362. člen ZKP

Napoved pritožbe, ki predstavlja negativno procesno predpostavko pritožbenega postopka, zahteva od upravičenca procesno aktivnost. V drugem odstavku 368. člena ZKP je uzakonjena domneva, da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napove. Takšna domneva je pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z že navedeno vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa potem opusti procesno dejanje oziroma pritožbe ne napove. Po razglasitvi sodbe morajo biti stranke poučene o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Stranke morajo biti v zvezi s pravico predhodne napovedi pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kakšnem času jo lahko napovejo, 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način in v določenem roku ne bodo napovedale (da se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe).

Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski p

Ob upoštevanju določil členov 362 in 368 ZKP rok za pritožbo ob razglasitvi sodbe še ni začel teči, teči je začel šele z vročitvijo sodbe obdolžencu, ta pa v zakonitem petnajstdnevnem roku pritožbe ni vložil kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadenem sklepu. Dveh vsebinsko različnih pravnih sredstev, napovedi pritožbe in same pritožbe, ni mogoče uveljavljati v isti vlogi. Zato obdolženi, ki tudi v pritožbi ne navaja nobenih takšnih razlogov, ki bi predstavljali opravičljiv razlog na njegovi strani, zaradi katerega pritožbe v zakonsko določenem roku ni vložil, ne more biti uspešen. Ostale pritožbene navedbe, ki grajajo samo odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo s prvostopno sodbo in skušajo prikazati, da je ta odločitev nezakonita, glede na navedeno, ne morejo biti predmet obravnave pritožbe zoper napadeni sklep. Zato se pritožbeno sodišče z vsebino obdolženčeve pritožbe, ki v preostalem meri v grajo dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni moglo ukvarjati.

Sodišče prve stopnje je razglasilo sodbo v obdolženčevi nenavzočnosti skladno s tretjim odstavkom 360. člena ZKP ter mu skladno s 362. členom ZKP vročilo zapisnik o razglasitvi sodbe s pravnim poukom o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo, zato ni bil prekršen 2. člen Ustave RS, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot pravno državo.

Čeprav je domnevo, da je tisto, kar je v zapisniku o glavni obravnavi zapisano, točno, mogoče ovreči, pa z izpodbijanjem procesno relevantnih dejstev v okviru zahteve za varstvo zakonitosti tega ni mogoče storiti.

Če se obtoženec določeni pravici, to je pravici do pritožbe, odpove, zagovornik ne sme opraviti procesnega dejanja, ki bi bilo v nasprotju z obtoženčevo voljo.

Pouk o pravici do pritožbe v pisnem odpravku sodbe ne more vzpostaviti pravice do pritožbe, ki se ji upravičenec odpove s tem, ko v zakonsko določenem roku pritožbe ne napove.

Položaj, v katerem pravilno poučena obtoženec in zagovornik ne napovesta pritožbe, je enak položaju, v katerem se obtoženec z izjavo izrecno odpove pravici do pritožbe ali jo umakne. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom o dovoljeni pritožbi, čeprav obtoženec in zagovornik pritožbe nista napovedala, ne daje podlage za odločitev, da je zagovornikova pritožba dovoljena.

Ker je sodnica obsojenca po razglasitvi sodbe poučila o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o posledicah, če pritožbe ne bo napovedal, so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče obsojencu ni dalo možnosti napovedati in vložiti pritožbe.

Napačen pravni pouk, ki ga je strankam dalo sodišče v pisno izdelani sodbi, ne more vzpostaviti zakonske pravice do pritožbe, ki se ji upravičenec odpove s tem, ko ne napove pritožbe v zakonitem roku.

Ravnanje zagovornika, ki je kljub odpovedi osebni vročitvi prepisa izreka sodbe na naroku za glavno obravnavo le-tega od sodišča naknadno pisno zahteval ter si na tak način dejansko (neupravičeno) podaljšal rok za napoved pritožbe, je potrebno presojati v luči zavlačevanja postopka.

Glavna obravnava, opravljena na več narokih, je celota in že opravljenih procesnih dejanj ni treba ponavljati na kasnejšem naroku.

Odklonitve podpisa zapisnika o glavni obravnavi oziroma danega pravnega pouka o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe s hkratno navedbo, da je sodba nepravična, ni mogoče razumeti kot izjavo obsojenčeve volje, da se bo zoper razglašeno sodbo pritožil.

Za začetek roka za napoved pritožbe se vzame prvi naslednji dan po razglasitvi odločbe.

Sodišče v postopku po vloženem ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu po izrecni določbi 445.d člena ZKP ni vezano na prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije iz 385. člena ZKP.

Izjava o napovedi pritožbe mora biti jasno izražena in mnenja ni dovoljeno sklepati na podlagi strokovnih mnenj pred razglasitvijo ali na podlagi njenih reakcij po razglašeni sodbi. Izjava o napovedi pritožbe mora biti torej takšna, da artikulirano presega golo - četudi izrazito nezadovoljstvo z razglašeno sodbo.

Odpoved pravici do pritožbe je nepreklicna, zato mora biti izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. Iz vsebine zapisa v uradnem zaznamku izhaja zgolj (nezavezujoča) obtoženčeva obljuba, da se zoper sodbo ne bo pritožil, ne pa tudi, da se pravici do pritožbe odpoveduje. Glede na takšne procesne pomanjkljivosti bi sodišče moralo ravnati enako kot v položaju, ki ga predpisuje 3. odstavek 362. člena ZKP in obdolžencu poslati prepis izreka sodbe s poukom iz 1. odstavka 362. člena ZKP, pa tega ni storilo.

Če obdolženi ne napove pritožbe je v enakem položaju, kot če se izrecno odpove pravici do pritožbe ali jo umakne, in izjave ne more preklicati. Zapisnik z glavne obravnave je javna listina, tako da velja domneva, da je tisto, kar je v njem zapisano, točno; domnevo je mogoče ovreči, vendar ne z izpodbijanjem procesno-relevantnih dejstev v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Pritožbo lahko stranke napovejo le po razglasitvi sodbe. Zato najave pritožbe pred izrekom sodbe ni mogoče šteti kot napoved pritožbe. Če sodba v skladu z določbo 3. odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče ugotavljati pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe. Ker je v 1. odstavku 339. člena ZKP predpisano, da se med drugim na glavni obravnavi preberejo listine, knjige in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, po presoji senata oziroma sodnika posameznika pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, to pomeni, da le vpogled v take listine ne zadostuje.

Zapisnik je javna listina, za katero velja (izpodbojna) domneva o resničnosti zapisane vsebine. Kdaj je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti (71. člen ZKP), je odvisno od vsakokratne presoje konkretnih okoliščin, med drugim tudi od obdolženčeve sposobnosti, da se sam uspešno brani glede na svoje osebne lastnosti (fizične, psihične in druge).