VSL sodba in sklep II Cp 5602/2005

1. Pritožba proti sodbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Dopolnitev pritožbe, vložena 5.9.2005, se zavrže.

3. Pritožbi proti sklepu se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za povrnitev pravdnih stroškov zavrže.

4. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu toženka plača kupnino za zemljišče, vpisano pri vl. št. 1 k.o. X, parc. št. 2/15, v izmeri 510 m2, in 2/32 v izmeri 197 m2, ter pri vl. št. 2 k.o. X, parc. št. 1/19 v izmeri 127 m2, parc. št. 1/25 v izmeri 304 m2, in parc. št. 1/31 v izmeri 490 m2, v višini 27.137.641.00 SIT, ter uporabnino za to zemljišče za pet let nazaj, v skupnem znesku 97.680.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 87.249.678,00 SIT od 12.10.1998 in od zneska 37.567.963,00 od 6.3.2002 dalje do plačila. Prav tako pa je s to sodbo zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu toženka plača uporabnino za zemljišče, vpisano pri vl. št. 1 k.o. X, parc. št. 2/15, v izmeri 510 m2, in 2/32 v izmeri 197 m2, ter pri vl. št. 2 k.o. X, parc. št. 1/19 v izmeri 127 m2, parc. št. 1/25 v izmeri 304 m2, in parc. št. 1/31 v izmeri 490 m2, v višini 27.2137.641.00 SIT, za pet let nazaj, v skupnem znesku 97.680.000.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 68.280.000.00 SIT od 12.10.1998 dalje in od zneska 29.400.000.00 od 6.3.2002 dalje, vse do plačila, ter; od dne vložitve te tožbe mesečno uporabnino vnaprej v višini 1.628.000.00 SIT mesečno. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 1.834.395,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je izpodbijana sodba nerazumljiva, njeni razlogi so arbitrarni ter v nasprotju s predloženimi listinami in predlaganimi dokazi. Poudarja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da P. in M. ulica nista kategorizirani kot javni cesti. Toženka je namreč obe ulici leta 1999 kategorizirala ter svoj sklep objavila v Ur. l. RS, št. 2, z dne 15 .1.1999, nato pa je motivirana z izhodom tega pravnega postopka dne 24.10.2000 v novi kategorizaciji P. ulico izbrisala v celoti, M. pa skrajšala s 410 m2 na 382 m2. Ustavno sodišče je na tožnikovo pobudo ta sklep razveljavilo, kar pomeni, da je obveljala kategorizacija z dne 15.1.1999. Ugotovljena dejstva, da so te ceste asfaltirane, opremljene z vodovodom in kanalizacijo idr., upoštevajoč da ju uporabljajo številni stanovalci, kažejo na to, da so te ceste dejansko namenjene za dostop in dovoz večjega števila prebivalcev ter za opravljanje gospodarske dejavnosti, zaradi česar imajo pomen javne ceste tudi po vsebinski plati. Za prometni režim in uporabo javnih cest pa v prvi vrsti skrbi toženka, ki je z razglasitvijo za javno cesto tožnikovemu zemljišču dala pomen javnega dobra, ne da bi mu plačala odškodnino ali plačevala uporabnino. Te ceste lahko brez posebnega dovoljenja uporablja vsakdo, pri čemer je urejena njihova prometna povezava s ... cesto. Tožnik opozarja, da tudi zanj ni pomembno, kdo je zgradil kanalizacijo, vodovod, asfaltiral obravnavane ceste in postavil javno razsvetljavo, pomembno pa je, da je bilo to narejeno v soglasju oziroma z dovoljenjem bodisi pravnega prednika toženke bodisi toženke, saj je bilo za vse navedeno treba izdati gradbeno dovoljenje, za kar je toženka pobirala pristojbine in komunalne takse. Tudi sedaj pobira pristojbine iz naslova uporabe kanalizacije, vode, elektrike in cest. Sodišče prve stopnje je kljub obširnim in utemeljenim pripombam tožnika na izvedensko mnenje, na katere izvedenec ni odgovoril, to mnenje vseeno sprejelo, ne da bi obrazložilo, zakaj tožnikovih pripomb ne sprejema. Tožnik se zato v celoti sklicuje na svoje pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je podal tekom postopka, in jih v izogib ponavljanju ne navaja še enkrat, temveč le pripominja, da se izvedenec opira na domneve, ne da bi preveril navedbe in pripombe tožnika. Tožnik je navedel, da je izvedenec pomanjkljivo ugotovil dejstva v zvezi z javno signalizacijo, ter glede tega predložil fotografije in predlagal ogled na kraju samem, vendar se sodišče prve stopnje do njegovih navedb ni opredelilo, prav tako ni izvedlo dokaza z ogledom in tega ni obrazložilo. Tožniku ni jasno, na kakšni podlagi prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da M. cesta ni opredeljena kot javna cesta, saj je tako v odloku iz leta 1999 kot tudi v odloku iz leta 2000 kategorizirana kot javna cesta, pri čemer je v odloku iz leta 2000 skrajšana s 410 m2 na 382 m2. Po tožnikovi oceni je zmoten prvostopenjski zaključek, da je parc. št. 1/31 vpisana kot javno dobro, zaradi česar tožnik ni upravičen do odškodnine oziroma uporabnine. Tožnik je obrazložil, kako je do tega vpisa prišlo, to je na podlagi določb 137. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 s spremembami, v nadaljevanju: ZZK) in 85. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97 s spremembami, v nadaljevanju: ZJC), ki jih je Ustavno sodišče RS razveljavilo. To pa pomeni, da je pravna podlaga za prehod tožnikove lastnine v javno dobro odpadla in je tako tožnik še naprej lastnik te parcele. Tožnik je dne 5.9.2005 vložil še dopolnitev pritožbe zoper sodbo, v kateri navaja, da pritožbo dopolnjuje z dejstvi, ki jih je izvedel po vložitvi pritožbe, in sicer dne 25.8.2005, ko je od Ministrstva za okolje in prostor (MOP) prejel odgovor z dne 8.7.2005, ki se nanaša na kategorizacijo P. in M. ulice. Iz dopisa MOP izhaja, da sta bili obe ulici zgrajeni že pred desetletji, da v naravi obstajata in da se šteje, da imata pridobljeno uporabno dovoljenje. Iz tega razloga je po mnenju tožnika jasno, da sta obe ulici javni cesti, da imata za to tudi uporabno dovoljenje in se obe uporabljata za javne namene brez omejitev.

