VSM Sodba in sklep II Kp 7969/2018

I. Pritožbam zagovornice obdolženega A. A. okrožne državne tožilke, pooblaščenca oškodovanca B. B., s.p., ter pooblaščenca oškodovank C. C. in Č.Č. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o:

- kazenski sankciji,

- premoženjskopravnih zahtevkih v točkah II in IV izreka ter

- stroških kazenskega postopka

razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženega A. A. glede odločbe o krivdi in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v točki V izreka kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 7969/2018 z dne 14. 1. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovanki D. D. plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki D. D. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 21.418,20 EUR, medtem ko je s presežkom oškodovanko napotilo na pravdo (točka II izreka sodbe). Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance C. C., E. E. d.o.o., F. F. d.o.o. in B. B. s.p. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo (točka IV izreka sodbe). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je na pravdo napotilo tudi oškodovanca G. G. s.p. in H. H. d.o.o. (točka V izreka sodbe). Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse v zneskih 192,00 EUR in 189,00 EUR. Prav tako je odločilo, da je obdolženec na podlagi prvega v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP (pravilno na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP) dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa še nagrado in potrebne izdatke svoje zagovornice po pooblastilu.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določi nižja zaporna kazen in krajša preizkusna doba, posebni pogoj pa se ne določi, in da se obdolženca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka,

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da oškodovancem C. C., E. E. d.o.o., F. F. d.o.o. in B. B. s.p., prisodi premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot izhajajo iz opisa dejanj v krivdoreku izpodbijane sodbe, in da obdolžencu naloži dodatni pogoj, da mora navedenim oškodovancem prisojene premoženjskopravne zahtevke plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe,

- pooblaščenec oškodovanca B. B. s.p., iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da navedenemu oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti in ga obdolžencu naloži v plačilo kot dodatni pogoj, podredno pa, da tudi oškodovanko D. D. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, in

- pooblaščenec oškodovanke C. C. in Č. Č. zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu naloži dodatni pogoj, da mora navedenima oškodovankama nerazdelno povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 19.851,50 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe.

3Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je odgovoril pooblaščenec oškodovank C. C. in Č. Č., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrne.

4Pregled zadeve je pokazal naslednje:

K točki II izreka te odločbe (sodba)

5Zoper odločbo o krivdi se je pritožila obdolženčeva zagovornica. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni. V utemeljitev navaja, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu zelo obširne sodbe le povzelo oziroma prepisalo izpovedbe posameznih prič, na koncu pa naredilo pavšalni zaključek, da je obdolžencu dejanje na podlagi izvedenih dokazov dokazano. Vendar ji ni mogoče pritrditi. V nasprotju z njenim prepričanjem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zadostilo procesnemu standardu obrazloženosti sodne odločbe, saj je jasno in argumentirano pojasnilo, kako presoja dokazno vrednost izvedenih dokazov. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je izpovedbe zaslišanih oškodovancev in prič na več mestih (tudi v okviru povzemanja njihovih izpovedb) vsebinsko pretehtalo, medsebojno analiziralo ter presodilo v luči vseh ključnih vidikov obdolženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov, ob tem pa je podalo jasno utemeljitev svojih dejanskih in pravnih ugotovitev. Svoje končne zaključke je strnilo predvsem v točkah 94-102 obrazložitve izpodbijane sodbe (kar nenazadnje ugotavlja celo pritožba sama), kjer je na podlagi povsem konkretnih okoliščin pojasnilo, zakaj je obdolžencu dejanje dokazano. Očitana kršitev zato ni podana.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prav tako ne more biti podana, četudi bi sodišče prve stopnje res (pre)obširno povzelo izvedene dokaze in bi bila izpodbijana sodba nepotrebno dolga, saj zgolj zato njenih razlogov ni mogoče samodejno označiti za nejasne, nepregledne in pomanjkljive. Pritožba zato s tako posplošenim zatrjevanjem in ob odsotnosti kakršnikoli drugih konkretnih navedb ne more biti uspešna. V tej smeri zatrjevane kršitve pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

