo vedel, da v času vožnje v organizmu ne sme imeti alkohola in da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub temu odločil za vožnjo. Prav tako ni zadostno v sodbi ugotoviti zgolj, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu alkohol, pač pa prepovedano ravnanje in krivda obstoji le v primeru, če je ugotovljeno, da se je zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno in glede točno katere konkretne od različnih v zakonu določenih stopenj, ki pomenijo prag različno hudih prekrškov, se je ali se ni zavedal, da jo ima v organizmu.

V zvezi s prekrškom po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP zagovornik v pritožbi navaja, da glede na blanketne norme Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list, št. 91/2015) navodila proizvajalca merilne naprave predstavljajo materialno pravo, ki določa, v kakšnih pogojih se šteje uporaba merilne naprave za dopustno in njen rezultat za pravno upoštevnega ter izpostavlja, da je bila razdalja, na kateri je izmerjena hitrost vožnje obdolženčevega vozila (307,6 metrov) glede na navodila prevelika, da bi bila izključena možnost napake oz. meritve hitrosti drugega vozila na večpasovni cesti. Postopek pa je bil izveden tudi ob kršitvi postopkovnih določil in Zakona o policiji, ki terja tudi, da se posameznemu domnevnemu storilcu prekrška izroči na kraju samem tudi zapisnik o kršitvi, kar je drug ločen dokument o prej navedenega zapisnika o meritvah. Ničesar od tega policista nista sestavila in predlagatelj ni predložil ne obdolženemu, ne sodišču takšnih dokazov. Gre za elementarne kršitve pravil poštenega postopka.

V zvezi z izrečenimi sankcijami zagovornik zgolj podredno in iz previdnosti, v kolikor pritožbeno sodišče pritožbi ne bi ugodilo, predlaga, da se obdolžencu sankcija globe nadomesti z opravo nalog v splošno korist oziroma podredno, da se mu omogoči plačilo globe v 12 mesečnih obrokih, glede izrečene sankcije kazenskih točk pa predlaga, da mu sodišče pogojno odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki bi sledila takšni sankciji. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca v dokaznem postopku prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti Policijske postaje ..., potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, pregledalo fotografije, ki jih je v spis vložil obdolženec, ter zaslišalo priči policistko I. B. in policista P. K. Po tako izvedenem dokaznem postopku je kot nedvomno zaključilo, da je obdolženec 29. 8. 2016 ob 20.27 uri vozil lastni osebni avtomobil po K. ulici v naselju C. iz smeri Š. proti M. cesti, pri tem pa kot voznik motornega vozila v organizmu imel najmanj 0,55 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je bilo ugotovljeno s preizkusom alkoholiziranosti z indikatorjem znamke Dräger alcotest 6810, ki ga je obdolženec opravil, se z rezultatom 0,60 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka strinjal ter vsebino zapisnika brez pripomb tudi podpisal. Ker iz zapisnika o zaslišanju obdolženca na listni št. 20 izhaja, da je obdolženec povedal, da odkrito priznava prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je pred samo vožnjo bil na pikniku in popil tri kozarce vina, da je nato preizkus alkoholiziranosti opravil in zapisnik o preizkusu tudi podpisal, je sodišče prve stopnje štelo, da je v zvezi s tem prekrškom ni potrebno izvajati dodatnih dokazov, vendarle pa je pretehtalo vsak pisemski dokaz posebej v zvezi z drugimi dokazi ter obdolženčevim zagovorom. Pri tem pa je v nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami svoje ugotovitve utemeljeno oprlo (tudi) na podatke, ki izhajajo iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 29. 8. 2016. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da bi obdolženec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti oziroma pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom moral biti poučen o svojih procesnih pravicah in privilegiju zoper samo obtožbo. Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot takšen pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in v njem danih izjav (80. člen ZUP), ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je namreč šteti kot uradni zaznamek o izjavah obdolženca v postopku preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ZP-1 pa v okviru rednega postopka nima izrecnih določb o tem, da se sodba ne bi smela opreti na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo je le-ta dal policiji na kraju storitve prekrška, niti v zvezi s tem ne napotuje na smiselno uporabo 148. člena v zvezi s 83. členom ZKP. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem (primerjaj s sodbo VSC PRp 106/2015 z dne 11. 9. 2015, 6. odstavek). Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov (primerjaj s sodbo VSL PRp 40/2011 z dne 16. 2. 2011, 4. odstavek). Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne nalaga obveznosti podaje pravnih poukov v skladu z določbami ZKP, saj ti postopki potekajo v okviru izpolnjevanja pooblastil in nalog policije po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in po 13. členu ZPrCP, ki ne zahteva, da bi policisti morali v teh postopkih udeležence cestnega prometa poučevati o procesnih pravicah in privilegijih zoper samoobtožbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločitev odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, storilo bistvene kršitve postopkovnih določb ter da je kršilo ustavne standarde ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, posledično pa zaradi zakonitosti dokaza tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, o potrebi po izločitvi razpravljajoče sodnice iz odločanja v predmetni zadevi.

