VSK Sodba II Kp 33539/2014

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega J.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 22. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 124. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določb iz 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno mu zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti, pripora in hišnega pripora. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi nož. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oškodovance E.A., B.A. in S.A. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev, povrnitve preostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo.

2Proti taki sodbi sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik.

3Okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbene razloge zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, drugega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat.

4Obtoženčev zagovornik navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve Ustave ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

5Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor obtoženčev zagovornik, okrožna državna tožilka pa je podala odgovor na pritožbo obtoženčevega zagovornika.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Splošna ocena pritožbenih navedb in preizkus po uradni dolžnosti:

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obeh pritožnikov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. členom in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo skladno s šestim, sedmim in osmim odstavkom 364. člena ZKP tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbah zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije, ravno tako ni pokazal nepravilnosti preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP. Izpodbijana sodba je popolna.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

8Pritožnica trdi, da je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno, ker je sodila sodnica posameznica, čeprav je temu nasprotovala pritožnica (državna tožilka) oziroma je zahtevala, da sodi predpisani petčlanski senat. S tem zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 3. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica pravilno citira določbo 1.a točke prvega odstavka 25. člena ZKP ter 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP, vendar zmotno zaključuje, da je za odločitev, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča, potrebno soglasje državnega tožilca. Pravica, da obtožencu sodi senat v predpisani sestavi, je pravica obtoženca, kateri se lahko (le on) odpove tako, da poda izjavo o odpovedi tej pravici, predsednik senata pa o tem odloči po zaslišanju državnega tožilca, pri čemer na mnenje slednjega ni vezano (prvi odstavek 285.f člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo zakaj je pri odločitvi sledilo izjavi obtoženca. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sodišče prve stopnje izjavi obtoženca ne bi smelo slediti, ker mu je bilo s spremembo obtožnice očitano hujše kaznivo dejanje, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, še posebej zato ne, ker je obtoženec izjavo o odpovedi pravici, da mu sodi senat v predpisani sestavi, ponovil tudi po tovrstni spremembi obtožnice.

9Pritožnica trdi, da je bila sodnica posameznica pristranska, pri čemer izpostavlja okoliščine, ki so po njeni oceni take, da vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Smiselno trdi, da sodnica ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti v obravnavani zadevi, ker gre za izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Najprej zato, ker pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala izločitve sodnice posameznice, poleg tega okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi (da sodnica posameznica ni ugodila dokaznim predlogom pooblaščenke oškodovancev in državne tožilke ter da je bil v obravnavani zadevi razveljavljen sklep sodišča prve stopnje z dne 11.6.2015), niso take, ki bi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti, ampak gre za postopkovna ravnanja sodnice posameznice sodišča prve stopnje, pravilnost katerih se preizkuša v postopku s pravnimi sredstvi.

10Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog pooblaščenke oškodovancev, s katerim je soglašala tudi državna tožilka, da se opravi analiza obtožencu in pokojnemu R.A. zavarovanih bioloških materialov (brisa in nohtov, oziroma izza njih odvzete vsebine) zaradi ugotavljanja, kako se je med njima odvijal fizični kontakt in ali je slednji dejansko prvega stiskal za vrat, kot je trdil obtoženec v zagovoru. Pritožnica v nadaljevanju izpodbija zagovor obtoženca, da ga je oškodovanec naenkrat pričel daviti tako močno, da je skoraj izgubil zavest, zaradi česar se je počutil v smrtni stiski v kateri je vzel nož ter ga zabodel. Pritožnica trdi, da bi se to, kar je navajal obtoženec v zagovoru moralo zgoditi v štirih sekundah, kar pa je "že povprečnemu človeku jasno, da ni mogoče". Če bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu in bi se izkazalo, da je imel obtoženec za nohti sledi DNK oškodovanca, bi bil ovržen njegov zagovor, v katerem izpostavlja izključno napad oškodovanca nanj in z ničemer ne omenja njegovega fizičnega kontakta do oškodovanca. Po oceni pritožnice bi to pritrjevalo očitku glede eventualnega naklepa (za očitano kaznivo dejanje uboja po 117. členu KZ-1), torej, kot navaja pritožnica, da "sta z oškodovancem pred uporabo noža drug drugega fizično napadla, v tem času, pa je obtoženec sprejel odločitev, da uporabi nož, kar pomeni, da se je zavedal, da lahko oškodovancu z nožem povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt osebe in v to privolil". Ker sodišče prve stopnje zgoraj navedenega dokaznega predloga ni sprejelo in izvedlo, je po trditvah pritožnice kršilo drugi odstavek 371. člena ZKP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 117. člena KZ-1 oz. je ravnalo napačno, ko je obravnavano dejanje pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 124. člena KZ-1B. Pri tem izpostavlja izpovedbo izvedenca M. ter obtoženčevo ravnanje, ko je zoper oškodovanca uporabil koničast nož (od konice do nasadišča držala dolg 8,5 cm) in z njim zamahnil v hrbtni del prsnega koša s srednje močno intenzivnostjo ter splošno znano dejstvo, da se z vbodom v prsni koš glede na prisotnost vitalnih organov, lahko osebi povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt, zato pritožnica ocenjuje, da se je tega zavedal tudi obtoženec in v to privolil. Pritožnica nadalje ne verjame obtožencu, da ni pomislil, da gre oškodovancu za denar, ki mu ga je bil dolžan, saj je po njeni oceni bilo vračilo dolga njuna edina skupna zadeva. Privolitev v smrt oškodovanca po trditvah pritožnice potrjuje tudi obtoženčeva navedba, da ga je k vrnitvi dolga pozvala tudi oškodovančeva partnerka L.H., pri čemer mu je slednja tudi grozila, da če ne vrne denarja, mu ga bodo odvzeli moški, ki jih bo v ta namen najela ter je enkrat v družbi dveh, ko se je obtoženec nahajal pri B.S., tudi dejansko prišla po denar.

