366. člen ZKP

V opisu dejanja namreč ni navedenih nobenih konkretnih okoliščin, ki bi omenjene obdolžence, torej A. A., B. B. in C. C. povezovale z obdolženim Č. Č. oziroma njegovim (prepovedanim) dejanjem, kaj šele okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se zavedajo prepovedanosti dejanja glavnega storilca Č. Č. in svojega sodelovanja pri njem, torej okoliščin o dvojnem naklepu. Glede na to, da je bil kazenski postopek zoper AD. AD. izločen iz predmetne zadeve in se je dokončal posebej, v drugem kazenskem postopku o zakonitosti odločitve v zvezi z AD. AD. v tej zadevi ni mogoče odločati.

Dva ali večkratna vročitev iste odločbe stranki po naravi stvari in logičnem sklepanju ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje.

V spisu se ob predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču ni nahajala pritožba zagovornika zoper sodbo, temveč se je nahajala le pritožba obtoženca. Na pritožbeni javni seji opravljeni dne 3.8.2023 je odvetniški kandidat zagovornikovega substituta zatrjeval, da je tudi zagovornik vložil pritožbo in sicer z datumom 19.5.2023, in se zavezal, da bo v roku treh dni posredoval dokazilo o vloženi pritožbi. Z dopisom poslanim 3.8.2023 je nato zagovornik posredoval svojo pritožbo in navedel, daje bila pritožba poslana z navadno pošto v maju 2023. Pri tem ni posredoval nobenega dokazila o vloženi pritožbi in s tem ni izkazal, da je dejansko vložil pritožbo. Breme dokazovanja vložitve pravočasne pritožbe je namreč na samem zagovorniku.

Smrt bližnje in/ali bližnjih sorodstveno povezanih oseb z obdolžencem med kazenskim postopkom je po presoji Vrhovnega sodišča takšna okoliščina, ki po vrsti in teži ustreza ostalim okoliščinam iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Razen tega je bila vest o smrti obsojenčeve soproge in hčerke zatrjevana v času, ko se je obsojenec, ki je prvostopenjsko sodbo prejel, še smel pritožiti, in jo je bilo potem šteti kot dovoljeno dopolnitev vložnikove pritožbe.

Pritožbeno stališče, da bi pritožbeni rok začel upravičencu znova teči z vsakokratno vročitvijo prepisa iste sodne odločbe, je procesno napačno, saj bi na tak način lahko prišlo do nedovoljenega podaljševanja zakonsko predpisanega nepodaljšljivega procesnega roka.

Skladno z določbo drugega odstavka člena 435 ZKP pritožba zoper izpodbijani sklep glede na tako odločitev prvega sodišča ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v zapisanem pravnem pouku o pravici do pritožbi namesto pravilnega pravnega pouka, ki bi se moral glasiti, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena, napačno navedlo, da je zoper sklep, s katerim je bil predlog za izločitev zavrnjen (oziroma zavržen) dovoljena. Tako napačno podan pravni pouk s strani sodišča prve stopnje, pa obrambi ne daje pravice do pritožbe v primeru, kot je obravnavani, torej, ko po samem zakonu pritožba, kar je bilo predhodno obrazloženo, ni dovoljena.

Po pogodbi, sklenjeni med Pošto Slovenije in družbo Petrol o sprejemanju in izročanju poštnih pošiljk, je mogoče priporočene poštne pošiljke oddati tudi na pooblaščenih bencinskih servisih družbe Petrol.

Zmotna je ocena, da bi pogojna obsodba predstavljala ustrezno kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno odločilo za izrek prostostne kazni. Pravilno je upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter je, glede na dejstvo, da je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že večkrat pravnomočno obsojen, utemeljeno zaključilo, da pogojna obsodba kot sankcija opozorilne narave ne bi dosegla svojega namena.

Kot izhaja iz izreka napadene sodbe je sodišče prve stopnje sledilo opisu dejanj po obtožnem predlogu in njenih modifikacijah, ni pa sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja pod točko 1.a) kot ta izhaja iz modificiranega obtožnega predloga z dne 19.7.2016, ampak je obdolženca pod točko I.a.) spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, s tem pa ravnalo v škodo obdolženca. S takšno pravno opredelitvijo ravnanja obdolženca, je prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) karakterizira pravno državo. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela inštančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, Up-I-74/05 z

Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.