5Ker je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola utemeljeno in zakonito utemeljevalo na podatkih, ki izhajajo iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in ne zgolj na podlagi izjave obdolženca v zagovoru, da je pred vožnjo na pikniku popil tri kozarce vina in ob tem jedel, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da na podlagi obdolženčeve izjave v zagovoru ni mogoče zaključiti, da je dejansko imel v organizmu tako visoko koncentracijo alkohola. Tudi sicer takšne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj so v nasprotju z navedbami v zagovoru, v katerem je obdolženec prekršek vožnje pod vplivom alkohola odkrito priznal, poleg tega pa je tudi v postopku preizkusa alkoholiziranosti imel možnost preizkusiti pravilnost ugotovljenega rezultata s nestrinjanjem, saj bi mu v takšnem primeru bil odrejen strokovni pregled ali preizkus z etilometrom. Obdolženec pa je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, ker se je z rezultatom strinjal in tudi pred sodiščem niti postopka, niti samega rezultata ni problematiziral.

6Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo materialnopravne določbe o subjektivni odgovornosti ter trditve, da mora biti v opisu dejanja s strani organa pregona očitana in zatrjevana dejstva, ki nudijo podlago za pravni zaključek o krivdi. Sestavine obdolžilnega predloga določa drugi odstavek 105. člena ZP-1. Ta med sestavinami obdolžilnega predloga določa tudi dejanski stan prekrška, kar po mnenju pritožbenega sodišča pomeni dejstva in okoliščine, ki kažejo na izpolnjevanje (objektivnih) zakonskih znakov prekrška, ne pa tudi dejstev in okoliščin, ki kažejo na subjektivni odnos obdolženca do storjenega prekrška. Pri prekrških, ki se ju očita obdolžencu, za razliko od nekaterih kaznivih dejanj, pri katerih je krivdna oblika sestavni zakonski znak kaznivega dejanja, oblika krivde ni zakonski znak prekrška in ga predlagatelj ni dolžan opisati v obdolžilnem predlogu. Dejstva in okoliščine glede subjektivnega elementa prekrška lahko sodišče ugotavlja v postopku o prekršku in o njih sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

7Sodišče prve stopnje je zaključek o krivdi utemeljilo z obrazložitvijo, da je obdolženi za storjeni prekršek odgovoren in da mu je mogoče očitati ravnanje z eventualnim naklepom, saj se je za vožnjo motornega vozila odločil potem, ko je zaužil alkoholne pijače, kot udeleženec v cestnem prometu pa je zagotovo vedel, da v času vožnje v organizmu ne sme imeti alkohola in da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub temu odločil za vožnjo. Zagovornik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je napačno razlogovanje sodišča, da voznik v času vožnje ne sme imeti alkohola v organizmu, saj je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP lahko imajo drugi vozniki (tisti, ki ne spadajo v kategorijo voznikov po prvem odstavku 105. člena ZPrCP) največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče obdolžencu očitalo tudi, da se je zavedal oziroma da je vedel, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in ker se je z vožnjo motornega vozila odločil po tem, ko je zaužil alkoholne pijače (po lastni izpovedbi je spil tri kozarce vina), je privolil v to, da s tako vožnjo lahko stori prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Neutemeljene so trditve, da krivda obstoji le, če je ugotovljeno, da se je obdolženec zavedal, da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, prav tako pa ni potrebno obdolženčevo zavedanje glede konkretne stopnje alkohola v organizmu. Dojemanje stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracijo alkohola v organizmu je izrazito subjektivne narave in ob razlagi, kot jo zavzema zagovornik v pritožbi, nobenemu vozniku ne bi mogli očitati naklepne vožnje pod vplivom alkohola, saj brez predhodnega opravljenega preizkusa z elektronskim alkotestom ne bi bilo mogoče doseči zavedanja o konkretni stopnji alkoholiziranosti. In ker je dojemanje stopnje alkoholiziranosti izrazito subjektivno, vsak voznik z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu po tem, ko je zaužil določeno mero alkoholnih pijač, privoli v možnost, da bo s takšno vožnjo storil prekršek po 105. členu ZPrCP. Pri tem je potrebno poudariti, da vožnja pod vplivom alkohola pri koncentraciji od 0,24 do 0,38 oziroma od 0,38 do 0,52 ali nad 0,52 miligrama v litru izdihanega zraka ne gre za različne prekrške, kot zmotno navaja zagovornik v pritožbi, temveč za eno vrsto prekrška, ki pa se ob različni stopnji alkoholiziranosti sankcionira različno. Ker prekršek pomeni dejanje, ki predstavlja kršitev zakona, in se v postopku o prekršku ugotavlja subjektivni odnos do kršitve zakona, ni potrebno, da bi se za obstoj krivde obdolženec zavedal točne stopnje alkoholiziranosti oziroma koncentracije alkohola v organizmu. Ob izpovedbi obdolženca, da je pred vožnjo zaužil 3 kozarce vina, se je nedvomno mogel in moral zavedati, da z vožnjo motornega vozila v cestnem prometu lahko stori prekršek vožnje pod vplivom alkohola in je z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu, nedvomno vsaj privolil v storitev prekrška, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom. V nasprotju s pritožbenimi navedbami za obstoj odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola zadošča vedenje obdolženca, da je užival alkoholne pijače zadošča za obsodbo prekrška, saj je obdolžencu mogoče očitati, da je privolil v možnost storitve prekrška. Za obstoj odgovornosti pa tudi ni potrebno ugotoviti, da je obdolženec priznal, da bi se bil zavedal, preden je sedel za volan, da ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, saj to ni pogoj za izrek sankcije. Ker so v nasprotju s pritožbenimi navedbami subjektivni zakonski znaki bili ustrezno konkretizirani in je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, so pogoji za sankcioniranje za storjeni prekršek bili izpolnjeni.