Toženka je na to pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Po njenem mnenju je tožnikovo stališče, da je treba zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 20.5.2004, št. U-I-387/02-16, upoštevati občinski odlok iz leta 1999, pravno zmotno. Toženka poudarja, da ugotovitvena odločba ustavnega sodišča nima takšnih posledic, kot jih interpretira tožnik. S to odločbo ustavno sodišče ni poseglo v veljavnost občinskega odloka iz leta 2000, saj ga ni niti odpravilo niti razveljavilo. Ob tem toženka navaja, da je bilo ob ponovnem ocenjevanju, ali obravnavani cesti izpolnjujeta pogoje za kategorizacijo, ugotovljeno, da ti dve cesti zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZJC ne sodita med kategorizirane občinske ceste. Tožnikova pritožbena navedba, da so bili kanalizacija, vodovod, idr. zgrajeni v soglasju oziroma z dovoljenjem bodisi pravnega prednika toženke bodisi toženke, pa je ne samo gola in z ničimer izkazana trditev, ampak je tudi v direktnem nasprotju z objektivnimi dejstvi. Sodni izvedenec je namreč ugotovil, kdo so bili investitorji in graditelji teh objektov oziroma napeljav, pri čemer iz njegovega mnenja izhaja, da to ni bila toženka. Slednji ni moč očitati, da dejansko uporablja P. in M. ulico kot sestavni del občinske cestne mreže. Glede parc. št. 1/31 pa toženka ugotavlja, da je ta nepremičnina javno dobro, zaradi česar tožniku ne gredo nikakršna upravičenja iz naslova lastninske pravice, ker le-te nima. Toženka je odgovorila tudi na dopolnitev tožnikove pritožbe, in sicer je po njeni presoji slednja prepozna, nasprotuje pa tudi navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, ki jih vsebuje ta dopolnitev.

