VSL Sklep V Kp 43549/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov.

2Zoper ta sklep se pritožuje zagovornik obdolženega A. A. Pritožba razlogov s katerimi izpodbija sklep izrecno ne navaja, vendar je mogoče iz vsebine pritožbe razbrati, da gre za očitek bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi prav tako ni izrecno naveden predlog odločitve, vendar je prav tako smiselno mogoče razumeti, da predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik navaja, da je bilo bistvo izločitvenega predloga troje: (1) ko so bili pravni pouki popolni, se je seznanitev izvedla preko „brošure“, kar ne pomeni izpolnitev 4. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), (2) ko je bil prisoten prevajalec so bili pravni pouki pomanjkljivi, zato v nobenem primeru obdolženec ni bil poučen v jeziku, ki ga razume v skladu z ZKP in (3) neodvisno od navedenega ni izkazana privolitev na preiskavo mobitela. V izpodbijanem sklepu so zgolj ponovljeni zapisi iz odločbe o pridržanju, niso pa argumentirano ovrženi obrazloženi pomisleki obrambe.

5Pritožnik najprej navaja, da obdolženi ni bil pravočasno obveščen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP. O njih bi moral biti skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZKP obveščen „takoj“ ob odvzemu prostosti, kar se je zgodilo ob 10.30, odločba o pridržanju, ki navaja, da je bil poučen o pravicah iz 4. člena ZKP, pa mu je bila vročena ob 13.40.

6Iz časovne analize poteka dogodkov 24. 8. 2020, ki jo je prvostopno sodišče podalo v 9. točki izpodbijanega sklepa, tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je bil obdolženi A. A. pravočasno poučen o svojih pravicah. Pritožnik napačno razlaga pomen besede „takoj“. Pravice o katerih mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, poučena po 4. členu ZKP, se v veliki meri prekrivajo s pravicami obseženimi v 19. členu Ustave Republike Slovenije (URS) in v 5. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki glede časa v katerem mora priti do pouka prav tako uporabljata besedo „takoj“. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je besedo „takoj“ treba razlagati v luči celotnih okoliščin posameznega primera; obvestilo o razlogih za pripor dano v nekaj urah je časovno ustrezno (Fox, Campbell and Hartley v. the United Kingdom, tč. 40 in 42; Murray v. the United Kingdom[GC], tč. 72). „V skladu s prakso ESČP se pojem »takoj« iz tretjega odst. 5. člena EKČP razlaga v smislu razumnega kratkega roka ... Pri tem ESČP najdaljšega takega roka ni opredelilo, je pa kazuistično nakazalo, kaj ni sprejemljivo...“ A. Erbežnik, člen 19, r. št. 18 v: Avbelj M., Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta 2019, elektronski dostop: e-kurs.si (v nadaljevanju e-kurs).

7Pritožnik nadalje zatrjuje, da obdolženemu A. A. ni bil pravilno dan pravni pouk po 4. členu ZKP. Seznanitev o pravicah iz 4. člena ZKP „v pakistanskem jeziku, ki ga razume – preko brošure“, ne pa preko tolmača, ne izpolnjuje zahtev ZKP.

8V odločbi o pridržanju obdolženega A. A. (l. št. 10) je navedeno, da je bil poučen o pravicah iz 4. člena ZKP „v pakistanskem jeziku, ki ga razume – preko brošure“. Obdolženi A. A. je bil torej s svojim pravicami iz 4. člena ZKP seznanjen pisno, kar je v skladu s petim odstavkom 4. člena ZKP, ki izrecno določa takšen način seznanitve. Celo če je najprej seznanitev opravljena ustno, jo je treba opraviti še pisno.

9Pritožnik nadalje navaja, da sam prikaz besedila ni zadosten, saj policist ne razume, kaj mu je odvrnila oseba v smislu pomoči najti odvetnika, kot to predpisuje četrti odstavek 157. člena ZKP, niti ne more razčistiti okoliščin glede brezplačne dodelitve zagovornika.

10Glede nezmožnosti komunikacije med obdolženim in policistom pritožbeno sodišče meni, da je sicer po naravi stvari res, da ni mogoča ustrezna komunikacija med osebama, ki govorita različne jezike, vendar tudi glede tega velja, da je presojo o pravilnosti ravnanja treba povezati z zgoraj opredeljenim pomenom besede „takoj“, torej, ali je bila ta ovira odstranjena v razumnem času. Glede na dejstvo, da je bil prevajalec navzoč ob obdolženčevi podaji izjave ob 16.50 in je takrat bil seznanjen s svojimi pravicami še ustno, torej le nekaj ur po prijetju in pred podajo izjave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najkasneje takrat težava z medsebojno komunikacijo odpadla in bi obdolženi lahko uveljavljal pravice, ki jih navaja pritožnik.

