13. člen ZPrCP

Policisti imajo na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varnost cestnega prometa.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Glede na nevarnost, ki jo za udeležence v prometu predstavljajo vozniki, ki vozijo pod vplivom prepovedanih drog, odvzem krvi in izvedba strokovnega pregleda v navzočnosti policista nista pretirana posega v osebnostne pravice obdolženega.

Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.

V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak po

Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč je postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, ki ga opravljajo policisti kot pooblaščene uradnega osebe prekrškovnega organa v skladu z določbami ZPrCP in v skladu z ZNPPol. Že iz temeljnih določb ZPrCP (določbi členov 12 in 13 ZPrCP) pa izhaja dolžnost prekrškovnih organov – policije, da nadzira promet, opravlja kontrolo spoštovanja vseh določb ZPrCP, med drugim tudi preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, kar je temelj prometne varnosti in garancija, da se iz cestnega prometa med drugim izločijo tisti vozniki, ki vozijo bodisi alkoholizirani, bodisi pod vplivom prepovedanih substanc in kot taki predstavljajo največjo nevarnost za nastanek prometnih nezgod.

Zmotno je tudi prepričanje, da bi moral obdolženec pred podpisom zapisnika s strani poslujočega policista prejeti pravni pouk o pravici do molka, kajti postopek glede preverjanja obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, še ni bil postopek o prekršku, kot to zmotno razloguje pritožnik, temveč je bil z njim voden postopek, ki je predpisan v določbah ZPrCP, konkretno v določbi člena 107 ZPrCP in le v primeru, če se ugotovi, da voznik v cestnem prometu ravna v nasprotju s posameznimi določbami tega člena, med drugim, da odkloni odrejen strokovni pregled s strani poslujočega policista, obstaja sum storitve prekrška in v takem primeru prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje na podlagi podatkov iz zdravstvene dokumentacije obdolženega in izvedenega psihiatričnega pregleda obdolženca, upoštevaje podatke iz sodnega spisa, na podlagi česar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko podal vse strokovne zaključke relevantne za oceno o vprašanju obdolženčeve prištevnosti v času storitve prekrška, zato izvedba dokaza z zaslišanjem obdolženčevega lečečega psihiatra za odgovor na ključno vprašanje, ali je bil obdolženec v času storitve prekrška prišteven oziroma ali je mogel razumeti pomen svojega dejanja in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, ne bi doprineslo ničesar nasprotnega.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, ko je obrazložilo, da sta policista imela vsa zakonska pooblastila, da obdolženca kontrolirata v cestnem prometu, skladno z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zato sta utemeljeno zapeljala za njim, ga s svetlobnimi in zvočnimi signali ustavljala, česar pa obdolženec ni upošteval, ampak je zavil na dvorišče domače hiše. Tako je obstajala njuna legitimna pravica, da obdolženca preverita, saj je s tem, ko ni upošteval zvočnih in svetlobnih znakov, ki sta jih uporabila policista za zaustavitev, kršil določbo 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP. Policista sta torej imela vsa pooblastila, da sta na obdolženčevem dvorišču izvedla identifikacijski postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo potrebno pridobiti odredbe sodišča. Sicer pa bi bilo stališče obrambe o potrebi za odredbo sodišča v takih primerih nevzdržno. To bi pomenilo, da bi lahko bil vsak voznik, ko ob kontroli policije ne bi ustavil in bi zapeljal na domače dvorišče, izvzet iz vsakršne nadaljnje kontrole. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno obrazlaga, da to ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagota

V kolikor bi sledili stališču zagovornice, da je mogoče preizkus alkoholiziranosti odrediti zgolj vozniku, ki ga je policist neposredno zaznal med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu oziroma zelo kratek čas po ustavitvi in prenehanju vožnje, policisti ne bi smeli obravnavati povzročiteljev prometnih nesreč, ki zapustijo kraj prometne nesreče (kot je izpostavilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi PRp 143/2018), kar bi bilo nedopustno.