Tudi zoper sklep sodišče prve stopnje o stroških postopka se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi Navaja, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo z dne 23.5.2005 sicer res zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, vendar je pri svoji odločitvi spregledalo, da se je tožnik zoper to sodbo pritožil in da sodba še ni pravnomočna. Ne glede na navedeno pa tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in da toženka ni upravičena do povračila stroškov vsaj toliko časa, dokler sodišče druge stopnje ne bo odločilo o pritožbi. Poleg tega pa tožnik ugotavlja, da je bila glavna obravnava v konkretni zadevi zaključena na naroku dne 22.4.2005, na katerem je sodišče prve stopnje razglasilo, da je obravnava končana in da bo o zahtevku odločilo s sodbo, ter narok zaključilo. Na tem naroku toženkina pooblaščenka ni priglasila stroškov, ni jih specificirala, niti ni zahtevala, da ji jih sodišče prisodi in naloži v plačilo tožniku. Po določbah ZPP pa mora stranka priglasiti pravdne stroške do konca zadnjega naroka ter jih tudi specificirati, v nasprotnem primeru izgubi pravico terjati povračilo pravdnih stroškov. Ker toženka stroškov na zadnjem naroku ni niti zahtevala niti specificirala, je po tožnikovi presoji izgubila pravico zahtevati, da ji sodišče stroške prisodi.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, dopolnitev pritožbe je prepozna, pritožba zoper sklep pa je utemeljena.

1O pritožbi zoper sodbo z dne 23.5.2005

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik dopolnitev pritožbe dne 5.9.2005 vložil po izteku pritožbenega roka. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožnik izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje prejel dne 13.6.2005. Petnajstdnevni pritožbeni rok se je zanj tako iztekel dne 28.6.2005. Ker je tožnik vložil dopolnitev pritožbe prepozno, jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.

Presoja, da primarni in podrejeni tožbeni zahtevek nista utemeljena, je po oceni pritožbenega sodišča sicer pravilna, vendar v delu, v katerem se nanaša na nepremičnino parc. št. 1/31 k.o. X, iz drugačnih razlogov, kot pa jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po preučitvi pravdnega spisa in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje tako ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče, čeprav ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov, popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče druge stopnje poudarja, da se tožnikov primarni tožbeni zahtevek v prvem delu izrecno glasi na plačilo kupnine. Pojem kupnine je že posledica dogovora med kupcem in prodajalcem in je sestavni del pogodbe ter pomeni usklajeno določitev vrednosti predmetu prodaje (primerjaj M. Juhart v M. Juhart, N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 97). Ker obstoja kupoprodajne pogodbe s toženko, zaradi česar bi mu bila slednja dolžna plačati kupnino, tožnik niti ne zatrjuje, je njegov zahtevek v tem delu neutemeljen že iz tega razloga. Ker pa pravo pozna sodišče po uradni dolžnosti (iura novit curia), zaradi česar navedba pravne kvalifikacije niti ni nujna sestavina tožbe, sodišče pa, tudi če tožnik v tožbi pravno podlago navede, nanjo ni vezano (primerjaj tretji odstavek 180. člena ZPP), je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana oziroma ugotovljena dejstva izhajalo, da je bodisi primarni bodisi podredni tožbeni zahtevek utemeljen. Glede na trditveno podlago obeh tožbenih zahtevkov, in sicer da je toženka grobo posegla v tožnikovo lastninsko pravico s tem, ko je urbanizirala nekatera njegova zemljišča ter jih okupirala, poleg tega pa ta zemljišča uporabljajo toženkini občani in davkoplačevalci za javne in komercialne namene, po oceni pritožbenega sodišča v poštev pridejo splošna obligacijska pravila o povrnitvi škode ter pravila o neupravičeni pridobitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju; ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01) oziroma o uporabi tuje stvari v svojo korist (219. člen ZOR).

