21. člen ZGO-1-UPB1

Prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, zato mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko

Z odločbo občinskega organa ni opredeljen status javne ceste, pač pa nekategorizirane javne poti. Ta nima statusa javne ceste in ne gre za javno cesto kot grajeno javno dobro.

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do poglavitnega ugovora prve toženke, da služeči zemljišči predstavljata javni površini, namenjeni splošni uporabi za potrebe mestne tržnice, stojnic in parkiranja za vse občane, stranke tržnice in za potrebe poslovnih prostorov. Lahko se priposestvujejo tudi občasne vožnje, vendar le, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času.

Tožnika v postopku za razglasitev zemljišča za grajeno javno dobro nista mogla imeti položaja stranke, ki je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Postopek se namreč začne po uradni dolžnosti in ne poteka "zoper" nikogar, saj se zaključi z ugotovitveno odločbo, v obravnavani zadevi pa je toženka tudi izključna zemljiškoknjižna lastnica parcele, na katero se je postopek nanašal. Po drugi strani pa je res, da bi izid postopka zaradi pravnih posledic razglasitve nepremičnine za grajeno javno dobro lahko vplival na pravni položaj tožnikov v postopku za določitev meje predmetne nepremičnine. Tožnikoma bi zato utegnil iti položaj stranskega udeleženca, torej osebe, ki ima pravico udeleževati se (tujega) upravnega postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi.

Samo dejstvo, da je na nepremičninah vzpostavljena avtobusna postaja, ki je javna služba, ne pomeni, da je nepremičnina grajeno javno dobro. Ta status se pridobi z ugotovitveno odločbo, ki pa v obravnavani zadevi očitno ne obstaja.

Po oceni pritožbenega sodišča smiselno enako velja, da se nadzornik ne more razbremeniti svoje odgovornosti, če je investitor vedel, da je treba pri oziroma pred pričetkom izgradnje temeljev in temeljne plošče poklicati geologa ter upoštevati morebitne pogoje geološkega poročila, pa tega ni storil in na to ni opozoril ne izvajalca ne nadzornika. nadzornik sicer po pogodbi ščiti interese naročnika, vendar je v razmerju do naročnika vseeno samostojen oziroma mora biti samostojen. Njegova samostojnost se kaže v tem, da pri opravljanju nadzora ni vezan na naročnikova navodila in jih od njega tudi nima pravice zahtevati. V razmerju do naročnika ima nadzornik položaj profesionalne osebe. Zato je ključno, ali je nadzornik ravnal po pravilih stroke, ki mu nalaga nadzor gradbe in dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake, neodvisno od tega, kakšno je bilo vedenje naročnika. V kolikor bi namreč nadzornik ravnal po pravilih stroke in svojo obveznost nadzora in opozorila izpolnil, bi bil prost pogodbene odškodninske odgovornosti. Posledično se nadzornik ne more uspešno sklicevati na morebitna navodila naročnika oziroma ga dejstvo, da je gradbeni dnevnik podpisal za nazaj na prošn

Zakon o zemljiški knjigi v določbah, ki urejajo postopek z ugovorom, ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno. Oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o tem pravnem sredstvu vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP.

Z ugotovitveno odločbo o statusu grajenega javnega dobra se status zemljišča ni spremenil, saj je bilo to zemljišče kot javno dobro opredeljeno že s kategorizacijo javne ceste na njem, zato tožnica nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje te odločbe.

Nepremičnina pridobi status grajenega javnega dobra z izdajo ugotovitvene odločbe, toda dokazovanja, da ima nepremičnina tak status, ni mogoče omejiti zgolj na predložitev ugotovitvene odločbe. Toženec je predložil potrdilo občine, da je cesta, v zvezi s katero tožnik uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, javno dobro. S to javno listino je dokazal, da gre za javno dobro, na njem pa je v skladu s sodno prakso varstvo pred motenjem posesti izključeno.

Dejstvi, da je sporna nepremičnina last občine in gre po podatkih GURS za cesto, ne zadoščata za sklep, da gre za javno dobro. Motenja na javnem dobrem ni, je pa mogoče dokazovati, da je nepremičnina status javnega dobra izgubila (opuščeno javno dobro), zato je na njem mogoča posest, ki je zakonsko varovana. Če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v prvotnem postopku strank v okviru materialno-pravdnega vodstva ne opozori, da so dokazni predlogi neprimerni, ju v ponovljenem postopku ne bo moglo prekludirati.

Objekt ni sam po sebi grajeno javno dobro, ampak lahko to postane le z ugotovitveno odločbo, ki jo izda pristojni občinski organ. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je v konkretni zadevi tožnike (stanovalce) razumeti kot celoto, skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču.

Prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami. Gre za pogodbo, ki je nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Zato je treba pri njeni presoji primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov (npr. ZOR, ZPN) pa le podredno in omejeno. ZRPPN ne predpisuje obličnosti prodajnih pogodb namesto razlastitve in ne določa morebitnih sankcij za nespoštovanje obličnosti, čeprav predvideva, da se bodo sklepale pisne pogodbe (glej 59. člen ZRPPN). Enako velja tudi za sporazumno razvezo pogodbe, ki ima podlago v smiselni uporabi določbe prvega odstavka 26. člena ZRPPN.

Izpodbijani sklep ne predstavlja podlage za izdajo ugotovitvene odločbe o pridobitvi statusa javnega dobra po določbah ZGO-1. Gre za akt poslovanja občinskega sveta, ki ne vsebuje določb, ki bi urejale pravice in obveznosti, in ne določb, ki bi navzven določale pravne učinke.

Odločilna okoliščina pri ugotavljanju statusa obravnavanih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča je, ali so bila sporna zemljišča kategorizirana kot javna cesta ali ne. V zvezi s pritožbenimi stališči, da je Ustavno sodišče RS kategorizacijo iz leta 2000 razveljavilo, kar po tožnikovem mnenju pomeni, da je obveljala kategorizacija z dne 15. 1. 1999, sodišče druge stopnje poudarja, da je odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 5. 2004, št. U-I-387/02, na katero se sklicuje tožnik, ugotovitvena. Tožnik si pomen takšne odločbe razlaga pravno zmotno. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je po oceni pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno kljub temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Za ugotovitev statusa spornih nepremičnin je namreč odločilno, ali so le-te kategorizirane kot javna cesta, ne pa obsežnost prometne signalizacije, kar bi po pritožbenem zatrjevanju lahko s predlaganim, a neizvedenim dokazom, ugotovilo sodišče prve stopnje, na presojo, ali kategorizacija obstaja, pa ta predlagani dokaz ne more imeti nobenega vpliva.