285.f člen ZKP

Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Obtoženec se pravici do zbornega sojenja lahko odpove samo v fazi predobravnavnega naroka, saj določba 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP ne daje podlage za odločitev, da bi se tej pravici odpovedal tudi v kasnejših fazah kazenskega postopka.

Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.2 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

Stvarna pristojnost sodišča je določena v 25. členu ZKP. V 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP je za sojenje na okrožnih sodiščih uveljavljeno načelo zbornega sojenja, pri čemer je v 1.a točki prvega odstavka 25. člena ZKP določena izjema, da se stranke lahko dogovorijo, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Prvi odstavek 285.e člena ZKP daje pooblastilo predsedniku senata, da odloča o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov, vendar je to pooblastilo omejeno na odločanje v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). V obravnavani zadevi se obtoženci na predobravnavnem naroku niso odrekli pravici do zbornega sojenja, zato predsednica senata ni bila funkcionalno pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa in je posledično sicer stvarno pristojno sodišče odločilo v nepravilni sestavi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stališče pritožnikov, d

Obdolženec ima pravico, da mu sodi senat v sestavi, kot jo določa zakon. Če je sestava nezakonita, pa je nezakonita tudi izrečena sodba, in kadar pritožbeno sodišče ugotovi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v ostalem sodbe po uradni dolžnosti ne preizkusi, prav tako ne presoja utemeljenosti pritožbenih navedb. Nadomestni sodnik je navzoč pri glavni obravnavi zato, da bi lahko nadomestil sodnika porotnika, ki je član senata, če bi bil zadržan. Nadomestni sodnik porotnik je le pasivni opazovalec, na glavni obravnavi ne postavlja vprašanj in ne odloča ter ni navzoč pri posvetovanju senata, član senata pa postane in odloča v zadevi tedaj, ko eden od sodnikov porotnikov ne sodeluje več zaradi zadržanosti. V obravnavani zadevi je bilo na glavni obravnavi ves čas navzočih vseh pet članov senata, zato je bila naloga nadomestne sodnice porotnice le glavno obravnavo spremljati, ni pa smela odločati o procesnih vprašanjih, krivdi in kazni obdolženca ter drugih odločitvah, ki so sestavni del izreka sodbe. Ker je posvetovanje in glasovanje senata po prvem odstavku 115. člena ZKP tajno, nadomestna sodnica porotnica ni smela biti prisot

ZKP v prvem odstavku 450.č člena določa, da o sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi. O navedenem sporazumu bi torej moralo odločati sodišče v ustrezni sestavi, to pa je senat, sestavljen iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, in ne predsednica senata, saj se obdolženka pravici do zbornega sojenja ni odpovedala. Sporazum o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec, predstavlja le podlago za presojo sodišča, enako kot če obdolženec krivdo po obtožbi prizna. Tudi v tem primeru o sprejemu priznanja odloča senat po posvetovanju, razen če se je obdolženec zbornemu sojenju odpovedal.

Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah,

Kadar poteka enoten kazenski postopek zoper dva ali več obtožencev, se morajo zbornemu sojenju izrecno odpovedati prav vsi obtoženci, če naj se glavna obravnava izvede pred sodnikom posameznikom. Izjava zagovornika, ki ni stranka postopka, ne more nadomestiti izjave njegovega klienta. V rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 21. člena ZKP sodijo sodišča zborno. Izjemo določa 1.a) točka prvega odstavka 25. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik pri okrožnem sodišču sodi v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Na podlagi izrecne izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Na predobravnavnem naroku se obtoženec torej lahko odpove zbornemu sojenju. Da je odpoved procesnemu jamstvu dopustna, veljavna in učinkovita, mora biti prostovoljna, zavestna, izrecna, nedvoumna ter izraz volje nosilca jamstva, tj. obtoženca. Procesno gradivo mora vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji. Predobravnavnega naroka z obtoženim A. A. sodišče ni opravilo, saj nanj ni pri

Postopek, čeprav teče pred sodnikom posameznikom, je po zahtevnosti in kompleksnosti zadeve enak postopku, kakršen bi bil, če bi v zadevi sodil senat. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da je treba nagrado zagovorniku odmeriti po tar. št. 10/3 tudi v vseh tistih zadevah, v katerih je za sojenje pristojen senat treh sodnikov, sodi pa sodnik posameznik, ker se je obdolženec na podlagi 285.f člena ZKP odpovedal pravici do zbornega sojenja.