Za odločitev v obravnavani zadevi so glede na navedeno trditveno in pravno podlago tudi po mnenju pritožbenega sodišča bistvena vprašanja, kaj sporna zemljišča predstavljajo v naravi, kdo je njihov lastnik, kakšen je njihov status oziroma ali jih lahko opredelimo kot javno cesto (javno dobro) in ali jih toženka res uporablja. Iz mnenja sodnega izvedenca M. J. z dne 31.8.2002 izhaja, da parc. št. 2/15 in 2/32 k.o. X v naravi predstavljata P. ulico, parc. št. 1/19, parc. št. 1/25 in parc. št. 1/31 k.o. X pa v naravi predstavljajo M. ulico. Med pravdnima strankama nadalje ni sporno, da je tožnik lastnik parc. št. 2/15, parc. št. 2/32, parc. št. 1/19 in parc. št. 1/25 k.o. X. Glede parc. št. 1/31 k.o. X pa je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na redni izpisek iz zemljiške knjige za vl. št. 3 k.o. X z dne 19.3.2002, zaključilo, da je ta nepremičnina javno dobro, pri čemer je kot njen lastnik vpisana Republika Slovenija. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je zmotna, saj je tožnik svoji vlogi z dne 21.4.2004 priložil redni izpisek iz zemljiške knjige za vl. št. 3 k.o. X z dne 10.12.2003, iz katerega jasno in nedvomno izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik tudi parc. št. 1/31 k.o. X. Kljub navedenemu pa je treba ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v delu, ki se nanaša na parc. št. 1/31 k.o. X, povsem pravilna, resda iz drugačnih razlogov, kot pa jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da P. ulica v celoti in M. ulica v tistem delu, ki poteka po parc. št. 1/19, parc. št. 1/25 in parc. št. 1/31 k.o. X, nista javni cesti, prav tako v celoti soglaša z razlogi, navedenimi v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja pa še poudarja, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakoni in drugimi predpisi (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa (prvi stavek drugega odstavka 2. člena ZJC). Pri tem je treba opozoriti na določbo 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami, v nadaljevanju: ZSZ), ki je urejala nastanek statusa javnega dobra v času izdaje odlokov o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica iz let 1999 in 2000, ter na sedaj veljavno določbo 21. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami, v nadaljevanju ZGO-1). V prvem odstavku 5. člena ZSZ je bilo tako določeno, da nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega ali državnega pomena z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade RS izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo. Prvi odstavek 21. člena ZGO-1 pa določa, da objekt ali del objekta, ki je po določbah tega zakona lahko grajeno javno dobro, pridobi status grajenega javnega dobra državnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade RS po uradni dolžnosti izda tisto pristojno ministrstvo, v katerega delovno področje sodi takšen objekt, oziroma pridobi status grajenega javnega dobra Ičkalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Pritožbeno sodišče poudarja, da javna cesta pridobi status javnega dobra na podlagi kategorizacije (primerjaj M. Krisper-Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi. Pravna praksa, št. 4/1998, str. III). Glede na zakonsko dikcijo ZSZ in ZGO-1 je očitno, da je značaj odločbe o podelitvi statusa javnega dobra, za javne ceste torej kategorizacije, konstitutiven. Iz tega razloga so vsa pritožbena izvajanja o tem, da imata P. in M. ulica pomen javne ceste tudi po vsebinski plati, nerelevantna. Sodišče druge stopnje v zvezi z njimi zato zgolj pripominja, da je po prvem odstavku 15. člena ZJC tudi na prometnih površinah, ki niso kategorizirane kot javne ceste (nekategorizirane ceste), promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določijo lastniki ali od njih pooblaščeni upravljavci teh prometnih površin. Poleg tega je izvedenec J. obstoj prometne signalizacije na P. in M. ulici tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljil prepričljivo in logično.

Odločilna okoliščina pri ugotavljanju statusa obravnavanih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča torej je, ali so bila sporna zemljišča kategorizirana kot javna cesta ali ne. Iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica (Ur. l. RS, št. 98/2000, v nadaljevanju: kategorizacija iz leta 2000), upoštevajoč izvedeniško poročilo sodnega izvedenca M. J. z dne 31.8.2002 in njegov odgovor na pripombe na izvedeniško poročilo z dne 4.3.2004, pa nedvomno izhaja, da P. ulica v celoti in M. ulica, v kolikor poteka po parc. št. 1/19, parc. št. 1/25 in parc. št. 1/31 k.o. X, nista kategorizirani kot javna pot oziroma cesta. Pri tem je treba poudariti, da se je izvedenec pri ugotovitvi, kateri deli M. ulice so kategorizirani, oprl na novo nastavljeni kataster cest. Poleg tega sodišče prve stopnje nikjer v izpodbijani sodbi ne ugotavlja, da M. ulica ni opredeljena kot javna cesta, kar mu neupravičeno pripisuje tožnik, ampak izrecno opozarja, da javna cesta ni le tisti del M. ulice, ki poteka po spornih zemljiščih. Da pa je to dejstvo, torej da tisti del M. ulice, ki se nahaja na tožnikovih zemljiščih, ni kategoriziran kot javna cesta, dobro znano tudi tožniku, jasno izhaja iz njegove zahteve za razveljavitev odloka št. 015-4/2000 o kategorizaciji javnih cest v Občini Brezovica z dne 7.11.2002, naslovljene na Ustavno sodišče RS (priloga B6).