7Istovrstno kršitev pritožba uveljavlja z očitkom sodišču prve stopnje, da je v točki 103 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, vendar v nadaljevanju ni jasno obrazložilo, na podlagi česa je napravilo tak sklep, zato je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 103 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o subjektivnem odnosu obdolženca do kaznivega dejanja ter ugotovilo tako zavestno kot voljno sestavino njegovega direktnega naklepa. Pritožba prezre, da je pri tem izrecno opozorilo na svojo predhodno obrazložitev, ko se je do subjektivnega odnosa obdolženca posebej opredelilo tudi pri obravnavi vsakega posameznega očitka na škodo posameznega oškodovanca (zlasti točke 96, 97, 99, 100 in 102 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati in razumeti kot celoto, je tako jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje na subjektivni odnos obdolženca pravilno sklepalo na podlagi celotne presoje njegovega ravnanja, ki jo je napravilo na temelju ocene njegovega zagovora, presoje izpovedb oškodovancev in prič ter dokumentacije v spisu. S tem je ugotovilo odločilno dejstvo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, zato pritožbena trditev, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ni utemeljena.

8Pritožba zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kritično oceniti izpovedbi oškodovank C. C. in D. D. ter se opredeliti do nedoslednosti oziroma razhajanja v izpovedbi slednje. Zatrjevano kršitev namreč pritožba v celoti utemeljuje na podlagi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb navedenih oškodovank, zato bodo pritožbene navedbe, s katerimi pritožba skuša omajati njuno verodostojnost, obravnavane v okviru presoje dejanskega stanja.

9Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja preslepitveni namen obdolženca, pri čemer poudarja splošna stališča sodne prakse. Tako navaja, da zgolj okoliščina, da gospodarski subjekt posluje tako, da ima v nekem obdobju, za katerega je značilna plačilna nedisciplina, težave s plačilno sposobnostjo, ki se kaže v blokadi transakcijskega računa družbe, ne pomeni nujno, da je imel obdolženec svoje poslovne partnerje namen preslepiti. Zato ne gre za kaznivo dejanje, temveč za običajno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.

10Pritožba nima prav. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, vključno s preslepitvenim namenom, zato o očitani kršitvi ni mogoče govoriti. V celoti je namreč konkretizirano védenje oziroma zavest obdolženca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bili poslovanje, finančno stanje in likvidnost družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.), tako slabi, da je že iz tega dejstva mogoče sklepati na to, da je obdolženec ravnal s preslepitvenim namenom, ker se je zavedal, da obveznosti ne bo mogoče izpolniti. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da je obdolženec kot direktor zamolčal, da je družba A. d.o.o. nelikvidna in da zaradi slabega finančnega stanja ne bo mogla dokončati del ali plačati naročenih storitev, saj je bil od decembra 2016 dalje transakcijski račun družbe pretežno blokiran z davčnimi izvršbami in že izvršljivimi obveznostmi do dobaviteljev in izvajalcev storitev. Dejstvo, da so bile opisane težave pri poslovanju in plačilni sposobnosti trajne in nerešljive narave, pa izhaja iz nadaljnjega opisa, da je zaradi navedenega obdolženec opravljanje iste dejavnosti 11. 4. 2017 prenesel na drugo, novoustanovljeno družbo G., d.o.o. (v nadaljevanju G., d.o.o.). Ob tem je pri vsakem posameznem opisu dejanja še dodatno pojasnjeno, kako je obdolženec zamolčal, da družba nima več sredstev za dokončanje objekta, pri tem pa je ves prejeti denar še isti ali naslednji dan porabil za plačilo drugih zapadlih obveznosti družbe ali za izvršilne postopke, zato po tem na objektu niso bila več opravljena nobena dela ali vgrajena oprema, na klice in pozive oškodovank pa se več ni javljal (točki 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe); poudarjena plačilna nesposobnost družbe (točki 3 in 5 izreka izpodbijane sodbe); in lažnive obljube, da bo plačilo sledilo takoj, ko bodo plačali investitorji, pri čemer so slednji pogodbene obveznosti poravnali, obdolženec pa ne (točka 4 izreka izpodbijane sodbe). Na podlagi teh dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, je mogoče izpeljati obdolženčevo zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, zato opisana razmerja med obdolžencem in oškodovanci oziroma oškodovanimi družbami presegajo v pritožbi zatrjevana civilnopravna razmerja.

11Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe ter jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

12Pritožba zatrjuje, da na podlagi izvedenih dokazov, in sicer izpovedb zaslišanih prič, ni mogoče zaključiti, da je obdolžencu s stopnjo gotovosti dokazano ravnanje s preslepitvenim namenom, še manj pa ravnanje iz koristoljubnosti. Zgolj dejstvo, da so bile njegove obveznosti neizpolnjene, pa za obsodilno obsodbo ne more zadostovati.

13S tako posplošenimi navedbami pritožba ne more uspeti. Očitano kaznivo dejanje je obdolžencu dokazano na podlagi izpovedb zaslišanih oškodovancev oziroma predstavnikov oškodovanih družb ter prič, predvsem C. C., D. D., I. I., Č. Č., G. G., J. J., B. B., K. K., L. L., M. M. in N. N., kateri so v posameznih segmentih potrdili očitke iz obtožbe in prepričljivo izpovedali o obdolženčevem preslepitvenem ravnanju. Njihove izpovedbe s preostalimi dokazi, zlasti z ugotovitvami sodnega izvedenca gradbene stroke O. O. ter dokumentacijo o finančnem stanju družbe P. P. d.o.o. in ustanovitvi družbe R. R. d.o.o. (točki 87 in 88 obrazložitve izpodbijane sodbe), tvorijo zaključeno dokazno celoto, ki je po kvaliteti in kvantiteti takšna, da napolnjuje dokazni standard gotovosti in zadošča za obsodbo.

14Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je obdolženec o finančnih težavah družbe P. P. d.o.o. obvestil stranke in poslovne partnerje, saj v utemeljitev takšne svoje trditve skuša prepričati z netočnim in nekritičnim izpostavljanjem posameznih delov izpovedb zaslišanih oškodovank D. D. in C. C. Ugotoviti je namreč, da sta slednji res potrdili prejem dopisa oziroma obvestila s strani obdolženca, v katerem so navedene finančne težave družbe P. P. d.o.o., vendar sta v svojih izpovedbah tudi dovolj jasno izpovedali o časovnih okoliščinah prejema tega dopisa, ki je bil poslan izven relevantnega časovnega obdobja (od decembra 2016 do marca 2017), oziroma po tem, ko je bilo kaznivo dejanje že dokončano. Tako je oškodovanka D. D. povsem koherentno povedala, da je obdolženec s situacijo v firmi ni seznanjal (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe), da pa so šele kasneje vsi oškodovanci dobili dopis, da se je podjetje znašlo v težavah (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato v takšni izpovedbi oškodovanke pritožba neutemeljeno prepozna nedoslednost oziroma razhajanje. Še manj pa je v tej zvezi omajana verodostojnost obeh oškodovank, saj sta v spis vložili dopisa družbe P. P. d.o.o. z dne 25. 4. 2017 in 12. 5. 2017, ki sta bila že glede na njuno datiranje dejansko poslana post festum, kot sta to obe skladno trdili. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi oškodovank pravilno ocenilo, glede obdolženčevega sklicevanja na navedena dopisa pa utemeljeno zaključilo, da se na ta način ne more razbremeniti (točke 94-98 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob vrsti drugih, zgoraj že izpostavljenih skladnih dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost izpovedb oškodovank, zato pritožba neutemeljeno skuša prikazati, da sta obdolženca želeli po krivem obremeniti. Morebitno nezadovoljstvo oškodovank, ker delo (za katerega sta plačali) ni bilo dokončano, pa je kvečjemu razumljivo, zato pritožba ob odsotnosti drugih konkretnih okoliščin in dokazov s tovrstnim zatrjevanjem ne more prepričati v nasprotno.

15Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče G. G., iz katere izhaja, da mu je za finančne težave obdolženec povedal šele kasneje, ko je zanj opravljal storitve kot G. G. s.p. (točka 99 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob doslednem upoštevanju njegove izpovedbe je iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja zaradi nedokazanosti izpustilo dejanje na škodo G. G. s.p. (točki 104 in 105 obrazložitve izpodbijane sodbe). To pa ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje samodejno in zgolj na tej podlagi enako zaključiti tudi glede drugih, z izpovedbo G. G. nepovezanih dejanj, kakor tudi glede dejanja pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe na škodo družbe E. E. d.o.o. Slednje je obdolžencu med drugim dokazano z izpovedbama prič I. I. in M. M., pa tudi izpovedbo G. G., iz katere izhaja, da mu takrat še niso bile poznane kakršnekoli težave družbe P. P. d.o.o. Zato pritožba s parcialnim izpostavljanjem izpovedbe G. G. in dejstva, da je sodišče prve stopnje posamezne fakte iz opisa dejanja izpustilo, ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati.

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče glede odločbe o krivdi in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v točki V izreka izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz točke II izreka te odločbe (391. člen ZKP).

17Ker je bilo delno odločeno v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče sodne takse za nerazveljavljeni del sodbe ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

K točki I izreka te odločbe (sklep)

18Zagovornica obdolženca graja odločbo o kazenski sankciji, pri čemer se zavzema za izrek pogojne obsodbe z nižjo določeno kaznijo zapora in krajšo preizkusno dobo ter odpravo dodatnega pogoja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno pogreša razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovanki D. D. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek (pravilno: povrniti premoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje namreč ni z ničemer pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je obdolženec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe objektivno sposoben oškodovanki plačati znesek 21.418,20 EUR. Pri tem zagovornica v pritožbi utemeljeno opozarja na sodno prakso, po kateri mora sodišče ob določanju tako splošnega, kot tudi dodatnega pogoja v okviru pogojne obsodbe slednja določiti tako, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah še vedno sledi namenu pogojne obsodbe, ki se kaže v tem, da se že z izrekom opozorilne sankcije pri obdolžencu doseže namen, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Z določanjem dodatnega pogoja, za katerega sodišče prve stopnje ugotovi, da ga obdolženec ne bo mogel izpolniti niti v celotni preizkusni dobi, še manj pa v krajšem roku od le-te, pa bi bil povsem izničen namen pogojne obsodbe kot takšne.¹ Ob odsotnosti vsakršnih razlogov v izpodbijani sodbi in ugotovljenih dejstev v zvezi z v pritožbi zatrjevanim (slabim) premoženjskim stanjem obdolženca in njegovo sposobnostjo vračila premoženjske škode, kakor tudi upoštevaje predmetno odločitev glede odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, je bilo treba izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji v celoti razveljaviti in v tem delu vrniti v novo sojenje. Le tako bo sodišče prve stopnje po presoji vseh relevantnih okoliščin za obdolženca lahko izbralo primerno in pravično kazensko sankcijo. Če se bo znova odločilo, da obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi naloži dodatni pogoj, pa bo upoštevalo že navedena stališča sodne prakse, kakor tudi dejstvo, da se lahko premoženjsko stanje obdolženca tekom preizkusne dobe spremeni.²

19Pritožbeno sodišče dodaja, da so se zoper odločbo o kazenski sankciji pritožili tudi okrožna državna tožilka, pooblaščenec oškodovanca B. B. s.p. ter pooblaščenca oškodovank C. C. in Č. Č., vendar se zaradi narave sprejete odločitve z njihovimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Ob tem je treba opozoriti, da pritožbeno sodišče tudi sicer pritožbenih navedb obeh pooblaščencev oškodovancev, s katerimi grajata odločbo o kazenski sankciji, ne bi smelo presojati, saj sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških (četrti odstavek 367. člena ZKP).

