117. člen KZ-1

Storilčeva močna razdraženost mora biti v vzročno-posledični zvezi z napadom oziroma hudimi žalitvami. Na zadostuje namreč, da je bil storilec brez njegove krivde napaden ali hudo razžaljen, ampak morata imeti prav fizični ali verbalni napad za posledico njegovo močno razdraženost. Oškodovančev napad ali žalitve morajo biti takšne stopnje in jakosti, da so sposobne izzvati močno razdraženost, pri čemer se ta kriterij presoja z objektivnega vidika. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obtoženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik - psihiater.

Iz podatkov kazenskega spisa obravnavane zadeve, konkretno iz zapisnika o predobravnavnem naroku pa ne izhaja, da se je prvostopno sodišče z vprašanjem, kaj natančno obdolženčevo priznanje zajema, sploh ukvarjalo. Utemeljen je tako pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preizkušalo na katero kaznivo dejanje se priznanje sploh nanaša oziroma, ali opis dejanskega stanja in pravna kvalifikacija sploh ustrezata temu, kar obdolženec priznava.

Okoliščine, ki bi naj po presoji zagovornika v pritožbi predstavljale posebno tehtne olajševalne okoliščine (dejanja ni načrtoval, storil ga je v afektu, ko ga je oškodovanec napadel s palico in ga fizično želel odgnati iz hiše, kar je pri njem sprožilo paničen in čustveni odziv, ravnanje oškodovanca je doživel kot skrajno ogrožajoče, izgon od doma je dojemal kot svoje izničenje in brezizhodno situacijo, saj ni imel kam iti), in ki bi jih naj prezrlo sodišče prve stopnje, sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega in so del opisa kaznivega dejanja, navedenega v prvostopenjskem krivdnem izreku. Teh okoliščin zato ni mogoče razumeti in razlagati kot okoliščin, ki delajo dejanje posebno lahko oziroma takšno, da sodišču omogoča omiljeno sankcioniranje. Podlaga za izrekanje omiljenih sankcij v primeru priznanja in sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1) je predlog državnega tožilca, ki lahko v obtožnem aktu kot tudi na predobravnavnem naroku predlaga omiljeno kazen po vrsti ali višini ali drugo kazensko sankcijo, ki naj se izreče obdolžencu, če bo v prvi izjavi o obtožbi priznal krivdo. V obravnavanem

Kot je to v točki 49 svoje sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre namreč za kaznivo dejanje po 1. točki 116. člena KZ-1, torej za umor na grozovit način, o čemer skuša v pritožbi prepričati okrožna državna tožilka, tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečina, ki po svoji intenziteti presega tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj in ki kažejo, da je storilec pri takšnem ravnanju tudi brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Na grozovit način izvršitve je tako mogoče utemeljeno sklepati na podlagi ugotovljenih tako imenovanih objektivnih okoliščin, torej ravnanj storilca, s katerimi žrtvi povzroča trpljenje, bolečine ali strah, ki presegajo običajni način izvršitve tega kaznivega dejanja, kot tudi na podlagi izkazanih subjektivnih okoliščin, ki se kažejo v krvoželjnosti ali stopnjevanju izživljanja storilca nad žrtvijo in njegovem brezčutnem uživanju ob njenem trpljenju, kar pomeni, da je v zavesti storilca, da povzroča žrtvi takšno hudo trpljenje, bolečine ali strah oziroma da se zaveda možnosti povzročiti takšno trpljenje, bolečine ali strah, kar tudi hoče, oziroma v to privoli. Navedeno pa pomeni, da more

V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec zaradi okoliščin, ki so že opisane, oškodovanca umoril na zahrbten način. V svojem stanovanju se je obdolženec pogosto "drl" na oškodovanca in ga zmerjal, kar pa je oškodovanec mirno prenašal in mu verbalna agresija očitno ni predstavljala resne nevarnosti zoper življenje in telo. Oškodovanec se je tako v obdolženčevem stanovanju počutil kot doma in prav zaradi te domačnosti ter nepogojnega zaupanja obdolžencu, čeprav je že prej večkrat doživel obdolženčevo verbalno nasilje, ni slutil preteče mu nevarnosti. To zaupanje pa je obdolženec izkoristil in oškodovanca z enim zamahom noža, ko mu je ta kazal hrbet, zabodel. Oškodovanec ni utrpel obrambnih poškodb, kar tudi napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi že obrazloženih okoliščin oškodovanca presenetil in ga zabodel, pri čemer je potrebno še upoštevati, da se je obdolženec po izvršenem dejanju trudil nož skriti in ko je kot priča zaslišana N.D. iz NFL na tem nožu (sled št. 39) ugotovila na rezilu kri oškodovanca, na njegovem ročaju pa biološko sled obdolženca.

Presoja pritožbenih navedb, da je starejši mladoletnik ravnal v silobranu oziroma izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja uboja na mah. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, je v konkretnem primeru na mestu izrek mladoletniškega zapora in ne katerega od vzgojnih ukrepov za mladoletnike.

V obravnavani kazenski zadevi je šlo za konfliktno situacijo v družini (ni bila prva), ki je ni mogoče opredeliti kot napad, žalitev in močno razdraženost obdolženega, saj siceršnje ravnanje oškodovanca in sicer naganjanje obdolženega od hiše in prerivanje z njim pri normalno občutljivem človeku ne bi bilo sposobno izzvati reakcije, kot jo je pokazal obdolženi, ko je segel po kovinskih škarjah in z njimi vbadal v vitalne predele oškodovanca tako dolgo, da se je ta zgrudil, poškodbe pa so bile tako hude, daje zaradi krvavitev notranjih organov na kraju umrl. Zato je obdolženčevo agresivno ravnanje, povezano s številčnostjo in silovitostjo vbodov (14 vbodov skozi medreberno mišičje, levo prsno votlino, skozi osrčnik in srce v trebušno prepono in jetra) pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju v času kaznivega dejanja (iz ugotovitve izvedenca, ki ga povzema pritožba, izhaja, da je obdolženi odreagiral skladno s svojo osebnostno motnjo (impulzivno) in osebnostno spremenjenostjo kot posledico kronične duševne motnje, torej s heteroagresivnim vedenje in dejanjem). To pa potrjuje, da je sodišče prve stopnje obdolženemu očitano kaznivo dejanje, za katerega ga je spozna