V zvezi s pritožbenimi stališči, da je Ustavno sodišče RS kategorizacijo iz leta 2000 razveljavilo, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da je obveljala kategorizacija z dne 15.1.1999, sodišče druge stopnje poudarja, da je odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20.5.2004, št. U-I-387/02, na katero se sklicuje tožnik, ugotovitvena. Tožnik si pomen takšne odločbe razlaga pravno zmotno. Po (ustavno)pravni teoriji in ustavnosodni praksi so namreč pravne posledice odločbe o ugotovitvi, da je določena normativna ureditev v nasprotju z ustavo oziroma zakonom, smiselno enake kot so posledice odločbe o razveljavitvi predpisa z odloženim rokom. V obeh primerih sporne določbe predpisa veljajo in se uporabljajo še naprej v celoti in brez rezerve. Navedeno velja tudi za podzakonske predpise (torej tudi občinske odloke), ki jih je Ustavno sodišče kljub njihovi ugotovljeni protiustavnosti oziroma nezakonitosti pustilo v veljavi, saj takšna odločitev implicira ustavnopravno presojo Ustavnega sodišča, da bi izločitev te podzakonske ureditve iz pravnega reda - torej tudi njena neuporaba - ne bila v skladu z Ustavo (primerjaj F. Testen, Razveljavitev z rokom in gola ugotovitev protiustavnosti - podlage za izrek in razlike v učinkih. Podjetje in delo št. 6-7/2000). Glede na obrazloženo je očitno, da je bilo sodišče prve stopnje kategorizacijo iz leta 2000 dolžno upoštevati v celoti, saj Ustavno sodišče RS nobene njene določbe ni niti razveljavilo niti odpravilo.

Pritožbeno sodišče se nadalje ne more strinjati s pritožbenimi očitki, da je prvostopenjsko sodišče mnenje izvedenca M. J. sprejelo, ne da bi obrazložilo, zakaj tožnikovih obširnih pripomb in navedb v zvezi s tem mnenjem ne sprejema. Ugotoviti je namreč treba, da je na tožnikove pripombe prepričljivo, strokovno argumentirano in podprto z listinsko dokumentacijo odgovoril že izvedenec sam, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tako relevantne tožnikove navedbe kot tudi izvedensko mnenje z dne 31.8.2002 in njegovi dopolnitvi z dne 4.3.2004 in 20.8.2004 kritično ocenilo ter se opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev. Le pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da se izvedenec opira na domneve, ne da bi preveril navedbe tožnika, brez konkretnih pripomb pa pritožbeno sodišče ne more prepričati o tem, da naj bi bilo izvedensko mnenje od sodišča postavljenega izvedenca izdelano mimo pravil stroke oziroma dvomljivo. Poleg tega je tudi prvostopenjsko sodišče že opozorilo, da je izvedenec določene ocene zapisal kot domneve, pomembno pa je, da teh ocen oziroma domnev ni vzelo za podlago svoje odločitve. V zvezi z navedenimi pritožbenimi očitki sodišče druge stopnje še pripominja, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka načelo kontradiktornosti. To se po eni strani kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (v skladu s katerim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo - prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), po drugi strani pa se izraža skozi dolžnost sodišča, da vsaki od strank da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo obojestranskega zaslišanja - prvi odstavek 5. člena ZPP). Logična posledica pravice stranke, da se izreče, pa je res obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, prouči njihovo dopustnost ter v pravno relevantnost, ter se, če so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe do njih tudi opredeli. Pritožbeno sodišče opozarja, da se pravdnim sodiščem torej ni treba opredeljevati glede navedb strank, ki za odločitev niso relevantne (pri čemer je treba poudariti, da se pravna relevantnost presoja glede na pravno stališče sodišča - gre namreč za procesno jamstvo in ne za jamstvo pravilne pravne kvalifikacije), poleg tega pa tudi ne glede navedb, ki so očitno neutemeljene ali pomenijo zlorabo procesnih pravic, pa tudi ne glede navedb stranke, ki niso dovolj substancirane (zgolj "navrženje" pavšalnih navedb torej ne zadošča!). Upoštevati je namreč treba, da je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev (primerjaj dr. A. Galič, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik. Podjetje in delo, letnik 1999, številka 6).

