368. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv. Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.

Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP). Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj

Napoved pritožbe, ki predstavlja negativno procesno predpostavko pritožbenega postopka, zahteva od upravičenca procesno aktivnost. V drugem odstavku 368. člena ZKP je uzakonjena domneva, da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napove. Takšna domneva je pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z že navedeno vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa potem opusti procesno dejanje oziroma pritožbe ne napove. Po razglasitvi sodbe morajo biti stranke poučene o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Stranke morajo biti v zvezi s pravico predhodne napovedi pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kakšnem času jo lahko napovejo, 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način in v določenem roku ne bodo napovedale (da se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe).

Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski p

Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe. Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.

Zaradi preklica pooblastila zagovorniku je Višje sodišče v Ljubljani skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, ki določa, da predsednik sodišča, pred katerim poteka postopek, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če ostane obdolženec brez zagovornika v primeru obvezne obrambe, obtoženki postavilo zagovornico po uradni dolžnosti.

Glede na očitek iz izreka napadene sodbe, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje izvrševal od leta 2012 pa do januarja 2020 s tem, da časovno obdobje od 2012 pa vse do novembra 2019 ni konkretizirano, je povedati, da sicer datum izvršitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomemben zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka, ki ga sodišče obravnava kot kaznivo dejanje, s čimer se obdolžencu omogoči učinkovito obrambo.

Stališče, ki se je v zvezi s tekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP uveljavilo v sodni praksi, da ta v primeru odločbe, zoper katero teče rok za pritožbo, teče od dneva, ko je postala pravnomočna, je nezakonito. ZKP ne določa, da se sodba ali sklep s potekom roka za pritožbo strankam ponovno vroča s klavzulo pravnomočnosti, prav tako pa ne določa obveznosti stranke, da se o dejstvu in datumu pravnomočnosti pozanima sama. Kljub temu je s potekom roka iz drugega odstavka 93. člena ZKP prekludirana pri uveljavljanju zahtevka do povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Kljub dejstvu, da D. B. v obravnavani zadevi zoper obdolženko premoženjskopravnega zahtevka ne uveljavlja, ga je glede na opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v skladu s povzetimi stališči Ustavnega sodišča in sodno prakso, nedvomno treba šteti in obravnavati kot oškodovanca v tej kazenski zadevi. Za zaščito njegovih pravnih interesov mu daje zakon številna temeljna procesna jamstva, med katerimi je v skladu s spremenjeno določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP tudi pravica do pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče obdolženca(ko) oprostilo obtožbe.

Oškodovanka, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo obravnavalo, čeprav pritožbe ni napovedala, kot zahteva prvi odstavek 368. člena ZKP, ker je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe poučila le stranke, ne pa tudi oškodovanko, ki je bila pri razglasitvi sodbe navzoča in je v obravnavani zadevi pritožbo upravičena vložiti. V primeru, če upravičenec do pritožbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ni bil poučen, njegove pritožbe, ki ni bila napovedana, ni mogoče zavreči kot nedovoljene.

Utemeljene so vložnikove navedbe, da vročitev prvostopenjske sodbe ni bila pravilno opravljena. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenka, ki je državljanka Republike Srbije, kjer tudi živi, ne razume in ne govori slovenskega jezika. Izročitve pisnega odpravka sodbe v slovenskem jeziku zato ni mogoče šteti kot pravilnega načina vročitve sodbe. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena s tem, ko je bila obsojenki sodba takoj po razglasitvi ustno prevedena v srbski jezik. Obsojenkini izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda sodbe pa glede na določbo tretjega odstavka 8. člena ZKP ni mogoče pripisati pravno upoštevnih učinkov.