8V zvezi s prekrškom po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženi vozil lastno osebno vozilo po K. ulici v naselju C. iz smeri Š. proti M. cesti, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom naselja omejena na 50 km/h in prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za več kot 30 km/h, saj je vozil s hitrostjo najmanj 95 km/h. Obdolženi je v zvezi s tem prekrškom v zagovoru povedal, da ne ve točno s kakšno hitrostjo je vozil, da se mu ni zdelo tako hitro, da je zunaj bila tema in je deževalo, da sam merilca med vožnjo ni spremljal in da je gotovo vozil več kot 50 km/h. Policist P. K., zaslišan kot priča, pa je izpovedal, da je zaznal obdolženca, ki je prehiteval eno vozilo, kar je tudi povedal na samem kraju, češ, da ga je ta voznik sprovociral in da je policistu takrat rekel, da ga je eno vozilo izsililo in je zato prišlo do tega. Sicer pa po poizvedbi policista P. K. na kraju samem obdolženec izmerjeni hitrosti ni ugovarjal. Takim izpovedbam policista obdolženec na samem zaslišanju, na katerem je bil osebno navzoč, ni oporekal. Na pripombe, ki jih je imel obdolženec ob zaslišanju policistke I. B. pa je ta priča prepričljivo odgovorila in je pojasnila, da je kljub temu, da se je obdolženec v promet na K. cesto vključil na križišču pri trgovini H., razdalja dovolj dolga, da je lahko razvil hitrost, kot mu je bila izmerjena; da v primeru, če bi vozilo, ki je vozilo vzporedno z obdolženčevim vozilom, zmotilo merjenje hitrosti, rezultat hitrosti vožnje ne bi bil izmerjen in da neurje, dež in bliskanje, ki ga po spominu priče takrat ni bilo, policisti ponavadi meritev ne opravljajo, sicer pa proizvajalec ni napisal, da se meritve hitrosti ne bi smele izvajati ob dežju in bliskanju. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je meritev hitrosti bila izvedena pravilna, da je obdolžencu tudi v skladu s 16. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu izmerjena hitrost bila tudi pokazana in da obdolženec meritve iz konkretnih razlogov ni oporekal.

9V zvezi s pritožbenimi navedbami, da glede na blanketne norme Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu navodila proizvajalcem merilne naprave predstavljajo materialno pravo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, Pravilnik in navodila določajo način meritve hitrosti vožnje in v kolikor ta pravilo niso spoštovana, povzročijo dvome o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitve Pravilnika oziroma navodil je tako mogoče obravnavati kot pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Res je, da je meritev hitrosti vožnje obdolženčevega vozila bila opravljena na razdalji 307,6 m, ko se je vozilo, ki ga je vozil obdolženi, približevalo mestu, kjer so se opravljale meritve hitrosti, kot tudi, da je cesta, po kateri se je pripeljal obdolženec nasproti policistom večpasovna cesta, obdolženec pa je med vožnjo prehiteval pred seboj vozeče vozilo.

