85. člen ZJC

Tožnik (dedič) v dediščinski tožbi zahteva ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine v skladu s svojim dednim deležem. Tožnik ima po dediščinski tožbi na voljo vmesni ugotovitveni zahtevek, da je dedič po zapustniku. S tem ugotovitvenim zahtevkom je tožnik delno uspel, kot je razvidno iz delne sodbe. Pridobil je pravni naslov, s katerim je bila ugotovljena njegova dedna pravica in nanjo oprta lastninska pravica. Ker je s tem svojo dedno pravico že dosegel, nima več pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek, da je lastnik spornih nepremičnin. Položaj dedičev, ki so se zglasili kasneje in ki zahtevajo zapuščino po tem, ko je bila ta že prenesena na državo, je drugačen kot je položaj dedičev v (rednem) zapuščinskem postopku. Oboji sicer pridobijo dediščino in na njej oprto lastninsko pravico v času zapustnikove smrti, a v primeru, ko se je dedič zglasil potem, ko je država že postala lastnica zapuščine, se ne more več vzpostaviti povezava med kasnejšim dedičem in zapustnikom brez upoštevanja vmesne lastninske pravice države, ampak ima dedič pravico, da z dediščinsko tožbo od države zahteva izročitev zapuščine. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedb

Toženki se svoji odgovornosti ne moreta izogniti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Toženki zato v razmerju do tožnika odgovarjata za protipravne posege v njuno zemljišče oz. komunalno omrežje, če je iz teh posegov za tožnika nasta(ja)la škoda. Od tožnika ni mogoče zahtevati, naj opredeli (toži) konkretnega izvajalca del, saj tožnik ni dolžan vedeti za izvajalce del na sosednji nepremičnini in bi mu bilo s tako zahtevo naloženo pretirano breme. Ker investitor brez soglasja lastnika zemljišča, upravljalca ceste in lastnika komunalnega omrežja vanj ne sme posegati, pa je tako védenje mogoče pričakovati od toženk. Ker bi izvajalec del toženkama moral in mogel biti znan, gre za njun riziko in ne riziko tožnika. Povedano drugače: v razmerju do tožnika sta za kršitev pravil gradbene stroke pri gradnji na zemljišču v njuni lasti oziroma upravljanju odgovorni toženki. Desetletno izlivanje vode predstavlja trajno in ponavljajoče se škodno dejanje. Zastaranje v takšnem primeru ne more pričeti teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda k

Določbe o lastninjenju se lahko nanašajo le na objekte in sredstva, ki so bili v trenutku uveljavitve ZGJS v družbeni lastnini. Že jezikovna razlaga izraza lastninjenje pove, da gre za spreminjanje družbene lastnine v kakšno drugo obliko lastnine. Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid izrecnih zakonskih predpisov o načinu pridobitve lastninske pravice občin na zemljiščih, po katerih teče cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, in je v lasti fizičnih ali pravnih oseb zasebnega prava. Taka odločitev bi povsem izničila namen prej citiranih zakonov (v povezavi s prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča), da občine morajo izvesti predvidene postopke in lastninsko pravico dobiti skladno z njimi. Pripeljala bi namreč do situacije, ko bi bila njihova protiustavna neaktivnost nagrajena z neodplačno pridobitvijo lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da namen zakonodajalca v ureditvi posebnega poenostavljenega postopka razlastitve ni bil izključitev občin kot razlastitvenih zavezancev, temveč je želel s postopkom po 19. členu ZJC-B urediti situacijo, ko obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah v lasti drugih oseb, kot pa tistih, čigar so javne ceste. Po mnenju pritožbenega sodišča 1. odstavek 19. člena ZJC-B tako velja za primere, ko »obstoječa državna cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti države oziroma ko obstoječa občinska cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti občine«. Na navedeno je mogoče sklepati tudi iz prvotnega besedila navedenega člena.

Dejstvo vpisa nerazlaščenih nepremičnin v zemljiško knjigo kot javno dobro ne predstavlja niti relevantnega škodnega dogodka niti ni šlo za premik premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero prvotožene brez podlage ali podlage, ki je kasneje odpadla. Dolžnost prvotožene stranke, da izvede razlastitev in izplača odškodnino, je nastopila že ob sprejemu prostorskih in ureditvenih aktov, ki so določili traso ceste preko spornih parcel, najkasneje pa ob dejanskem odvzemu teh parcel iz posesti tožeče stranke.

