22. člen KZ-1

Za obstoj kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec počuti ogroženega ali ustrahovanega, pomembno je le, da je grožnja objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost ali premoženje oškodovanca in tako niti niso relevantne pritožbene navedbe, da se je oškodovanka, kljub slišanim grožnjam zoper njenega moža, sama obdolženemu približala na tri metre in se tako očitno ni počutila v ničemer ogroženo. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sicer zanesljivo ugotovilo tudi to, da je oškodovanka zaradi strahu pred obdolženim stekla v hišo, se vanjo zaprla in poklicala policijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

V skladu z 2. točko 372. člena ZKP gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1. Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev.

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča. Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri o

Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena. Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana p

V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu. Obtoženka je bila žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu. Izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda. Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je n

V zapisnik o glavni obravnavi se praviloma vpisuje bistvena vsebina njenega poteka (prvi odstavek 314. člena ZKP). Le izjemoma, če gre za posebno pomembne izjave, se vpišejo dobesedno. Po prvem odstavku 315. člena ZKP mora biti zapisnik končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata in zapisnikar. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila obdolženemu preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino, pa tudi pritožba kaj takšnega ne zatrjuje. V kolikor obdolženi pripadajočih mu procesnih pravic ni izkoristil, je to stvar njegove osebne odločitve in ne nepravilnega postopanja prvostopenjskega sodišča.

Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu. Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugo

Bistvo zagovora obtoženca, ki je sicer priznal, da je oškodovanca udaril s steklenico po glavi, je v njegovi trditvi, da je dejanje storil v samoobrambi. Silobran je obrambno dejanje, ki je nujno potrebno, da se odvrne neposreden sočasen protipraven napad. Sodišče je ugotovilo, da s strani oškodovanca zoper obtoženca ni bilo istočasnega protipravnega napada, ki bi terjal nujno obrambo z njegove strani. Oškodovanec ni imel pri sebi noža, kot je trdil obtoženi, ki je oškodovancu povzročil poškodbe z dvema ločenima izvršitvenima ravnanjema. Oškodovančevo dlje časa trajajoče agresivno vedenje v lokalu, kjer je nadlegoval goste v lokalu in udaril obtoženčevega prijatelja, predstavlja tehtno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec. Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.

Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, sta obe priči potrdili, da so se otroci, ko je obdolženi pristopil do njih, razbežali, s čimer je ovržen zagovor obdolženega, ki je navajal, da je oškodovanec A. A., kljub njegovemu prihodu in pozivu ter celo prijemu oškodovančeve roke, da naj B. B. izpusti, tega še vedno držal za vrat in dušil. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša prikazati, da je obdolženi s klofuto odvrnil istočasni protipravni napad, ker trajanja napada s strani A. A. ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič.

Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. V obravnavani zadevi pa je ključno, da oškodovanec obdolženca ni napadel (niti mu ni z napadom neposredno grozil), kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik, temveč je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem v glavo napadel oškodovanca, o čemer sta prepričljivo izpovedala oškodovanec in priča C. C. in kar je nenazadnje podkrepljeno tudi z oškodovančevo medicinsko dokumentacijo ter zlasti z izvedenskim mnenjem prof. dr. D. D.

Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da pri obtoženem A. A. ni šlo za silobran, saj ni podlage za zaključek, da je B.-jev napad nek samostojni dogodek, temveč je bilo celotno dogajanje en sam povezan dogodek, ki se je začel s protipravnim napadom obtoženca in neznanega storilca zoper C. C. ter da je z napadom na obtoženca B. odvračal istočasen protipravni napad na prijatelja C. C., silobran zoper silobran pa ni mogoč.

