178. člen ZKP

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje

Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč. Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje l

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva. Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je na podlagi uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma dopustno poseči v pravnomočen sklep o odreditvi pripora, če se ta opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi navedenega vložnik v tej fazi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, saj je odločitev ESČP v teh zadevah sledila zanesljivi ugotovitvi, da pritožnika nista v zadostni meri razumela jezika, v katerem so potekala relevantna procesna dejanja.

V četrtem odstavku 178. člena ZKP, ki se v postopku proti mladoletnikom uporablja na podlagi 451. člena ZKP, je določeno, da preiskovalni sodnik o preiskovalnih dejanjih, kadar ima obdolženec zagovornika, obvesti praviloma samo zagovornika. V skladu s citirano zakonsko določbo je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je o zaslišanju oškodovanke, dne 25. 3. 2022 obvestilo mladoletnikovo zagovornico, ki je bila na zaslišanju navzoča. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da mladoletnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, to še toliko manj, ker je sodišče na seji za mladoletnike 19. 12. 2022, v prisotnosti mladoletnika oškodovanko ponovno zaslišalo. Čeprav je vsebina 459. člena ZKP na katerega se zagovornica sklicuje, povsem jasna, se določba prvega odstavka 459. člena ZKP, glede vročanja sodnih pisanj mladoletnikom po starših ali zakonitih zastopnikih (posredno vročanje), nanaša zgolj na vabila, ne pa tudi na odločbe in druga pisanja, ki niso vabila, ki pa se vročajo mladoletnikom osebno. Pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločitve ne more omajati dejstvo, da policija na podlagi zbranih obvestil in vsebinsko ovrednotenih zavarovanih el

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

V primeru obstoja osredotočenosti suma storitve kaznivega dejanja lahko organi pregona pridobijo predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

Po četrtem odstavku 178. člena ZKP, je obdolženec lahko navzoč pri zaslišanju prič, kar je prepuščeno volji obdolženca. Zato preiskovalni sodnik krši pravico obdolženca do zaslišanja prič, če obdolžencu ne omogoči navzočnosti na naroku. Takšna kršitev je lahko v vzročni zvezi, zlasti v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo pripornih sklepov, ni pa izključeno, da lahko vpliva tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, če le-to temelji na izpovedbi obremenilnih prič, ki jih obdolženec zaradi procesne kršitve ni mogel zaslišati.

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

Tudi če bi sodišče prve stopnje celo opustilo dolžnost obveščanja zagovornikov o zaslišanju priče A. A., bi bilo mogoče o bistveni kršitvi kazenskega postopka in kršitvi z ustavo in konvencijo zajamčenih pravic obtoženca govoriti le v primeru, če bi šlo za takšno preiskovalno dejanje, ki ga na glavni obravnavi več ne bi bilo mogoče izvesti.

Obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe zaradi nenavzočnosti zagovornika na razgovorih izvedenca z obtožencem, saj psihiatrične preiskave po naravi, vsebini in ciljih nikakor ni mogoče primerjati z zbiranjem obvestil od osumljenca ali z zagovorom obtoženca. Objektivnost, verodostojnost in strokovnost izvida in mnenja pa bo obtoženec s strokovno pomočjo zagovornika lahko izpodbijal tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi.

Ponovljeno neposredno zaslišanje vseh prič na glavni obravnavi, in prevajanje njihovih izpovedb po sodni tolmački, ob navzočnosti obdolženca, je slednjemu zagotovilo ustrezno in učinkovito pravico do obrambe, to je do zaslišanja obremenilnih prič oziroma do soočenja z obremenilnimi dokazi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe glede očitkov obdolžencu, namreč ne temeljijo neposredno na izjavah oškodovanke v kazenski ovadbi in vsebini njenega razgovora na CSD, temveč na njeni neposredni izpovedbi pred sodiščem.

Tako iz same odredbe kot listinske dokumentacije, na podlagi katere je bila izdana, izhaja, da je bil predmetni avto tajnemu delavcu policije zasežen skupaj z zapisnikom o tehničnem pregledu vozila z dne 26. 11. 2019, ki dokazuje, da je vozilo tehnično brezhibno, ter da je bil izredni tehnični pregled tega vozila, ob prisotnosti predstavnika Javne agencije RS za varnost prometa in inšpektorja Inšpektorata za infrastrukturo, ki sta zadolžena za nadzor nad tehničnimi pregledi, potreben zaradi zavarovanja dokazov. Pritožnik z navedbo, da je prejel v času pridržanja (od 27. 11. 2019 dalje; dejansko od 26. 11. 2019 od 14.25 dalje) le odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Kpd z dne 22. 11. 2019, v ničemer ne obrazloži svoje izhodiščne trditve, da je zapisnik o izrednem tehničnem pregledu predmetnega osebnega vozila skupaj z vsemi podatki in dokazi, ki na njem temeljijo, treba iz spisa izločiti kot nedovoljen dokaz.

Prvostopenjsko sodišče je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi (zakonito) opravljene hišne preiskave.

Preiskovalna sodnica ni ravnala protizakonito, ko je spoštovala željo in pravico osumljenke, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, saj je bila osumljenka pred zaslišanjem opozorjena na pravice po drugem odstavku 227. člena ZKP - s tem pa med drugim tudi na pravico, da ni dolžna odgovarjati na postavljena vprašanja. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi sodnica oškodovanca kot tožilca morala poučiti o njegovih pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, kot to določa 14. člen ZKP, pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je potrebno navedeni člen razumeti na način, da se sme pomoč nanašati na uresničevanje pravic, ki jih subjektom daje ZKP, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku.

Hišna preiskava in navzočnost koristnika nepremičnine. Po 4. členu Zakona o proizvodnji in prometa s prepovedanimi drogami je gojenje ena izmed oblik proizvodnje prepovedane droge. Pomeni, da je ta že po jezikovni razlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določena s storilčevim ravnanjem in ne dodatno z nameni, saj zaradi teh posamezna rastlina (sadika) objektivno ni bila nič bolj ali manj proizvedena. Dvomov v posamezno dejstvo ne določa vrsta vira (dokaza), temveč njegova vsebina. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovitve o vrsti zaseženih predmetov in teži temeljilo na poročilu o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 21. 7. 2016 in poročilu z dne 2. 9. 2016 ter 14. 10. 2016, še ne pomeni, da so te dvomljive ter da jih je bilo treba dodatno preizkušati.