11Zgoraj navedene pritožbene navedbe so v veliki meri v nasprotju z obtožbenimi očitki oziroma presegajo okvir odločanja sodišča prve stopnje o obtožnici. Prvi odstavek 354. člena ZKP določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Pritožnica je v obtožnici očitala obtožencu, da je dejanje storil v prekoračenem silobranu in močni prestrašenosti, ker ga je oškodovanec istočasno davil, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki gredo v smeri trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje, že po uradni dolžnosti, ugotavljati dejstva, ki niso predmet obtožbenih očitkov in so v škodo obtožencu oziroma dejstva, ki bi morda lahko šele bila podlaga tožilcu, da na obtoženca naslovi drugačen (spremenjen) očitek. Iz obtožnice (tudi njene obrazložitve), na kateri je državna tožilka vztrajala tudi v končni besedi, izhaja, da zanjo ni bilo "sporno", da je oškodovanec obtoženca napadel, da je bil napad stvaren ter protipraven, ker ga obtoženec ni izzval, da je bila obramba, ki se jo je obtoženec za odvrnitev tega napada poslužil, istočasna in tudi neogibno potrebna, ter da obramba po intenzivnosti ni bila sorazmerna. Sodišče prve stopnje je te očitke sprejelo, saj je s pravilno dokazno oceno ugotovilo, da imajo podlago v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je tudi sprejelo obtožbeni očitek, da je obtoženec storil dejanje v privilegirani obliki prekoračenega silobrana, zaradi močne prestrašenosti. Res je, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), vendar daje obtožnica okvir za tako postopanje. Res je nadalje, da se je državna tožilka s posameznimi dokaznimi predlogi pooblaščenk oškodovancev strinjala, vendar je bilo to v nasprotju z obtožbenimi očitki in v obtožnici zatrjevanimi dejstvi, poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da s fizičnim napadom ni pričel obtoženec, ampak je bil oškodovanec tisti, ki je obtoženca protipravno napadel, da je bila obramba obtoženca istočasna in tudi neizogibno potrebna, obrambo pa je storil v prekoračenem privilegiranem silobranu. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo danost obtožbenih očitkov (razen očitka, da je obtoženec obravnavano dejanje storil v popolnoma prištevnem stanju), je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge pooblaščenke oškodovancev. Razloge za tako postopanje je prepričljivo obrazložilo, predvsem v 33. do 38. točki izpodbijane sodbe, kjer je zanesljivo zavrnilo trditve pooblaščenke oškodovancev, da je obtoženec obravnavano dejanje z nožem načrtoval vnaprej ali pa oškodovanca, ko je že odhajal z njunega srečanja, zahrbtno zabodel, kot tudi, da si je poškodbe vratu prizadejal sam, zato da bi z njimi dokazoval zatrjevani napad nase. V obravnavani zadevi je postranskega pomena ali je obtoženec zaradi stiskanja za vrat že pričel izgubljati zavest, na kar opozarja pritožnica, ampak je pomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je bilo stiskanje za vrat izredno boleče in da se je obtoženec zaradi tega bal za svoje življenje. Opozarjanje pritožnice, da je obtoženec klical na OKC dve minuti potem, ko se je s kolesom pripeljal do oškodovanca na obravnavanem parkirišču, nima pravno pomembne teže, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se čas dogajanja razviden na posnetkih nadzornih kamer z dejanskim ne ujema popolnoma. Okoliščino, da sta bila obtoženec in oškodovanec v fizičnem kontaktu še preden je obtoženec uporabil nož, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je pravilno zaključilo, da se je obtoženec prijema oškodovanca najprej skušal rešiti z uporabo rok, z opletanjem z njima (obtoženec je v svojem zagovoru povedal, da je mahal proti oškodovancu), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ravno na podlagi poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, kot je prepričljivo pojasnilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica izpostavlja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bil oškodovanec miren človek, spregleda pa, kar je sodišče tudi pravilno ugotovilo (in tega pritožnica ne izpodbija), da tudi obtoženec ni agresiven oz. nasprotno, na podlagi izvedenskih mnenj psihiatrične in psihološke stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njegove osebnostne lastnosti v konfliktnih situacijah prej vodijo v umik, pasivnost, kot v heteroagresijo in reagira le v primerih, ko je neposredno napaden, kot je prepričljivo obrazloženo v 14. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica opozarja, da bi se vse to, kar je navajal obtoženec v svojem zagovoru, moralo zgoditi v štirih sekundah, kar pa je po njeni oceni že povprečnemu človeku jasno, da ni mogoče, po drugi strani pa pritožnici ta isti časovni okvir ne predstavlja problema, ko trdi, da sta oškodovanec in obtoženec pred uporabo noža drug drugega fizično napadala (se "ruvala").

12Pritožbeno sodišče drugače od pritožnice, pritrjuje sodišču prve stopnje v dokazni oceni, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, kot mu je očitala obtožnica, saj je pravilno ugotovilo, da obtoženec v tej smeri ni ravnal niti z direktnim niti z eventualnim naklepom. Pravilno je ocenilo okoliščino, ki jo izpostavlja tudi pritožnica, da je obtoženec uporabil koničast nož kot sredstvo poškodovanja in mesto, kamor je z njim zabodel oškodovanca (v hrbtni del prsnega koša), vendar je pravilno zaključilo, da te, tudi v pritožbi izpostavljene okoliščine, dokazujejo, da bi se obtoženec moral zavedati možnosti nastopa smrti oškodovanca, ne pa tudi, da je v takšno posledico privolil. V dokazno oceno je pravilno umestilo tudi okoliščino, da je bilo mesto zadetja oškodovanca v smislu njegove usodnosti za življenje bolj posledica slučaja, kot tudi ravnanje oziroma vedenje obtoženca neposredno po obravnavanem dejanju, kar je prepričljivo obrazloženo v 25. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica utemeljuje trditev, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje naklepoma, z izpovedbo priče L.H. in njenega brata A.H. in deloma tudi z obtoženčevim zagovorom, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temu dalo pravi pomen in je prepričljivo ocenilo, da navedeni priči nista izpovedovali povsem verodostojno (34. in 11. točka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v razloge sodišča prve stopnje, ki so navedeni v 35. točki izpodbijane sodbe (okoliščina, da se je obtoženec na kraj srečanja pripeljal z Gregorčičeve ulice). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno razjasnilo, da obtoženca in oškodovanca ni povezoval le dolg, ki ga je imel obtoženec do oškodovanca oziroma, da je ta dolg izviral iz poslov s konopljo, ki jo je obtoženec pri oškodovancu občasno kupil (11. točka izpodbijane sodbe).

13Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano dejanje storil v bistveno zmanjšano prištevnem stanju. Pritožnica pri tem izpostavlja zgolj enega od zaključkov komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da obtoženec zaradi stiska za vrat ni pričel izgubljati zavesti (kar je skladno z navedbo izvedenca Balažica), vendar sodišče prve stopnje zaključka o obtoženčevi okrnjeni prištevnosti (bistveno zmanjšani prištevnosti) ni sprejelo le na podlagi navedenega, ampak je to izvedensko mnenje presojalo v povezavi z izvedenskim mnenjem prim. G.V.M. in izvedenskim mnenjem R., kar je obrazložilo v 28. do 31. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica ugotovitev kot izhajajo iz prej navedenih točk izpodbijane sodbe dejansko ne izpodbija, saj pritožbene navedbe opira skoraj izključno na okoliščino, da obtoženec ni izgubljal zavesti, kar pa za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec ravnal v bistveno zmanjšanem prištevnem stanju ni bilo ključno. Pritožnica izpostavlja, da je obtoženec ob klicu na Regijski center za obveščanje povedal, da je zabodel človeka, dve minuti kasneje pa je poklical OKC N. in povedal, da je v samoobrambi zabodel človeka. Pritožnica na podlagi tega sklepa, da je obtoženec po klicu na Regijski center že začel razmišljati, kako bi se rešil iz zagate, kar po njeni oceni tudi kaže, da je obtoženec storil kaznivo dejanje uboja z eventualnim naklepom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi odgovorilo tudi na ta pomislek pritožnice ter je o tem podalo prepričljive razloge v 38. točki izpodbijane sodbe.

14Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da so v ravnanju obtoženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1, storjenega v privilegirani obliki prekoračenega silobrana, zato je ravnalo pravilno, ko je temu ustrezno, v korist obtoženca, poseglo v opis obravnavanega očitanega dejanja tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, kar je prepričljivo obrazložilo v 26. in 27. točki izpodbijane sodbe.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

15Pritožnik izpodbija (pravno) oceno sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v prekoračenem silobranu. Trdi, da je sodišče odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse, pri čemer izpostavlja tri odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 2.12.2010, 17.3.2011 in 1.7.2010.

16Pritožnik pravilno povzema določene poudarke iz izpostavljenih odločb Vrhovnega sodišča RS, vendar nima prav, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno ocenilo, da je obtoženec prekoračil silobran. Kot izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS VS 2005572 z dne 17.3.2011, se sorazmernost pri silobranu ocenjuje v okviru zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti obrambe. Gre za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih, subjektivnih in objektivnih okoliščinah primera, kot so na primer način in sredstva izvajanja napada, razmerje telesnih moči med napadalcem in napadenim, razpoložljive možnosti ubraniti se napadu, razburjenosti ali siceršnjem čustvenem stanju napadanega in podobno.