Za presojo, ali je obdolženec bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, je namreč bistvena izvedenčeva ugotovitev, da kljub temu da je bil obdolženi A. v času storitve kaznivega dejanja zaradi jeze in strahu v stanju zoženega zavedanja, brezglavih dejanj z njegove strani vseeno ni bilo in se je svojega dejanja sigurno zavedal, ker so bili vsi koraki logični in načeloma racionalni, pa čeprav je bil s strani motokrosistov sprovociran (str. 10 zvočnega prepisa izvedenčevega zaslišanja). Zato zagovorniki, ki selektivno in zavajajoče povzamejo izvedenčevo mnenje, nimajo prav, da naj bi obdolženi A. očitana mu dejanja storil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, niti ni mogoče na podlagi tega zaključiti, da bi zato ravnal v dejanski zmoti ali v skrajni sili.

Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja, da je oškodovani v trenutku, ko je videl, da gre obdolženi proti njemu, želel steči vstran, vendar ga je obdolženi uspel z roko prijeti in udariti s pestjo po levi strani obraza v predel nosu in leve ličnice, s čemer mu je povzročil udarnino obraza na levi strani v obnosnem predelu, zaradi katere je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Takšno ravnanje obdolženega pa nikakor ne potrjuje prekoračenega silobrana, še posebej zato, ker tudi sodišče prve stopnje kot dokazano v napadeni sodbi, obrazlaga prav to, da je oškodovanec, ko je obdolženec šel proti njemu, hotel steči vstran, kot že navedeno.

Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. Močan udarec naravnost v obraz po intenziteti presega odrivanje ali prerivanje, zaradi česar ni podana sorazmernost med napadom in obrambo.

Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. Ni mogoče enačiti materialnega procesnega vodstva, v katerem sodišče nerazumno onemogoča uspeh obrambnih dokaznih prizadevanj, z materialnim procesnim vodstvom, v katerem sodišče ob celoviti oceni uspeha dokazovanja ne sprejme obrambnih verzij historičnega dogodka in zato tudi ne obrambnih prizadevanj za izvedbo dodatnih ali novih dokazov. Pri presoji očitkov glede eventualnega naklepa je treba upoštevati, da so ugotovitve vsebine obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. O očitku kršitve kazenskega zakona bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo stališče pravnomočne sodbe, po katerem je mogoče uboj ali poskus uboja izvršiti v eventualnem naklepu, napačno, ali če bi sodišči tej krivdni obliki pripisali napačno (materialnopravno) vsebino.

Sodišče prve stopnje, ob upoštevanju obtoženčevih navedb o silobranu, priznanja krivde ne bi smelo sprejeti. Za zaključek, da je bilo dejanje res storjeno v silobranu, pa bi moralo izvesti celoten dokazni postopek. Obveznost sodnika je, da preveri obseg priznanja in nedvoumnost tega, da se priznanje nanaša na kaznivo dejanje, kot je očitano v obtožnem aktu. To je še posebej pomembno, če obtoženec navaja okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo dejanje storjeno drugače ali da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot je opisano v obtožnici, pa tudi, če iz dokaznega gradiva ali navedb obtoženca izhaja, da bi lahko žrtev sama prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Če je podan kakršenkoli dvom v zaključek, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, na kateri lahko natančno razišče dejansko stanje.

Že prvo sodišče je namreč tezo o silobranu zavrnilo s prepričljivo obrazložitvijo (točka 21) glede izostanka ključnih kriterijev v zvezi s tem institutom in sicer istočasnosti napada in obrambe in sorazmernosti, takim razlogom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj v primeru verbalne žalitve, ki jo ves čas izpostavlja pritožba in ki naj bi bila tudi tista, ki je obdolženca razburila, kajti na igrišče je obdolženec prišel z namenom, da zaščiti svojega sina, sploh ne more biti govora o silobranu, saj je za izpolnitev tega instituta po obstoječi sodni praksi potrebno z gotovostjo dokazati kriterije, med katerima sta tudi istočasnost napada in obrambe, pritožba pa nasprotno temu ves čas izhaja iz teze, da fizičnega napada napram oškodovancu sploh ni bilo.

Odmera kazni.