Obdolženka je vozila po lokalni cesti, ki je označena kot javna pot, ki je prosto dostopna vsem in je namenjena javnemu cestnemu prometu, kar pomeni, da je mogoče pričakovati tudi druge udeležence javnega cestnega prometa. Tako ni dvoma, da gre za javno cesto v smislu 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, na kateri veljajo določila ZPrCP.

Iz obdolžilnega predloga jasno izhaja, da predlagatelj obdolžencu očita vožnjo v cestnem prometu; da je obdolženec vozil v cestnem prometu, pa se je nedvomno zavedal tudi sam, ko je obvestil policijo na interventno številko 113 in naznanil prometno nesrečo ter je želel prisotnost policistov na kraju prometne nesreče. Sodišče z izrekom sodbe (v katerem je navedlo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu po parkirišču pri poslopju Občine ... pod vplivom alkohola z vrednostjo najmanj 0,98 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka; mg/l)) ni prekoračilo navedb obdolžilnega predloga ter je glede na podani opis v obdolžilnem predlogu in sodbi med njima podana objektivna in subjektivna identiteta. Sodišče ni seznanilo obdolženca oziroma njegovega zagovornika z opravljenimi poizvedbami pri Občini ..., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za nepomembno poizvedbo glede na to, da iz opisa prometne nesreče v obdolžilnem predlogu izhaja, da se je nesreča pripetila, ko sta A. A. in B. B. vozila po parkirnem prostoru pri poslopju Občine ... ter je iz opisa tako nedvomno razvidno, da gre za vožnjo v cestnem prometu v smislu pomena izraza "cestni promet", kot je opredeljen v t

Vodenje zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izrecno predpisuje 107. člen ZPrCP in ker je ta zapisnik sestavljen v skladu z določbami ZPrCP in ZUP, ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika policist obdolžencu ni bil dolžan dati pravnih poukov po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj ni mogoče šteti, da je s podpisom zapisnika obdolženec podpisal samoobtožbo. Tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca in zaslišanja prič, pa se ne nanaša na izjave domnevnega storilca dane policiji, temveč zgolj na zaslišanje obdolženca pred sodiščem. Z opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom se še ni začel postopek o prekršku, saj se redni sodni postopek o zadevah v prekršku začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga in tudi iz tega razloga policist obdolžencu pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravni poukov. Tudi začasno zadržanje obdolženca na kraju vodenja policijskega postopka, ki je trajalo za čas, ki je bil potreben za izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti ter zbiranja obvestil, policistom ne

Ker je prišlo do trčenja obdolženca v vozilo oškodovanca na parkirišču picerije, ki je očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim razen lastniku, se v zvezi z vožnjo, trčenjem in kasnejšim preizkusom psihofizičnih sposobnosti voznikov uporabljajo določila ZPrCP. Policist mora odrediti strokovni pregled neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki izjavi, da je užival alkoholne pijače po prometni nesreči, le ta pa mora ravnati po njegovi odredbi.

Po določbi 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov tudi nadzor voznikov, zato je bil policist upravičen zahtevati od obdolženca, ki je bil pred tem udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, da se izkaže z veljavnim vozniškim dovoljenjem za vožnjo vozila tiste kategorije, ki ga je upravljal.

Osnovni namen policistov res ni bil postopek o prekršku, temveč le kontrola udeleženca cestnega prometa. Ker pa obdolženec na znak policijske patrulje ni ustavil, je s tem že storil prekršek, zato je bilo s strani policijske patrulje opravičeno sledenje njegovemu vozilu vse do njegovega doma. Prav tako pa sta policista imela vsa pooblastila tam izvesti postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo nobene potrebe po odredbi sodišča, saj je šlo za dvorišče, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta policista obdolženčevemu vozilu sledila. Ker dvorišče v konkretnem primeru ni bilo ograjeno, ne gre za prostor, ki bi ga bilo drugače uvrstiti pod pogojem „stanovanje“ in potrebe po pridobitvi odredbe sodišča.

Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.

Glede na v 107. členu ZPrCP predpisan postopek ugotavljanja alkoholiziranosti mora policist udeležencem cestnega prometa odrediti strokovni pregled le, če le ta zaradi zdravstvenega ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ne more opraviti preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku.