105. člen ZP-1

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obdolžilni predlog na podlagi določbe prvega odstavka 106. člena ZP-1 zavrglo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sklep za sprejem take odločitve nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče odločitev sprejelo upoštevaje določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1. Ta se nanaša le na začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Tudi poziv sodišča k dopolnitvi in razjasnitvi je razumeti tako, da je sodišče prve stopnje kot nepopoln in nejasen obravnavalo (le) del obdolžilnega predloga, v katerem je prekrškovni organ na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 predlagal izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije do zaključka postopka o prekršku. Tako ni jasno in sklep tudi ne vsebuje nikakršnih razlogov za zavrženje obdolžilnega predloga v celoti. Le če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana očitanega prekrška, bo potrebna njegova dopolnitev oziroma poprava. V skladu z določbo prvega odstavk

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (iz katerega izhaja, da je imel obdolženec ob upoštevanju tolerance v organizmu najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, saj je glede na predložene dokaze verjetnost, da je obdolženec ta prekršek dejansko storil, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Z uporabo določbe šestega odstavka 123. člena ZP-1 sodišče prve stopnje sicer ni kršilo ničesar, saj določba ureja vrnitev zaseženega predmeta še pred izdajo sodbe o prekršku. Vendar pa se o predlogu za izrek stranske sankcije odvzema predmeta dokončno odloči s sodbo, ki mora v primeru, kadar sodišče predlogu ne ugodi in stranske sankcije ne izreče, vsebovati negativen izrek, ki mora biti v razlogih sodbe obrazložen.

Ko je izrek stranske sankcije pri prekršku predpisan kot fakultativen, mora prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1. Višje sodišče preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato za izpodbijanje odločitve prvostopenjskega sodišča ne zadoščajo le navedbe, kaj je predlagateljica navedla v obdolžilnem predlogu, in le pavšalne pritožbene navedbe glede prejšnjega življenja obdolženca (ki je specialni povratnik) in ponovitvene nevarnosti, temveč bi morala pritožnica pritožbene navedbe, da je mogoče obdolžencu le z izrekom odvzema motornega vozila, ki je njegova last, preprečiti posest vozila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je namen izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila, podkrepiti z dokazili, saj ne zadoščajo samo navedbe glede obdolženčeve stopnje odgovornosti.

V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven. Glede na takšno poslovanje prekrškovne

Le v primeru, če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana prekrška, ki se obdolžencu očita, mora prvo sodišče poslovati tako, da od predlagatelja zahteva dopolnitev oziroma popravo vloženega obdolžilnega predloga v zakonitem roku (15 dni).

V skladu z določbo 1. odstavka 106. člena ZP-1 je mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepopoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, sodišče prve stopnje pa za obdolženo pravno osebo sploh ni ugotovilo pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru osebe, ki v okviru svojih delovnih nalog ni poskrbela pred izdajo programskih vsebin za vpis medija – spletne strani v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu. Zgolj zaradi tega, ker obdolžilni predlog za obdolženi odgovorni osebi ni vseboval vseh v 2. odstavku 105. člena ZP-1 zahtevanih podatkov glede njune istovetnosti (njuna identiteta kot odgovornih oseb je bila kljub temu zanesljivo ugotovljena z navedbami osebnih podatkov in dela, ki ga opravljata), še ni mogoče šteti, da je obdolžilni predlog nepopoln v taki meri, da onemogoča uvedbo postopka o