70. člen ZKP

Kdaj so pri obdolžencu podane okoliščine - fizične ali psihične pomanjkljivosti oziroma druge posebne okoliščine, zaradi katerih se ni zmožen sam uspešno braniti (prvi odstavek 70. člena ZKP), je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razrešiti v vsakem konkretnem primeru. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je ocenjevalo konkretno dejansko sposobnost obdolženca za sodelovanje v postopku in ugotovilo, da je obdolženec razumel naravo postopka in svoja procesna upravičenja.

Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.

Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti. Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.

Da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, izhaja iz kazenskoprocesne teorije14. Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti zahteve obdolženca so v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika po tej točki vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, a

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Obdolžencu je bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku. Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen. Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden. Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času

Tehtno in s sprejemljivimi razlogi je izrazilo prepričanje, da s sedaj pritožbeno izpodbijano odločitvijo obdolženemu A. A. ni kršilo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je tak izid rezultiral po preizkusu, kakor ga je primerljivo opravilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah Moustaquim proti Belgiji in Üner proti Nizozemski. V obrazložitvi po pritožbi kritizirane odločitve je prepričljivo pojasnilo, da obdolženi iz razloga lastnega ravnanja in vedenja pred, med in po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja resno grožnjo za javni red in mir in javno varnost Republike Slovenije, medtem ko ni dokazov, da bi z izrekom njegovega izgona iz te države za tri leta sodišče prve stopnje bistveno poseglo v njegovo družinsko življenje - stike z v Republiki Sloveniji živečim očetom.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec v jeziku, ki ga razume, predhodno seznanjen z vsemi njegovimi pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ter da je organom pregona prostovoljno izročil mobilni telefon in skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP šele v navzočnosti prevajalke podpisal veljavno privolitev za preiskavo elektronske naprave. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave.

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.

Pravilna je ugotovitev, da zgolj počasnejše funkcioniranje ter počasnejše izražanje obdolženke še ne pomeni tudi nerazumevanja pravic in dolžnosti o katerih je izrecno poučena in kot je to prvostopenjsko sodišče pravilno utemeljilo v točki 8 izpodbijanega sklepa.

Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je dokončano, ko storilec v okviru svojega prispevka pri nezakoniti migraciji tujcev le te prevzame v svoje vozilo in jih odpelje proti namembni destinaciji. Za izpolnitev zakonskega znaka "spravil čez ozemlje države" ni potrebno, da storilec spravi tujce čez celotno ozemlje države do druge namembne države, temveč je kaznivo dejanje dokončano že s samim premikom tujcev znotraj države. Obsojenec enega od tujcev prevažal nepripetega v prtljažnem delu vozila, ki je zaprt prostor in ni namenjen prevozu ljudi. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki niti ni neprodušno ločen od potniškega dela vozila, ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja, ipd.), ne predstavlja konkretne nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja te osebe. Ob izostanku dodatnih okoliščin je bila zato v obravnavani zadevi nevarnost za življenje in zdravje tujca le abstraktna. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, se določbe o obvezni formalni obrambi (70. člen ZKP) ne raztezajo na zaslišanje priče kot nujno preiskovalno dejanje, temveč je ta obvezna šele od p

Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb ZKP, ki urejajo predobravnavni narok in potek glavne obravnave, niti ni prekršilo pravic obrambe, saj je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, ki pa je obdolženec, iz le njemu znanih razlogov, ni izkoristil. V okviru predkaznovanosti lahko sodišče upošteva vse izrečene pravnomočne obsodbe in ne le tiste, ki se nanašajo na istovrstna kazniva dejanja. Obdolženca pa je šteti za predkaznovanega tako pri splošnem kot tudi specialnem povratništvu in zakon sodišča pri odmeri kazni ne omejuje le na upoštevanje specialnega povratništva, kot to zmotno menijo pritožniki.

Obvezna navzočnost zagovornika na predobravnavnem naroku.

Zaradi preklica pooblastila zagovorniku je Višje sodišče v Ljubljani skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, ki določa, da predsednik sodišča, pred katerim poteka postopek, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če ostane obdolženec brez zagovornika v primeru obvezne obrambe, obtoženki postavilo zagovornico po uradni dolžnosti.

Zagovornik je bil postavljen gluhonememu osumljencu in kot takemu upravičenemu do obvezne obrambe. Zagovornik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi, hkrati pa je tudi samostojen subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu številne pravice in dolžnosti, ki jih izvršuje v korist obdolženca. Ker ima obdolženec pravico do učinkovite strokovne pomoči, je v 73. členu ZKP določena pravica zagovornika pregledovati in prepisovati spise hkrati tudi njegova dolžnost, saj funkcije obrambe ne more uspešno opravljati, če se ne seznani z vsemi dejstvi in dokazi, ki obdolženca obremenjujejo. Posledično pa prepise spisa za uspešno obrambo potrebuje sam, še posebej v konkretnem primeru, ko je osumljenec zaradi osebnih lastnosti (gluhonemost, nepismenost) popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo in ne le nezmožen za uspešno obrambo. Vlogo za pregled in prepis spisa je podal zagovornik in ne osumljenec. Za zagovornika je taksna obveznost nastala takrat, ko je zahteval sodni prepis.

Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).

Po prvem odstavku 166. člena ZKP je pogoj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da se procesno veljavni dokazi zbirajo šele po izdaji sklepa o preiskavi, je treba to izjemo razlagati ozko. V zapisniku o nujnem preiskovalnem dejanju mora biti navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so narekovale opravo preiskovalnega dejanja pred izdajo sklepa o preiskavi. ZKP v primeru kršitve določbe prvega odstavka 166. člena ne določa, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili izvedeni kot nujna preiskovalna dejanja, zato takšni dokazi ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in se iz spisa ne izločajo. Posledično se morebitna kršitev te zakonske določbe, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more uveljavljati, niti se ne presoja v okviru instituta izločitve dokazov.

Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju tujih državljanov prisotna državni tožilec in obdolženec.

Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani. Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve. Nekoliko krajši čas, ki