124. člen KZ-1

Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča. Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati

Zato očitek, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, da se je obdolženi zavedal, da lahko stori očitano mu dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo, ne vzdrži, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje.

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

V obravnavanem primeru transportna pot ni bila prosta, obdolženec se o tem ni zanesljivo prepričal in zaradi njegovega malomarnega ravnanja, t. j. opustitve potrebne pazljivosti, je prišlo do obravnavanega dogodka.

Obramba je na predobravnavnem naroku dne 21. 12. 2020 predlagala zaslišanje obeh oškodovank, v sodni spis pa vložila pisno izjavo oškodovanke in USB ključek, na katerem je posnet razgovor med oškodovanko S.K. in S.K. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 1. 2021 pa izhaja, da je sodišče predlog zagovornice in obdolženega R.K., da se v dokazne namene vpogleda video posnetek pogovora med oškodovanko S.K. in obdolženčevim očetom S.K., zavrnilo in USB ključek s posnetkom oškodovanki vrnilo. Obrazložilo je, da je lahko dokaz v postopku le neposredno zaslišanje priče, in sicer kot procesno dejanje, ki ga po ustreznih pravnih poukih opravi sodišče oziroma izjemoma tudi branje izpovedbe priče, ki je bila zaslišana v preiskavi ali na glavni obravnavi, v soglasju s strankami. Le na takšno izpovedbo priče je v skladu z določbami ZKP mogoče opreti sodno odločbo. Obdolžencu v okviru pravice do obrambe mora biti dana možnost, da je lahko navzoč pri zaslišanju obremenilnih, kot tudi razbremenilnih prič. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da zasebni razgovor oškodovanke z obdolženčevim očetom, ki je posnet na USB ključku, ni dokaz v skladu z določbami ZKP, na katerega bi se lahko oprla

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so obtoženca A. A. in B. B. ter obsojeni G. G. oškodovanca vsi trije skupaj pretepali. Kadar več storilcev sočasno in na enak način (brce in udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, ko se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje, je upravičeno šteti, da gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja. Nastala posledica njihovega skupnega naklepnega delovanja je bila posebno huda telesna poškodba, zato ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Četudi bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da sta obtoženca s svojimi udarci povzročila manj hude telesne poškodbe, bi bilo vseeno podano sostorilstvo zaradi njunega bistvenega prispevka k nastali posledici, posebno hudi telesni poškodbi. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ni t.i. lastnoročni delikt, ki bi ga lahko storila le ena oseba, temveč ga je možno izvršiti tudi v sostorilstvu. Zato tudi ni pravilno stališče, da bi moral konkretni opis kaznivega dejanja vsebovati opredelitev vloge vsakega od storilcev na takšen način, da bi bil opisan konkreten prispevek vsakega izmed njih k nastanku prepovedane posledice.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec zaradi okoliščin, ki so že opisane, oškodovanca umoril na zahrbten način. V svojem stanovanju se je obdolženec pogosto "drl" na oškodovanca in ga zmerjal, kar pa je oškodovanec mirno prenašal in mu verbalna agresija očitno ni predstavljala resne nevarnosti zoper življenje in telo. Oškodovanec se je tako v obdolženčevem stanovanju počutil kot doma in prav zaradi te domačnosti ter nepogojnega zaupanja obdolžencu, čeprav je že prej večkrat doživel obdolženčevo verbalno nasilje, ni slutil preteče mu nevarnosti. To zaupanje pa je obdolženec izkoristil in oškodovanca z enim zamahom noža, ko mu je ta kazal hrbet, zabodel. Oškodovanec ni utrpel obrambnih poškodb, kar tudi napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi že obrazloženih okoliščin oškodovanca presenetil in ga zabodel, pri čemer je potrebno še upoštevati, da se je obdolženec po izvršenem dejanju trudil nož skriti in ko je kot priča zaslišana N.D. iz NFL na tem nožu (sled št. 39) ugotovila na rezilu kri oškodovanca, na njegovem ročaju pa biološko sled obdolženca.

Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan. Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma,

Pojem mladoletnik se uporablja v enakem pomenu kot mladoletna oseba, to je oseba, ki še ni stara osemnajst let in je v tem pomenu nadrejeni pojem za izvirno uporabljena izraza otrok in mladoletnik. V času obtožencema očitanih kaznivih dejanj je veljal spremenjeni 15.a člen KZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/2015), ki je določal, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja je razviden očitek naklepnega delovanja obeh obtoženih v sostorilstvu glede temeljnega kaznivega dejanja, to je do kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Do smrti mladoletne oškodovanke zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov, torej glede hujše posledice pa opis, upoštevajoč določbo 28. člena KZ-1, kaže na malomaren odnos obtožencev do takšne posledice. Pojem očim ni pravni pojem,

V prvem odstavku 124. člena KZ-1 so posebno hude poškodbe določene alternativno, zato zadostuje, da je nastala ena izmed predvidenih poškodb. Pri presoji, ali je v posameznem primeru vzročna zveza med ravnanjem in posledico podana, ni pomembno, ali storilec pozna osebne lastnosti oškodovanca oziroma ali bi jih moral predvideti. Vzročna zveza je podana tudi tedaj, ko je posledica nastala zaradi posebnosti poškodovančevega zdravja ali organizma.

Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.