20Pritožbe okrožne države tožilke, pooblaščenca oškodovanca B. B. s.p. ter pooblaščenca oškodovank C. C. in Č. Č. utemeljeno grajajo odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih v točkah II in IV izreka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje premoženjskopravni zahtevek prisodilo le oškodovanki D. D., medtem ko je preostale oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Vse tri pritožbe v bistvenem pravilno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje navedeno odločitev napačno utemeljilo na podlagi okoliščine, ali posamezni oškodovanci razpolagajo z izvršilnim naslovom zoper družbo P. P. d.o.o. (109-112 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je bila v postopku stečaja. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku.³ Upoštevati je namreč treba, da je v obravnavani kazenski zadevi premoženjskopravne zahtevke dolžan plačati obdolženec in ne (le) njegova gospodarska družba P. P. d.o.o., saj je on tisti, ki je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja in bil spoznan za krivega. Tako s prenehanjem pravne osebe na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo tudi premoženjskopravni zahtevki oškodovancev v kazenskem postopku do direktorja družbe kot storilca kaznivega dejanja.⁴ V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.⁵ Zato pritožbe pravilno poudarjajo, da je kot odločilen treba upoštevati obstoj izvršilnega naslova zoper obdolženca in ne zoper družbo P. P. d.o.o., kakor tudi dejstvo, da oškodovancem terjatve niso bile poravnane.

21Ob navedenem pomembno okoliščino za odločitev o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih, na katero opozarjajo tudi pritožbe okrožne državne tožilke in obeh pooblaščencev, predstavlja osebni stečaj obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bil nad obdolžencem izveden postopek osebnega stečaja, ki je zaključen, in da je bil obdolženec deležen odpusta obveznosti, pri čemer odpust obveznosti ne učinkuje za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Kljub temu je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz napačne pravne presoje, vpliv osebnega stečaja na odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih v celoti zanemarilo, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. V primeru zaključenega osebnega stečaja je namreč odločilno, ali je oškodovanec terjatev prijavil v osebnem stečaju obdolženca ali ne. Če je oškodovanec prijavil terjatev v osebnem stečaju obdolženca, je s pravnomočnim sklepom o končanju osebnega stečaja pridobil izvršilni naslov (četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP), zato je treba v takem primeru oškodovanca napotiti na pravdo.⁶ Če oškodovanec terjatve v osebnem stečaju ni prijavil, pa je priglašeni premoženjskopravni zahtevek vendarle mogoče prisoditi, saj zaradi zamude roka za prijavo terjatve ta ne preneha (3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 296. člena in drugim odstavkom 227. člena ZFPPIPP). Po zaključku osebnega stečaja namreč stečajni dolžnik ne preneha in lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja tudi po koncu postopka osebnega stečaja, ker se v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo.⁷ Ker sodišče prve stopnje navedene okoliščine ni razjasnilo, bo moralo to storiti v ponovljenem sojenju, nato pa gornja materialnopravna stališča ustrezno aplicirati na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer bo upoštevalo standard obrazložitve odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, kot ga je postavilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018.

22Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji ter premoženjskopravnih zahtevkih v točkah II in IV izreka, posledično pa tudi glede stroškov kazenskega postopka, razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve v nakazani smeri in posebno pozornost namenilo preostalim pritožbenim navedbam, s katerimi se zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Nato bo o razveljavljenih delih izpodbijane sodbe ponovno odločilo.

23Sklep pritožbenega sodišča temelji na šestem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5964//2013 z dne 7. 9. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 19209/2015 z dne 29. 8. 2017.
² Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4680/2016 z dne 30. 5. 2019 in Višjega sodišča v Mariboru II Kp 4680/2016 z dne 10. 8. 2017 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 40474/2015 z dne 22. 3. 2017.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33299/2011 z dne 7. 4. 2016.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.