29. člen ZKP

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni

Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan. Ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe.

Ker kraj storitve kaznivega dejanja v opisu kaznivega dejanja ni naveden, prav tako pa ga ni mogoče razbrati iz listinske dokumentacije spisa, je zaključiti, da kraj storitve kaznivega dejanja ni znan. Za predmetno zadevo je zato v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZKP krajevno pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče .

Kadar iz konkretnega dela opisa izhaja določen podatek o kraju storitve kaznivega dejanja, ostaja samo negotovo, katero izmed dveh ali več stvarno pristojnih sodišč je tudi krajevno pristojno in si zato njihove krajevne pristojnosti medsebojno konkurirajo. Takšna situacija ni enaka primerom, kot je obravnavani, ko iz konkretnega dela opisa sploh ni mogoče razbrati kraja storitve kaznivega dejanja in torej ta ni znan, kar pomeni, da tudi ni znano, katero stvarno pristojno sodišče je krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Zato je pravilna uporaba prvega odstavka 29. člena ZKP.

Obdolženi je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja prijet v Republiki Sloveniji. Zato mu je mogoče za kazniva dejanja, izvršena v tujini soditi na podlagi določb drugega odstavka 29. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 13. člena KZ-1. Obdolženi je v zadnjih dveh mesecih pred prijetjem večkrat prečkal državno mejo, kar tudi kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil. V primeru, da bi odšel v Bosno in Hercegovino, kjer ima prijavljeno začasno bivališče, pa bi se lahko v celoti izognil kazenskemu postopku v Sloveniji, saj tudi Bosna in Hercegovina svojih državljanov ne izroča. Način izvršitve kaznivih dejanj v povezavi z osebnimi okoliščinami obdolžencev, to je, da so vsi, razen obdolženega B., nezaposleni in brez rednih virov dohodka, pri čemer imata obdolženi P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok, so povsem konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogrozi premoženjska varnost ljudi.

Prepovedana posledica kaznivega dejanja poslovne goljufije (nastanek premoženjske škode) ni nastala z izpolnitvenim ravnanjem oškodovanke, temveč z obdolženčevim neplačilom zapadlih računov za dobavljeno in montirano opremo. Kraj nastanka take škode je mogoče presojati le na podlagi sedeža oškodovanke.