10Iz navodil izhaja podatek, da je v primeru meritve hitrosti sredi več pasov motornih vozil, zaradi ozkega fokusiranja laserskega žarka zagotovljena točna določitev do razdalje 300 m, pri razdaljah večjih od 300 m pri osebnem vozilu pa ni varno izključeno zajetje cilja zunaj širine merjenega vozila. V skladu z navodili je zato potrebno pri opazovanju preveriti, če se drugo vozilo nahaja v območju zajetja cilja in bi lahko (tisto vozilo) povzročilo merilno vrednost. Glede na to, da je obdolženec prehiteval drugo, pred njim vozeče vozilo, kar je zaznal policist, poleg tega pa je po pritožbeno neproblematiziranih izpovedbah policista obdolženec policistu tudi sam povedal, da je prehiteval vozilo, bi lahko v primeru, če bi prišlo do napake pri merjenju in bi bila izmerjena hitrost vozila, ki ga je obdolženec prehiteval v času meritve, izmerjena hitrost bila le manjša oziroma bi v primeru, če je hitrost vozila bila izmerjena vozilu, ki ga je obdolženec prehiteval, hitrost vožnje obdolženca bila še višja od izmerjene. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti meritve in ugotovljene hitrosti vožnje obdolženčevega vozila in se ne strinja s trditvami, da zaradi meritve na razdalji 307,6 m ni več objektivno dokazljiv podatek o hitrosti vožnje obdolženčevega vozila.

11Čeprav se v spisovnem gradivu ne nahaja zapisnik o meritvah hitrosti, ki jih policisti ponavadi vodijo skupno za več meritev hitrosti, kot poudarja pritožba, s tem ni podana bistvena kršitev določb postopka, saj citirane določbe Navodila o tem, kaj naj bi vseboval zapisnik o meritvah hitrosti, veljajo le v primeru, če uradni predpis zahteva vodenje evidence meritev. ZPrCP v zvezi z meritvami hitrosti vožnje motornih vozil ne zahteva vodenja zapisnika, kot npr. to velja pri vodenju zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki je izrecno predpisan v 107. členu ZPrCP, prav tako pa te obveznosti ne nalagajo določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Tak zapisnik ima zato naravo zasebne listine in sodišče v postopku o prekršku, v kolikor je tak zapisnik predložen, presoja enako kot druge dokaze (tak zapisnik nima značaja javne listine) in zato tudi takšnega zapisnika ni potrebno ponuditi v podpis obdolžencu. Dokazanost storitve tega prekrška pa je tudi podana v odsotnosti takšnega zapisnika, saj je o odgovornosti za ta prekršek sodišče odločilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič ter obdolženčevega zagovora. Prvostopenjsko sodišče pa je glede na dejstvo, ki so bila ugotovljena v postopku, obdolžencu utemeljeno očitalo, da je vedel, da vozi v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h in je s tem, ko je vozil s hitrostjo 95 km/h, čeprav se je zavedal, da lahko s svojo vožnjo prekorači dovoljeno hitrost, ravnal najmanj z eventualnim naklepom.

12Pri preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 26. člena ZP-1 obdolžencu določilo glavno sankcijo globo v najnižjem predpisanem znesku po 4. točki petega odstavka 105. člena v višini 1.200,00 EUR, za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP pa določilo globo v predpisani višini, pravilno pa je tudi določilo stranske sankcije kazenskih točk za posamezni prekršek in ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 obdolžencu pravilno in zakonito izreklo enotno sankcijo - globo v višini 2.200,00 EUR ter stransko sankcijo 27 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

13Pritožbene navedbe v zvezi z izrečenimi sankcijami so neupoštevne, saj v okviru odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek in odmerjanja sankcij ni mogoče odločati o nadomestitvi plačila globe za opravo nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti, niti o plačilu globe v 12-mesečnih obrokih. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZP-1 lahko namreč storilec za obročno plačilo globe zaprosi po poteku roka za plačilo globe pri organu, pristojnem za prisilno izterjavo. Prav tako je mogoče v skladu z 19.a členom ZP-1 o predlogu za delo v splošno korist odločati šele po pravnomočnosti sodbe o prekršku, zato bo takšen predlog moral obdolženec podati po vročitvi te sodbe. Prav tako pa je preuranjen predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj ta sankcija obdolžencu z izpodbijano sodbo ni bila izrečena, temveč mu bo izrečena naknadno po pravnomočnosti te sodbe s posebnim sklepom. Za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa bo obdolženec lahko zaprosil v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

14Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 405,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo obdolženca pozvalo sodišče prve stopnje. Stroške storitve zagovornika v pritožbenem postopku, ki jih je zagovornik priglasil v pritožbi, pa nosi obdolženec sam, saj zagovornik s pritožbo ni uspel in je obdolženec spoznan za odgovornega storitve obeh očitanih mu prekrškov.