Sprejeti na sodni zapisnik izjavo stranke je obveznost sodišča. Obsojenec, ki v drugi kazenski zadevi prestaja zaporno kazen, je o tem, da želi podati pritožbo ustno na zapisnik sodišča pravočasno (torej v okviru pritožbenega roka) obvestil prvostopenjsko sodišče ter prošnjo utemeljil. S tem, da je sodišče obsojenčevo prošnjo ignoriralo in mu ni omogočilo vložitve pritožbe na zaprošen način, niti ga o svojem stališču ni obvestilo, je obsojencu dejansko odvzelo pravno sredstvo, do katerega je imel pravico.

Predpise iz časa med drugo svetovno vojno in po njej tako imenovane „predustavne predpise“ se presoja s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih uporabljali civilizirani narodi. Tudi akte organov medvojne oblasti je treba presojati po kriteriju ali so bili v skladu s takratnimi civilizacijskimi oziroma splošnimi pravnimi načeli. Na podlagi odločb Ustavnega sodišča (U-I-6/93, U-I-24/04, U-I-249/96 in Up 133/96) in Vrhovnega sodišča (I Ips 62/95, Ips 192/97, 242/97, Ips 108/98 in Ips 290/2005) je (ustavnosodna praksa) mogoče ugotoviti, da sta Ustavno in Vrhovno sodišče obravnavali sodišča, ki jih je z odlokom ustanovil Glavni štab NOV in POS (Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije) kot sodišče, ki so delovala med drugo svetovno vojno. Izredno vojaško sodišče z Odlokom ni bilo ustanovljeno samo za en primer. Sodišče je bilo formirano za vse slovensko ozemlje, določeno je bilo, da vojaško sodišče sestoji iz petih članov, ki jih imenuje Glavni štab NOV in POS s posebnim dekretom. Izredno vojaško sodišče je bilo del ureditve takratnih oblasti. Zato je to sodišče po načinu formiranja, odločitvi o sestavi se

Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ je treba razlagati tako, da kaznivo dejanje po 244. člena KZ zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki niso bile nujno storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ožjem smislu, temveč so bile storjene v okviru gospodarske družbe s strani storilca, ki je imel pooblastilo razpolagati s tujim premoženjem (praviloma premoženjem gospodarske družbe, v okviru katere deluje), torej premoženjem, ki mu je bilo s strani lastnikov družbe zaupano.

Pritožba, ki se v razlogih le sklicuje na prejšnje pritožbe ali navedbe v drugih vlogah pritožnika, ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP.

Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, prav tako pa tudi napačen pravni pouk oziroma izostanek pravnega pouka v pisnem odpravku sodbe te pravice ne jemlje, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona.

Če obramba predlaga izvedbo dokaza, ki nakazuje na kršitev ustavno zagotovljenih pravic drugega (npr. poseg v komunikacijsko zasebnost), mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in podati predlog za izvedbo dokaza tako, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Potrditev računa s podpisom kot verodostojno listino in odreditev izplačila predstavlja enega od načinov izvršitve kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine.

Seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša dvoma v nepristranskost sodišča. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Če je obsojenec kot direktor družbe vzpostavil sistem, s katerim je z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin privabljal nedoločeno število posojilodajalcev zaradi pridobitve premoženjske koristi, gre za kriminalno dejanje, zajeto z enotnim naklepom. Zato ni mogoče sklepati, da so v razmerju do posameznih oškodovancev storjena samostojna kazniva dejanja, ki bi jih bilo treba obravnavati in pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje in jih presojati tudi z upoštevanjem zastaralnih rokov.

Pritožba, vložena zoper razglašeno obsodilno sodbo, je dovoljena in jo mora sodišče 2. stopnje upoštevati skupaj s pritožbo, vloženo pravočasno po vročitvi pisnega odpravka sodbe. Obe pritožbi sta celoviti in se štejeta za eno pravočasno ter dovoljeno pritožbo.