5. člen ZSZ

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive argumente, da določba iz 55. člena ZTLR velja tudi za nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina. Tudi občino je namreč moč šteti kot družbeno pravno osebo, nepremičnino, ki je bila v upravljanju občine, pa je moč vrednotiti (vsaj) na podoben način, kot to velja za družbena sredstva. Pravilna je nadaljnja argumentacija sodišča prve stopnje, da je občina nepremičnino uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih "družbenopolitičnih funkcij", kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči, upravljanje z zemljišči pa predstavlja del področja ravnanja z nepremičninami. Pravna argumentacija sodišča prve stopnje temelji na enakih interesnih in vrednostnih temeljih, s katerimi je sodna praksa opredelila pravni institut družbenega sredstva v družbeni pravni osebi in s tem povezane zakonske predvidene pravne posledice. Ključni pomen pri tem ima izhodiščni koncept družbene lastnine, da lastninska pravica na stvari ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč celotni družbi in vsakemu posameznemu članu te družbe, kar dodatno kaže, da je interesni temelj po prepovedi priposestvovanja služnosti, ko gre za nepremičnino v družb

Sporno zemljišče je bilo pred lastninskim preoblikovanjem družbena lastnina v uporabi občine A. - Sklada stavbnih zemljišč. Pri tem je šlo za neposredno izvrševanje funkcije družbene skupnosti glede urejanja in uporabe stavbnega zemljišča - za pravico razpolaganja z zemljiščem tako, da se daje v uporabo ali v začasno uporabo in zakup. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da služeče zemljišče ni predstavljalo družbenega sredstva v družbeni pravni osebi, zato ni podana "omejitev" priposestvovanja po 55. členu ZTLR.

Akt župana o podelitvi statusa grajenega javnega dobra je po svoji naravi dokončni posamični akt organa lokalne skupnosti in se zato zakonitost takega akta presoja v upravnem sporu.

V zadevi je ostalo neobrazloženo, ali je čistilna naprava res javna infrastruktura v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ. Komunalni objekti imajo status javne infrastrukture le tedaj, kadar je njihova uporaba pod enakimi pogoji namenjena vsem in so namenjeni izvajanju javnih služb, določenih z zakonom ali občinskim predpisom. Objekti, ki niso javna infrastruktura, ne morejo imeti status grajenega javnega dobra.

Odločilna okoliščina pri ugotavljanju statusa obravnavanih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča je, ali so bila sporna zemljišča kategorizirana kot javna cesta ali ne. V zvezi s pritožbenimi stališči, da je Ustavno sodišče RS kategorizacijo iz leta 2000 razveljavilo, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da je obveljala kategorizacija z dne 15. 1. 1999, sodišče druge stopnje poudarja, da je odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 5. 2004, št. U-I-387/02, na katero se sklicuje tožnik, ugotovitvena. Tožnik si pomen takšne odločbe razlaga pravno zmotno. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Za ugotovitev statusa spornih nepremičnin je namreč odločilno, ali so le-te kategorizirane kot javna cesta, ne pa obsežnost prometne signalizacije, kar bi po pritožbenem zatrjevanju lahko s predlaganim, a neizvedenim dokazom, ugotovilo sodišče prve stopnje, na presojo, ali kategorizacija obstaja, pa ta predlagani dokaz ne more imeti nobenega vpliva.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.

Okoliščina, da odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda po Zakonu o varstvu okolja zagotavlja občina kot obvezno lokalno javno službo, ne vpliva na to, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem postopku lahko posamezni že zgrajeni takšni objekti postanejo grajeno javno dobro. Ta status lahko objektu v skladu z zakonom podeli z pristojen občinski organ ali Vlada Republike Slovenije z ustreznim sklepom.

Izredna razveljavitev izvršljive odločbe po nadzorstveni pravici se opravi po uradni dolžnosti in ne na zahtevo. Lastniki stanovanj, ki v postopku izdaje uporabnega dovoljenja niso sodelovali kot stranke, ne morejo biti predlagatelji izrednih pravnih sredstev po ZUP.

Za nastanek (pridobitev statusa) grajenega javnega dobra je poleg kategorične določitve z zakonom, potreben tudi posamičen pravni akt (odločba, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade Republike Slovenije izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo).

Izključna uporaba dela parcele, na kateri je družbena lastnina, ne pomeni pravice razpolaganja z zemljiščem v smislu 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.