Ob že ugotovljenem javnem interesu, ki ga druga toženka s prostorsko ureditvijo na spornem območju, to je s potekom vinske ceste kot javnega dobra in načrtovano rekonstrukcijo ter kategorizacijo te ceste kot državne ceste, uresničuje, sodišče druge stopnje zato zaključuje, da se pravica tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena URS kot temeljna človekova pravica mora umakniti, ker bi bile z njenim neomejenim uresničevanjem ogrožene pravne dobrine, ki jih zahteva splošna družbena korist.

Ker se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, odločitev sodišča prve stopnje ne more temeljiti na razveljavljeni določbi.

V skladu s 1. odstavkom 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bi bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o nakupu nepremičnin le, če bi ji to nalagal zakon in ne podzakonski akt. Pravdni stranki bi lahko sklenili sporno prodajno pogodbo le s soglasjem volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe, to je glede obeh parcel in višine kupnine. Ker do takšnega soglasja volj med strankama ni prišlo, sklenitve pravnega posla tožeča stranka ne more doseči s tožbo na podlagi 17. člena OZ (zaveza tožene stranke na sklenitev obligacijskopravnega posla mora temeljiti na zakonu). V skladu z 19. členom ZJC-B je namreč za takšne primere predviden le poseben postopek razlastitve, v katerem se uporabljajo določbe 97. člena ZUreP-1.

Javno dobro se v skladu s čl. 47/II ZZK-1 kot pravno dejstvo v zemljiški knjigi zaznamuje le na podlagi dokončne odredbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra na tej nepremičnini, razen če zakon za posamezno vrsto javnega dobra določa, da je podlaga za vpis zaznambe javnega dobra pravnomočna odločba.

Odločilna okoliščina pri ugotavljanju statusa obravnavanih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča je, ali so bila sporna zemljišča kategorizirana kot javna cesta ali ne. V zvezi s pritožbenimi stališči, da je Ustavno sodišče RS kategorizacijo iz leta 2000 razveljavilo, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da je obveljala kategorizacija z dne 15. 1. 1999, sodišče druge stopnje poudarja, da je odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 5. 2004, št. U-I-387/02, na katero se sklicuje tožnik, ugotovitvena. Tožnik si pomen takšne odločbe razlaga pravno zmotno. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Za ugotovitev statusa spornih nepremičnin je namreč odločilno, ali so le-te kategorizirane kot javna cesta, ne pa obsežnost prometne signalizacije, kar bi po pritožbenem zatrjevanju lahko s predlaganim, a neizvedenim dokazom, ugotovilo sodišče prve stopnje, na presojo, ali kategorizacija obstaja, pa ta predlagani dokaz ne more imeti nobenega vpliva.

Ko gre za razlastitev po skrajšanem postopku na podlagi 85. člena ZJC, se višina odškodnine ugotavlja glede na status zemljišča ob začetku razlastitvenega postopka - to je z gradnjo oz. rekonstrukcijo javne ceste.

Prehodna določba 137. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 je omogočala enostaven odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste in s tem legalizirala odvzem lastninske pravice, do katerega bi sicer v skladu z 69. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Zato jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9.5.2002 razveljavilo. Kljub temu, da je razveljavitev začela učinkovati šele po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče učinke te odločbe upoštevati. Iz 44. člena Zakona o ustavnem sodišču namreč izhaja, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne uporablja.

Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, ki je dopuščal poočitene spremembe izmere brez ustrezne listine, le na podlagi katastrske odmere, sklep zemljiškoknjižnega sodišča ni pravilen. Predlagajoča stranka, ki je predlagala poočitev spremembe izmere meje parcele, ki je bila delno uporabljena za izgradnjo avtocest, tako ne more uspeti s predlaganim vpisom. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. ZZK in 85. čl. Zakona o javnih cestah, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano odločbo spremeniti, saj je razveljavitev zakona prišla pred odločanjem na drugi stopnji.

Odpis parcele, ki je že bila uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste, se dovoli brez zemljiškoknjižne listine, ne glede na vrednost, ob predložitvi katerekoli (katastrske) listine, ki izkazuje, da je bila parcela pred uveljavitvijo ZZK oz. ZJC uporabljena za cesto.