17Pritožnik pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve ne izpodbija, ampak uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem izhaja iz dejstev in okoliščin, ki v dejanskem stanju kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo podlage. Sodišče prve stopnje je v 21. do 23. točki izpodbijane sodbe pravilno ocenilo intenzivnost oškodovančevega napada na obtoženca. Ta ni izkazal neke posebne vztrajnosti, na podlagi katere bi lahko obtoženec utrdil zavest, da mu oškodovanec resnično z davljenjem namerava vzeti življenje, poleg tega oškodovanec poprej ni izkazoval groženj ali teženj po obtoženčevem odvzemu življenja, da bi bil obtoženec lahko v tistih kritičnih momentih prežet s to mislijo in zato v zavesti, da ga namerava ubiti, še bolj prepričan, niti ni bilo pri oškodovancu najti motiva za s tako usodnimi posledicami nameravanega ravnanja. Pravilno je zaključilo, da je bila obtoženčeva sicer upravičena obramba pretirana in bi za odvrnitev napada, potem ko z uporabo rok pri tem ni bil uspešen, zadoščala blažja uporaba noža, z zadetjem oškodovanca v drug del telesa, v levo roko, s katero ga je tiščal za vrat, ali nogo, saj ju je imel obe na dosegu, vsekakor bolj na dosegu od hrbtne strani prsnega koša oškodovanca, kamor ga je zabodel v krožnem zamahu, ko je ta stal pred njim. Pritožnik izhaja iz okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, to je, da je šlo v obravnavanem primeru za močnejšega napadalca (oškodovanca) ter da je obtožencu v posledici napada oškodovanca (stiskanja za vrat) že zmanjkovalo zraka in zavesti. Nadalje pritožnik trdi, da od obtoženca ni bilo mogoče zahtevati ali pričakovati, da bi razumno usmeril udarec z nožem. Trdi, da je obtoženec reagiral povsem nagonsko oziroma samoohranitveno, saj ga je zabodel samo enkrat in ne večkrat. Po oceni pritožnika tudi ni vsakemu povprečno odraslemu človeku znano, da vbod z nožem v območje hrbtnega dela prsnega koša, lahko ogrozi poškodovančevo življenje. Tudi navedene trditve nimajo podlage v dejstvih kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov. Kot že rečeno, ne drži trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil oškodovanec močnejši od obtoženca. Res je bil višji, vendar to ne pomeni, da je bil zaradi tega tudi močnejši. Tudi stiskanju obtoženca za vrat je dalo pravi pomen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovanec pri tem ni izkazal neke posebne vztrajnosti ter ni šlo zgolj za en prijem, ampak za prijemanje z eno roko, kot je ugotovilo sodišče v 15. točki izpodbijane sodbe. Nadalje ne drži pritožbena trditev, da obtoženec ni bil sposoben razmišljati, kam bo napadalca zadel, saj je sodišče prve stopnje v 27. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da izvedenci pri njem niso ugotovili razumskega manjka, zato ni vprašljiva ocena sodišča prve stopnje, da je vsakemu povprečnemu odraslemu človeku znano, da z vbodom s takim nožem kot je obravnavani, v območje hrbtnega dela prsnega koša, lahko povzroči tako telesno poškodbo, zaradi katere je ogroženo oškodovančevo življenje. Okoliščina, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v bistveno zmanjšano prištevnem stanju kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izključuje nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ravnal v prekoračenem privilegiranem silobranu. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obtoženčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije, kot izpostavlja pritožnik. Ne drži, da je je v nasprotju z v pritožbi omenjeno sodno prakso zavzelo prestrog kriterij glede sorazmernosti med napadom in obrambo, saj je v obravnavani zadevi izhajalo iz drugačnih okoliščin oziroma drugačne dejanske podlage (stanja), ki ne utemeljuje ocene o sorazmerju med napadom in obrambo, ampak oceno o prekoračenem (privilegiranem) silobranu, kot jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

18Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, obsega pritožbo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 39. in 40. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njen izrek ter je ravnalo pravilno, ko je obtožencu, ob uporabi omilitvenih določb, odmerilo in izreklo zaporno kazen enega leta in šestih mesecev. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

19Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pred tem sodiščem.