63. člen ZKP

Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.

Pritožniku je bilo že s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. II Kp 64/2011 z dne 27. 9. 2016 pojasnjeno, da je v določbi drugega odstavka člena 96 ZKP jasno opredeljeno, kakšna je obveznost plačila stroškov zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v primeru izdaje oprostilne ali zavrnilne sodbe, oziroma v primeru ustavitve postopka in, da iz te določbe izhajajo le nekatere izjeme in sicer v primeru, če se postopek ustavi, oziroma, če se obtožba s sodbo zavrne ali zaradi obtoženčeve smrti ali pa zato, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, kar ni mogoče pripisati krivdno zasebnemu tožilcu oziroma oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru določbe drugega odstavka člena 63 ZKP. Le v teh primerih torej stroški oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev obremenjujejo proračun, iz te določbe pa ne izhaja izjema, pri kateri ves čas vztrajata pritožnika, torej, da v primeru, ko je oškodovanec kot tožilec mladoletna oseba, da bi v takem primeru stroški postopka (sodne takse) bremenili proračun.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP.

Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona. Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se štej

Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec kot tožilec tudi položaj stranke v postopku in iz tega izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Tako v okviru izvajanja funkcije kazenskega pregona oškodovanec kot tožilec, enako kot državni tožilec pridobi pravico podajati predloge v zvezi z odreditvijo omejevalnih ukrepov, ki se po določbi člena 192/1 ZKP lahko uporabljajo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za uspešno izvedbo kazenskega postopka ali za odpravo ponovitvene nevarnosti. Tako ima pravico predlagati tudi ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP.

Državni tožilec je s prevzemom pregona po drugem odstavku 63. člena ZKP oziroma z vložitvijo obtožnega predloga za dejanje, ki je bilo po opisu zajeto tudi v obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca, postal upravičeni tožilec, oškodovanec pa je v nastali procesni situaciji izgubil položaj stranke (tožilca) v postopku.

Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa ni imelo podlage.

Oškodovanec, kadar nima vloge tožilca, torej če ni stranka v postopku, lahko izpodbija v sodbi le odločitev o stroških, v kolikor je bilo s sodbo odločeno tudi o njegovih stroških.

Določba prvega odstavka 421. člena ZKP je specialna v odnosu na 63. člen ZKP.

Oškodovanec je sicer predlagatelj za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe, vendar sodišče o njegovem predlogu ne izda sklepa.

Oškodovanec kot tožilec lahko v primeru, ko okrožni državni tožilec odstopi od pregona, sam nadaljuje kazenski pregon. Vendar pa lahko tudi državni tožilec ponovno prevzame pregon nazaj od oškodovanca kot tožilca, a samo pod pogojem, če je bil le-ta upravičeni tožilec.

Pritožnik ima prav, ko meni, da pravica za predlaganje posameznih preiskovalnih dejanj pripada tudi njemu kot zasebnemu tožilcu. Kot namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 8.4.2004 opr. št. Up-119/02, je ustavno sodišče, odločujoč o upravičenosti enakega zahtevka, vendar podanega po oškodovancu kot tožilcu, pojasnilo, da je z razlago, da gre pravica iz 431. čl. ZKP le državnemu tožilcu, oškodovanec kot tožilec postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar je kršena pravica iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča bi zato sodišče pri razlagi določbe 431. čl. ZKP moralo izhajati iz določb 429 v zvezi s 63. in 186. čl. ZKP ter oceniti, katere od predlaganih preiskovalnih dejanj bi bilo potrebno opraviti. Navedeno razlago moč uporabiti tudi v danem primeru. Kolikor namreč zasebni tožilec po določbi 186. čl. ZKP sme od preiskovalnega sodnika zahtevati preiskavo, potem izhajajoč iz argumentacije navedene ustavne odločbe, ni videti razlogov, da ne bi mogel predlagati tudi oprave posameznega preiskovalnega dejanja, če je od tega dejanja odvisna njegova odločitev o vložitvi zasebne tožbe.

Kot upravičenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zakon poleg obdolženca in zagovornika izrecno določa državnega tožilca Republike Slovenije in ne morebiti državnega tožilca kot stranko v posamičnem postopku, zato v tem primeru oškodovanec kot tožilec nima pravice niti v postopku, v katerem nastopa kot tožilec (subsidiarni tožilec), vložiti to izredno pravno sredstvo.

Sodišče prve stopnje kljub temu, da je oškodovanec kot tožilec uveljavljal odškodninski zahtevek v postopku, v sodbi s katero je spoznalo obdolženko za krivo ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Zaradi tega se je pritožil oškodovanec kot tožilec in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna odškodninski zahtevek. Njegovo pritožbo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno. Po čl. 63/1 ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec pa po zakonu o kazenskem postopku nima pravice izpodbijati odločbe o premoženjskem zahtevku zaradi česar, ne more imeti te pravice niti oškodovanec kot tožilec. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku gre namreč za pritegnitev pravde k kazenskemu postopku, zakon o kazenskem postopku pa državnemu tožilstvu kot rečeno ne daje pravice zastopati tudi te interese. Res je, da sodišče ni odločilo o odškodninskem zahtevku, vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 2. odst. 371. čl. ZKP, saj ni nasprotja v izreku, niti z izrekom in obrazložitvijo, vsa odločilna dejstva, v ka