Sodišče prve stopnje je pravilno pripomnilo tudi, da morajo skladno s prvim odstavkom 368. člena ZKP upravičenci do pritožbe, le-to napovedati (razen v primeru iz četrtega odstavka 368. člena ZKP, ko je obdolžencu izrečena zaporna kazen) in sicer bodisi takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pravnem pouku o pravici do pritožbe bodisi najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi je tako razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe navzoče poučila o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter posledicah ne-napovedi pritožbe, kljub temu pa oškodovanec pritožbe ni napovedal, marveč jo je le vložil (po kvalificiranem pooblaščencu) v roku za napoved pritožbe. Tako vložene pritožbe pa ni moč obravnavati kot napoved pritožbe, saj mora biti slednja nedvoumna in kot že navedeno, dana sodišču po razglasitvi sodbe oziroma v osmih dneh po razglasitvi. Sicer pa oškodovancu, kot je bilo že obrazloženo, ZKP ne daje pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Vsled vsega navedenega, je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Zagovornik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 12. člena ZOdv in krivdo za nevloženo pritožbo zoper sodbo, oziroma za zamudo roka, povsem neupravičeno pripisuje obtoženkinemu prejšnjemu zagovorniku.

Ker se je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu oprlo na izjavo obdolženega, z dne 9. 6. 2017, ki jo je ocenilo kot odpoved pravico do pritožbe, je potrebno opozoriti na določilo člena 368/V ZKP, ki izrecno določa, da se obdolženec v primeru, ko mu je bila izrečena zaporna kazen, sme pravici do pritožbe odpovedati šele, ko mu je bila sodba vročena. Obdolžencu pa je bila sodba vročena dne 16. 6. 2017. Pritožbeno sodišče pa ni spregledalo izjave obdolženega z dne 19. 6. 2017, ki jo je podal po sprejemu pisnega odpravka sodbe, kar pa ni odločilno, ker se napadeni sklep opira na obdolženčevo izjavo z dne 9. 6. 2017, s katero pa se obdolženi glede na določilo člena 368/V ZKP ne more odpovedati pravici do pritožbe.

Ob upoštevanju določil členov 362 in 368 ZKP rok za pritožbo ob razglasitvi sodbe še ni začel teči, teči je začel šele z vročitvijo sodbe obdolžencu, ta pa v zakonitem petnajstdnevnem roku pritožbe ni vložil kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadenem sklepu. Dveh vsebinsko različnih pravnih sredstev, napovedi pritožbe in same pritožbe, ni mogoče uveljavljati v isti vlogi. Zato obdolženi, ki tudi v pritožbi ne navaja nobenih takšnih razlogov, ki bi predstavljali opravičljiv razlog na njegovi strani, zaradi katerega pritožbe v zakonsko določenem roku ni vložil, ne more biti uspešen. Ostale pritožbene navedbe, ki grajajo samo odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo s prvostopno sodbo in skušajo prikazati, da je ta odločitev nezakonita, glede na navedeno, ne morejo biti predmet obravnave pritožbe zoper napadeni sklep. Zato se pritožbeno sodišče z vsebino obdolženčeve pritožbe, ki v preostalem meri v grajo dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni moglo ukvarjati.

Obdolženec ima pravni interes za pritožbo zoper oprostilno sodbo, in sicer zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, na podlagi katere je sodišče nepravilno odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka vključno s potrebnimi izdatki in nagrado njegovih zagovornikov bremenijo oškodovanko kot tožilko.

Odvetnik ni predložil pooblastila za zastopanje oškodovanke v kazenskem postopku, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo napoved pritožbe zavrglo kot nepopolno, saj je napoved pritožbe vložil kot oškodovankin pooblaščenec, vendar brez pooblastila, ki ga tudi po pozivu sodišča ni predložil.

Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Določba 196. člena KZ-1 ureja tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca, torej posameznika v delovnem razmerju. Določba 202. člena KZ-1 je v tem delu širša in ne zajema le neplačila prispevkov za socialno varnost, temveč vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (ko ne gre za neplačilo predpisanih prispevkov za delavca s strani delodajalca, ampak za druge kršitve predpisov o socialnem zavarovanju).

Če je obsojenec vlogo, podano v času teka roka za napoved pritožbe, naslovil kot pritožbo in jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo ter obrazložil zakaj, s tem, ko se ni (ponovno) pritožil zoper sodbo z obrazložitvijo, ni nastopila presumpcija, da se je pritožbi odpovedal.

Ker se v pogojni obsodbi zaporna kazen ne izreče, temveč le določi, je treba pritožbo v smislu četrtega odstavka 368. člena ZKP napovedati.