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP). Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.

Odpoved pravici do zbornega sojenja mora biti izrecna in nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obdolženca), prostovoljna ter zavestna. Nobenega dvoma zato ni, da mora procesno gradivo vsebovati obdolženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje. V obravnavani zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 1. 2018 (list. št. 179) razvidno, da sta bila obdolžena B.B. in L.L. poučena o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpovesta nekaterim procesnim pravicam, ki jih imata po zakonu, vključno z možnostjo odpovedi pravici do sojenja v senatu. Predsednik senata pa je takoj po danem pouku sprejel procesni sklep, s katerim je med drugim odločil, da bo obdolžencema sodil sodnik posameznik, za kar pa ni imel podlage v izjavah obdolžencev, ki bi ju ta morala podati v skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP, saj iz zapisnika ne izhaja, da bi obdolženca tako izjavo podala.

Odpoved procesnim pravicam, ki jih ima obdolženec po zakonu, mora biti izrecna in nedvoumna. Sodišče prve stopnje je dolžno obdolženca jasno in natančno poučiti o procesnih jamstvih, ki se jim v skladu z določbami 285.f člena ZKP lahko odpove, ter poskrbeti, da je njegova odpoved procesno veljavna. Ker v konkretnem primeru obdolženec sploh ni bil poučen o možnosti odpovedi pravici do sojenja pred senatom, niti se tej pravici ni odpovedal, ni nastopila situacija iz 1.a točke prvega odstavka 25. člena ZKP. Sojenje bi moralo biti opravljeno pred senatom, sestavljenim iz enega sodnika in dveh sodnikov porotnikov.

Stvarna pristojnost okrožnih sodišč v kazenskih zadevah je predpisana v točkah I. in I.a 101. člena ZS. V točki I.a je navedeno, da so okrožna sodišča pristojna v kazenskih zadevah, ki jih na podlagi 40.a člena tega zakona obravnavajo specializirani oddelki na sedežih višjih sodišč. V četrtem odstavku 103. člena ZS je predpisano, da je za odločanje v kazenskih zadevah v skladu s 40. a členom tega zakona za zadeve iz pristojnosti vseh okrožnih in okrajnih sodišč z območja posameznega višjega sodišča, pristojno okrožno sodišče na sedežu tega sodišča. To pomeni, da ZS za kazenske zadeve, ki jih na podlagi 40.a člena obravnavajo specializirani oddelki, določa stvarno (in tudi krajevno) pristojnost okrožnih sodišč, na katerih specializirani oddelki delujejo, v obravnavanem primeru je to Specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj Okrožnega sodišča v Kopru. Ker gre torej v obravnavani zadevi za sojenje v kazenski zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča, se uporabljajo določbe rednega kazenskega postopka, ne glede na vrsto obtožnega akta (obtožnica ali obtožni predlog) in

Pravici do zbornega sojenja v senatu kot procesnemu jamstvu se namesto obtoženca, ki ni navzoč na (predobravnavnem) naroku, ne more pravno veljavno (učinkovito) odpovedati njegov zagovornik.

Pritožnica je v obtožnici očitala obtožencu, da je dejanje storil v prekoračenem silobranu in močni prestrašenosti, ker ga je oškodovanec istočasno davil, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki gredo v smeri trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje, že po uradni dolžnosti, ugotavljati dejstva, ki niso predmet obtožbenih očitkov in so v škodo obtožencu oziroma dejstva, ki bi morda lahko šele bila podlaga tožilcu, da na obtoženca naslovi drugačen (spremenjen) očitek.

V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.

Sodišče prve stopnje je bilo nepravilno sestavljeno, saj ni sodilo v sestavi senata (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP), zbornemu sojenju pa se obtoženca nista procesno veljavno odpovedala. Podana je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.

Kadar je na predobravnavnem naroku odločeno, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (285.f člen ZKP), se določba četrtega odstavka 392. člena ZKP, da lahko sodišče druge stopnje pri razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje ne more odrediti sojenja pred senatom, ker je bilo že na predobravnavnem naroku odločeno, da bo sodil sodnik posameznik. Zgolj trditve, da je zagovornik vložil pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji in da pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z vloženo pritožbo ni preizkusilo, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostujejo. Vložnik zahteve mora obrazložiti vpliv kršitve na zakonitost sodbe, česar pa zagovornik ni izkazal in ni obrazložil.