11Ker je seznanitev s pravicami po 4. členu ZKP pisna, zgoraj pa je že navedeno, kdaj je bila izvršena, pritožnik z navedbami, da je ob podaji izjave na uradni zaznamek, ko je bil navzoč tolmač, obdolženi bil seznanjen le s pouki, ki so zapisani v uradnem zaznamku, ne pa tudi s poukom iz četrtega odstavka 4. člena ZKP ne bi mogel uspeti. Vendar je pritožnik navajal še, da besedila seznanitve v sodnem spisu ni in ni znano, kakšna je njegova vsebina, samo popolna vsebina, kot jo terja 4. člen ZKP pa bi pomenila izpolnitev dolžnosti.

12V zvezi s vprašanjem vsebine, popolnosti pravnega pouka, je pritožbeno sodišče v skladu s 377. členom ZKP pridobilo brošuro „Obvestilo o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost“, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija, leta 2019. Z njo je seznanilo vse stranke postopka, na kar sta se odzvala tako pritožnik, kot zagovornica obdolženega B. B. Prvi je v izjasnitvi ponovil pritožbene navedbe glede možnosti dvostranskega komuniciranja in nepopolnosti pravnega pouka danega ob podaji izjave obdolženega, druga pa je izpostavila dvom v popolnost prevoda slovenskega besedila v pakistanski jezik, saj je slovenskega besedila tri strani (in tudi ostali prevodi so v tem obsegu), pakistanski prevod pa je na eni strani.

13ZKP v četrtem odstavku 148. člena (zadnji odstavek) določa, da je osumljenca, ki mu je odvzeta prostost treba obvestiti tudi o pravici iz četrtega oziroma petega odstavka 4. člena ZKP. Prvi odstavek 83. člena ZKP pa predvideva v primeru, če je policija zbirala obvestila od osumljenca še preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, njihovo izločitev. Zato je ključnega pomena ugotovitev, ali je obdolženi A. A. bil pravilno, vsebinsko popolno, poučen. Iz navedene brošure je razvidno, da vsebuje besedilo v slovenščini, ki vsebuje tudi pouk po četrtem odstavku 4. člena ZKP ter da vsebuje prevode v več tujih jezikov vključno s pakistanskim. Besedilo v slovenskem jeziku obsega 3 strani, prav tako prevodi v druge tuje jezike, glede prevoda v pakistanski jezik pa se nakazuje, da je zgolj na eni strani in da je torej pomanjkljiv. Če to drži, bi bilo treba ravnati v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZKP.

14Zagovornik obdolženega A. A. je predlagal (l. št. 77), poleg izločitve uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, izločitev vseh zaseženih predmetov, kot izhajajo iz zapisnikov o zasegu predmetov (l. št. 12 in 13), izsledkov preiskave mobitela (če bodo predloženi v spis).

15Glede zaseženih predmetov pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri zasegu predmetov s strani policije za preiskovalno dejanje za katero zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov, niti pisne odredbe. Policisti so ravnali po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer so že na podlagi samega zakona imeli pooblastilo za zaseg predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da zakon za takšen zaseg ne predvideva posebnih obličnosti, tudi ni potrebno, da bi bil ob zasegu navzoč tolmač, ki bi obdolžencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume (Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 17904/2019).

16Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca A. A. (l. št. 33) izhaja, da mu: „pred zaslišanjem (…) prevajalec prevede privolitev za zavarovanje/preiskavo elektronske naprave, ki jo tudi podpiše“. Iz uradnega zaznamka o privolitvi za zavarovanje/preiskavo elektronske naprave (l. št. 24) sicer res ni razvidno, da bi se obdolženi A. A. odločil za katero od obeh možnosti, to je, da privoli ali da ne privoli v pregled mobilnega telefona, vendar je v rubriki „Vzorec“ zapisana tudi šifra za odpiranje telefona, iz česar pritožbeno sodišče zaključuje, da je obdolženi A. A. soglašal s pregledom. Navedba šifre ne more vzbujati dvoma o podaji soglasja, saj gre za ravnanje za katerega je splošno znano, da omogoča vstop v telefon oziroma, da bi v nasprotnem vstop bil zavrnjen.

17Prvostopno sodišče bo moralo v nadaljevanju postopka razčistiti, kakšno je bilo pisno obvestilo, s katerim je bil obdolženi A. A. obveščen o svojih pravicah po 4. členu ZKP in nato odločiti o predlagani izločitvi dokazov. Pri tem ni pomembno, kakšna je oblika obvestila, saj je s Prilogo 1 predpisana le minimalna vsebina pisnega obvestila prijeti ali pridržani osebi, nikakor pa ne oblika pisnega obvestila (obrazložitev predloga ZKP-M EVA 2013-2030-0106, 12. 6. 2014).