164. člen ZPP

Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik. Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

Ker že teče nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja, ki vključuje tudi sporno nepremičnino, kasneje začeti pravdni postopek glede zahtevka za delitev te nepremičnine ni dovoljen.

Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.

Po drugem odstavku 11. člena OT je sicer odvetnik upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, vendar pa lahko po tretjem odstavku 11. člena OT te izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Navedeno pomeni, da odvetnik ni upravičen do obojega, torej do povračila izdatkov fotokopiranja v dejanskem znesku (94,60 EUR) in povračila v pavšalnem znesku 19,8 točk (11,88 EUR).

Ker je v zadevi izdana vmesna sodba na drugi stopnji in je to bilo v reviziji potrjeno, zadeva še ni končana in sodišče ne more odločiti o pravdnih stroških tožeče stranke (164. člen ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.

O povodu za tožbo govorimo takrat, ko lahko tožeča stranka na podlagi ravnanja tožene stranke pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih interesov. Če se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112 ZST-1 s količnikom 1.

Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.

Delo tožnika in ostalih prisotnih policistov je v konkretnem primeru zaradi specifičnih okoliščin postalo nevarno. Prisotno je bilo večje tveganje, kot je to običajno pri intervencijah, kar pomeni, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo.

Zgolj postavitev trditev o določeni škodi brez hkratne postavitve ustreznega zahtevka (v pravdi), ne more pretrgati njegovega zastaranja. Na pravilnost zastopanja in s tem zakonitost postopka je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti, ne pa nasprotna stranka. Zgolj njen upravičen interes, da v pravdi zmaga oziroma da nasprotna stranka izgubi, ne utemeljuje njenega interesa, da upoštevno (učinkovito) problematizira pravilnost zastopanja nasprotne stranke. O pobotnem ugovoru v dosedanji fazi postopka na prvi stopnji ni bilo moč odločati, saj je bila terjatev tožeče stranke (zoper prvo toženo stranko) ugotovljena »zgolj« po temelju. Dokler ni znana (ugotovljena) njena višina, kakršnokoli pobotavanje terjatev oziroma ugotavljanje, ali je do njega prišlo in v kakšnem obsegu, ni možno.

Upoštevajoč citirana podzakonska določila in dejstvo, da je sodni izvedenec J. S. prepričljivo navedel, da sta drevesi (sušici), ki sta kritičnega dne padli na vodnike predmetnega daljnovoda, rasli neposredno ob gozdnem robu trase daljnovoda in v območju 10 metrskega varovalnega pasu1, ki ga določa 5. alineja drugega ostavka 468. člena EZ-1, pri čemer je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovil, da je predmetni odsek trase daljnovoda slabo vzdrževan in zaraščen s podrastjo, ki se na nekaterih mestih že dotika ali celo presega višino daljnovodnih žic, saj je zaradi stikov vej z žicami daljnovoda opaziti celo posušene konice vej, neurejen pa je tudi gozdni rob trase, kjer je najti več poškodovanih in suhih dreves, ki neposredno ogrožajo varnost predmetnega daljnovoda, na sami trasi daljnovoda pa je tudi že najti pred kratkim podrta suha drevesa, ki so na srečo padla mimo daljnovodnih žic, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo in vzdrževanje konkretne trase predmetnega daljnovoda, kar je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka.

Odmera nagrade sodnemu izvedencu.

Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe. Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel. Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in

Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo pravdne stroške in jih naložilo v plačilo tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik namreč glede na dejstvo, da je bila njegova tožba zavržena, v postopku tega individualnega delovnega spora ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je bila s sklepom sodišča prve stopnje tožnikova tožba v tem individualnem delovnem sporu v celoti zavržena, kar pomeni, da je bil v tem individualnem delovnem sporu postopek na prvi stopnji v celoti končan, ni bilo pravne podlage, da bi sodišče pridržalo odločitev o stroških do odločitve o preostalih tožnikovih zahtevkih, ki so predmet drugega sodnega spora in v pristojnosti drugega sodišča.

V 5. točki obrazložitve sklepa z dne 9. 11. 2016 je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti tega sklepa, kar je s sklepom Zg 46/2016 z dne 23. 12. 2016 (prvič) tudi storilo. Po razveljavitvi navedenega sklepa in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pa se je poslužilo določbe prvega odstavka 325. člena ZPP in predlog upnika za povrnitev pravdnih stroškov kot prepozen zavrglo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Upnik se je namreč na navedbo sodišča v 5. točki obrazložitve sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja utemeljeno zanesel in pričakoval, da bo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo, kot je to napovedalo. Sodišče prve stopnje se zato na potek roka iz prvega odstavka 325. člena ZPP ne more sklicevati.

Odločanje o stroških v postopkih s pravnimi sredstvi – rednimi in izrednimi – je predpisano s 165. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je prezrlo dolgotrajnost sodnega postopka oziroma dejstvo, da je od škodnega dogodka do izdaje sodbe poteklo že več kot 12 let. Tožniki so zaradi tako dolgotrajnega čakanja na zadoščenje po presoji pritožbenega sodišča upravičeni do višje odškodnine kot drugi posredni oškodovanci v podobnih primerih.

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo načelno stališče, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ena izmed mogočih posebnih okoliščin, v katerih pa navedenega pravila ni mogoče nekritično uporabiti, slaba preglednost.