V zvezi z dokaznim predlogom za ogled na kraju samem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni zavrnilo, temveč je odločitev o njem pridržalo. Izpodbijana sodba je namreč vmesna sodba. Res pa ga ni izvedlo in tega ni obrazložilo. Element pravice do izjave v postopku (ki izhaja iz ustavne pravice do enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS), je med drugim tudi na eni strani pravica stranke, da za zatrjevana dejstva predlaga dokaze, ter na drugi strani dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede. Ta načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, pa ni neomejena (primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2004, str. 286 in naslednje). Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Zaradi načela procesne ekonomije (ki tudi izhaja iz ustavne pravice, in sicer pravice do sodnega varstva - 23. člen Ustave RS) tako sodišču ni treba izvesti predlaganih dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena (drugi odstavek 287. člena ZPP). Dejstvo, da sodišče prve stopnje pridržanja, torej neupoštevanja, dokaznega predloga za ogled na kraju samem ni obrazložilo, prav gotovo predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni absolutne narave, prav tako zaradi te kršitve po oceni sodišča druge stopnje izpodbijana sodba ni niti nepravilna (dejansko stanje) niti nezakonita, torej tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Za ugotovitev statusa spornih nepremičnin je namreč odločilno, ali so le-te kategorizirane kot javna cesta, ne pa obsežnost prometne signalizacije, kar bi po pritožbenem zatrjevanju lahko s predlaganim, a neizvedenim dokazom ugotovilo sodišče prve stopnje, na presojo, ali kategorizacija obstaja, pa ta predlagani dokaz ne more imeti nobenega vpliva.

Iz obrazloženega jasno izhaja, da nobena od spornih nepremičnin nima statusa javne ceste (javnega dobra), tudi parc. št. 1/31 k.o. X ne. Prav tako sodišče druge stopnje zaključuje, kakor je pravilno ugotovilo tudi že prvostopenjsko sodišče, da tožnik ni uspel dokazati, da toženka katero od njegovih nepremičnin uporablja kako drugače. Iz njegovih navedb tekom postopka (pa tudi v pritožbi) predvsem izhaja, da sporna zemljišča uporabljajo občani Občine Brezovica. Za odgovornost občine, torej toženke, za ravnanje njenih občanov pa ni nikakršne pravne podlage. Nadaljnje trditve, da so bili vodovod, kanalizacija, idr. zgrajeni v soglasju oziroma z dovoljenjem bodisi pravnega prednika toženke bodisi toženke, saj je bilo za vse navedeno treba izdati gradbeno dovoljenje, niso prav z ničimer izkazane. Tožnik ni dokazal, da so bila gradbena in druga upravna dovoljenja sploh izdana, kdo jih je izdal, če so bila, zlasti pa ni izkazal, da bi bile pri njihovi izdaji storjene kakršnekoli nepravilnosti, za katere bi bila podana toženkina odgovornost. Sodišču druge stopnje nadalje ni jasno, kam tožnik s pritožbenim zatrjevanjem, da toženka iz naslova spornih zemljišč pridobiva različne dohodke, sploh meri, zato zgolj pripominja, da je letno povračilo za uporabo cest prihodek proračuna Republike Slovenije, ki se plačuje za uporabo javnih cest, sodi pa med vplačila, katerih višino, način vplačevanja, oprostitve plačevanja idr. predpiše Vlada RS (primerjaj 7. člen Uredbe o določitvi letnih povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestna motorna vozila in priklopna vozila, Ur. l. RS, št. 48/98; in 11. člen ZJC). Poudariti je tudi treba, da gradnja komunalne infrastrukture, ki jo zagotavlja občina, pomeni opremljanje zemljišč za gradnjo (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 138. člena Zakona o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami, v nadaljevanju: ZUreP-1), pri čemer so med v drugem odstavku 135. člena navedenimi vrstami komunalne opreme le osnovne naprave za preskrbo s pitno vodo in energijo, odvod odpadne vode, odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Komunalni prispevek pa je plačilo dela stroškov opremljanja zemljišča z lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec za plačilo plača občini, ona pa mu zato jamči, da mu je omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo, oziroma da bo ta v določenem roku in obsegu zgrajena in bo nanjo lahko svoj objekt priključil (143. člen ZUreP-1) - plačilo komunalnega prispevka torej pokriva sorazmeren del stroškov, ki jih je imel investitor komunalne infrastrukture, to je praviloma občina, njegovo bistvo pa je prispevati delež, ki ustreza standardu in obsegu komunalne opreme. Tožnik v zvezi z navedenim okoliščinami torej ni niti zatrjeval in še manj izkazal nedopustnega ravnanja toženke, škode in vzročne zveze med njima kot pogojev za obstoj odškodninske obveznosti oziroma svojega prikrajšanja na eni strani ter toženkinega okoriščenja (obogatitve) na drugi strani, vzročne zveze in odsotnosti pravnega temelja kot elementov neupravičene pridobitve, kar pa vse sodi v njegovo trditveno in dokazno breme (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da mora tožnik navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku, hkrati pa je dolžan za ugotovitev teh dejstev predlagati tudi ustrezne dokaze. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati niti predpostavk tako imenovanega splošnega civilnega delikta niti elementov neupravičene pridobitve, in sicer v zvezi z nobeno od spornih nepremičnin, zato je odločitev sodišče prve stopnje, s katero je njegova tožbena zahtevka v celoti zavrnilo, povsem pravilna.

