492. člen ZKP

Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha. Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta). Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

Vprašanje upravičenosti tožilca se nanaša na stvarno pristojnost, oziroma upravičenost vložitve obtožnega akta glede na konkreten procesni položaj, kot ga zakon določa. Dvoma ni, da je za pregon obravnavanega kaznivega dejanja upravičen državni tožilec, katerega krajevna pristojnost se presoja glede na pristojnost sodišča tistega območja, za katero je tožilec postavljen. Vendar je v danem primeru treba upoštevati, da je bil obtožni predlog vložen v postopku za izrek varnostnega ukrepa po določbah XXVIII. poglavja ZKP, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je bilo krajevno pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnega predloga, pritožbe in tudi spisa III K 80061/2024, je bil po opravljeni glavni obravnavi predlog za izrek varnostnega ukrepa zavržen v tistem delu, ki se nanaša na sedaj obravnavano kaznivo dejanje, državni tožilec pa je nato na podlagi šestega odstavka 492. člena ZKP zoper obdolženca vložil obtožni predlog.To upravičenje gre torej tožilcu, ki je sodeloval v postopku za izrek varnostnega ukrepa in je v nadaljevanju ocenil, da so podani zakonski pogoji za pregon obdolženca kot prištevnega storilca kazni

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi. Tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev. Ker je sodišče z izčrpnim zaslišanjem in soočenji izvedencev glede nasprotij v njihovih mnenjih odpravilo dvom o njihovi (ne)pravilnosti, ter kot edino strokovno argumentirano in prepričljivo sprejelo mnenje Komisije, ni bilo nobene potrebe za pribavljanje še dodatnih novih mnenj drugih izvedencev (258. člen ZKP). Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ni treba iskati in dokazovati poškodbenih prepovedanih posledic v fizičnem ali psihičnem smislu, temveč je relevanten oziroma v ospredju napad na spolno integriteto mladoletnega oškodovanca. Za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno niti dejstvo, kdo je dal pobudo za spolni odnos.

Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.

Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva. Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.

Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.

Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora namreč biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodišče prve stopnje, vestna in poglobljena. To v konkretni zadevi pomeni dolžnost prvostopenjskega sodišča, da preveri jasnost in popolnost storilčevega priznanja tudi tako, da storilca natančno, podrobno in dosledno izpraša o temeljnih dejstvih ter o poteku pravno nevzdržnega dejanja, ki predstavlja temelj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa medicinsko terapevtske narave. V danem primeru, ko se sodišču prve stopnje porajajo pomisleki o storilčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora lastnega ravnanja, mora biti presoja vsebine obsega priznanja še toliko bolj skrbna in natančna.

Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.

ZKP ne pozna nadomeščanja obtožnih aktov. Procesni zakon ureja vložitev novega obtožnega akta, kot je to primarno pri spremembi obtožbe (tretji odstavek 344. člena ZKP) ali pri vložitvi obtožnega akta po zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa (šesti odstavek 492. člena ZKP). Kazenski zakonik (KZ) v drugem odstavku 70. člena določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji, določenimi v KZ, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki (drugi odstavek 70. člena KZ). To pomeni, da je starost storilca, ob storitvi kaznivega dejanja, nespremenljivo in odločilno dejstvo, od katerega je odvisen izrek vzgojnega ukrepa ali kazni. S potekom časa se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, ne more izreči strožja sankcija, kot je bila predpisana ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 93. člena KZ pa se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, izreči namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojna obsodba. Zakon v takem primeru dopušča izrek zapora oziroma pogojne obsodb

Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti.

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahk

Temeljna pogoja za vštetje pripora sta po prvem odstavku 56. člena KZ-1 izrečena in po nekaterih sodnih odločbah še določena kazen zapora ter denarna kazen. Okrožna državna tožilka ima zato prav, ko ugotavlja, da z vštevanjem časa, ki ga je obdolženi prestal v priporu v izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sodišče prve stopnje zgornje določbe ni pravilno uporabilo. Če sta vrsta in višina zaporne kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 odvisni od teže dejanja in storilčeve krivde, sta vrsta in dolžina trajanja katerega od varnostnih ukrepov, z izjemo odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, odvisni od vsebine nevarnosti, zaradi katere je bil posamezni ukrep izrečen in predvidenega časa, po katerem bo ta nevarnost ustrezno zmanjšana ali odpravljena. To je pomembno zlasti pri medicinskih varnostnih ukrepih po 70.a in 70.b členu KZ-1, ko bi bil z vštevanjem pripora in drugih odvzemov prostosti čas zdravljenja mimo zgornje prognoze ter brez ustreznih strokovnih podlag objektivno skrajšan. Ali drugače, tisto, kar bi sodišče ugotovilo pri odločbi o varnostnem ukrepu, bi praktično v naslednjem koraku z odločbo o vštetju pripora v var

Glede na ostale pritožbene navedbe zagovornika, pritožbeno sodišče zgolj navaja, da je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da sme izrečeni varnostni ukrep trajati največ pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna, kot to izhaja iz izreka napadenega sklepa in njegovih razlogov v točki 71.

Glede na čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je kazenski pregon zoper obdolženega zastaral dne 8. 1. 2021, ko je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja.

Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je.

Če v izreku sklepa o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem domu nista navedena njegovo periodično preverjanje ter skrajni rok trajanja iz drugega in tretjega odstavka 70.a člena ZKP, izrek posebej ni nerazumljiv in še manj protisloven. Kvečjemu je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je predmet preizkusa šele, ko bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene in ko je sodna odločba tudi glede odločilnih dejstev vzdržala.

Zakon ne določa pritožbene seje z udeležbo strank, kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi predaje.

Glede na to, da se vprašanje spremembe varnostnega ukrepa vselej izrazi šele po pravnomočnosti sklepa, hkrati pa je prav nastop pravnomočnosti ključen trenutek za spremembo pravnega položaja obdolženca, pride tako v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa v poštev tisti zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil varnostni ukrep izrečen, razen če se po pravnomočnosti sklepa zakon v korist obdolženca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je za obdolženca najugodnejši.