Ker tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2O pritožbi zoper sklep o stroških postopka z dne 16.8.2005

O povrnitvi stroškov sodišče odloči le na podlagi zahteve stranke, ki mora biti opredeljena, poleg tega pa se mora stroškovni zahtevek pravočasno uveljaviti. Do kdaj lahko stranka zahteva povrnitev stroškov, je odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja (tretji odstavek 163. člena ZPP) oziroma ali so nastopile okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Ker so vsi roki, ki jih v zvezi s povrnitvijo stroškov določa ZPP, zakonski, jih sodišče ne more podaljševati. Posledica poteka prekluzivnega roka pa je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov. Prepozno zahtevo mora sodišče zato zavreči kot nedovoljeno. Če pride do konca postopka na podlagi obravnavanja na glavni obravnavi, mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. V 164. členu ZPP vsebovano pravilo, da lahko v delni ali vmesni sodbi sodišče izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo, je v skladu s pravilom, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Zakon ne določa izrecno, ali mora stranka, kadar sodišče izda vmesno sodbo, kakršen je primer v obravnavani zadevi, zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo z vmesno sodbo, ali pa jih lahko, če sodišče ne izreče, da se odločitev' o stroških pridrži za poznejšo sodbo, priglasi v naknadnem petnajstdnevnem roku. Ker je stvar odločitve sodišča, ali bo odločitev o stroških pridržalo za končno sodbo, mora stranka po presoji pritožbenega sodišča računati s tem, da sodišče odločitve o stroških morda ne bo pridržalo, zato mora povrnitev stroškov zahtevati do konca obravnave pred izdajo vmesne sodbe (primerjaj N. Betetto v L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga. Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 61). Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka povrnitev stroškov, ki so ji nastali v tem postopku, zahtevala šele z dopisom z dne 16.6.2005, glavna obravnava v konkretni zadevi pa je bila končana dne 22.4.2005, kakor v pritožbi pravilno ugotavlja tudi tožnik. Poleg tega je treba poudariti, da sodišče prve stopnje v vmesni sodbi z dne 23.5.2005 odločitve o stroških ni pridržalo za poznejšo sodbo, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi takšna odločitev že implicirala, da so bili stroški ob izdaji te sodbe- vsaj delno - že priglašeni, saj sodišče v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), torej tudi pridrži lahko le odločitev o zahtevku, ki je (že) uveljavljen. Glede na obrazloženo je očitno, da je tožnikova pritožba, ki opozarja, da je toženkina zahteva za povrnitev stroškov z dne 16.6.2005 prepozna, utemeljena. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se toženkin predlog za povrnitev pravdnih stroškov kot nedovoljen zavrže (tretja točka 365. člena ZPP).

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik s pritožbo zoper sodbo, v zvezi s katero je priglasil stroške, ni uspel, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti te stroške pritožbenega postopka. Glede stroškov. ki so toženki nastali z odgovorom na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama, ker so bili nepotrebni. Toženka namreč v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP). V zvezi s pritožbo zoper sklep o stroških, s katero je tožnik uspel, pa tožnik stroškov ni priglasil.