432. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je v točkah 6. do 8. izpodbijanega sklepa natančno in določno obrazložilo zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, kot pogoju za odrejeni pripor, pritožnik pa razlogov izpodbijanega sklepa konkretizirano ne izpodbija, temveč ponavlja navedbe, na katere je v 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.

Pravica o sojenju v navzočnosti je ena temeljnih jamstev poštenega postopka, ki sicer ni absolutna in sodišče lahko odloči, če obdolženčeva navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti. Tako bo sodišče ravnalo predvsem v primerih, ko se bo obdolženec sojenju v navzočnosti izrecno odpovedal, če je bil že zaslišan in se je zagovarjal ter se seznanil z obremenilnimi listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih prič, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Obdolženec je v tem postopku sicer že bil zaslišan v Republiki Hrvaški, vendar ni podal zagovora, ravno tako v tej zadevi niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja z zaslišanjem prič, v obtožnem predlogu pa je državno tožilstvo predlagalo, da se na glavni obravnavi zasliši 9 prič, s katerimi se ima obdolženec pravico soočiti oziroma seznaniti z njihovimi izpovedbami in jim postavljati vprašanja. Ravno tako ni izključena morebitna sprememba obtožnega predloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženčeva navzočnost nujna.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem so določeni v 432. členu ZKP. V citirani določbi kazenskega procesnega zakona je za priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti predpisan tudi formalni pogoj, ki se zahteva za odreditev (oziroma podaljšanje) pripora. V teh primerih je odreditev pripora v skrajšanem postopku mogoča, kadar gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let.

Ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo, obdolženi pa se nahaja v priporu, je bilo dolžno skladno z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusiti ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Pri tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor še vedno podani. Pripor je glede na vse predstavljene okoliščine, predvsem obdolženčevo vztrajnost ter številčnost in težo kaznivih dejanj ter podani psihični motnji tudi nujen in neizogibno potreben ukrep, saj je le z njim mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj in zagotoviti varnost ljudi. Milejši ukrep (npr. hišni pripor) ne pride v poštev, saj ne bi bil zadostno zagotovilo, da obdolženi kaznivih dejanj ne bi ponavljal glede na dejstvo, da je praktično vsa kazniva dejanja izvrševal v neposredni bližini svojega doma.

Sodišče prve stopnje je logično zaključilo, da je podana begosumnost ter je to ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo. Obdolženki je namreč vročilo obtožni predlog, ob tem pa jo tudi opozorilo, da je dolžna sodišče obveščati o spremembi prebivališča. Pravilno je zaključilo, da te svoje dolžnosti ni izpolnila, ker se je preselila in o tem sodišča ni obvestila. Nadalje je obdolženki vročilo vabilo na glavno obravnavo, vendar obdolženka na sodišče ni pristopila. Glede na dejstvo, da obdolženka ni pristopila na naroke za glavno obravnavo ter hkrati tudi ni obveščala sodišča o preselitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, kar je tudi natančno in prepričljivo obrazložilo.

Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.

Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da obdolženca sedaj več ni mogoče najti, saj očitno biva na neznanem naslovu v Italiji, ter pri tem logično in življenjsko zaključilo, da se skriva in sicer tako zaradi tega kazenskega postopka, v katerem grozi zastaranje, kot tudi zaradi drugih kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper njega.

Kolikor zagovornik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta priporni razlog podan, saj je ugotovilo, da naj bi obdolženec storil sorazmerno težko kaznivo dejanje, za katero je predpisana visoka zaporna kazen, šlo je za veliko količino droge in sicer 8.458,06 gramov konoplje ter še 252,04 gramov smole, zasegli so mu veliko število pripomočkov za proizvodnjo konoplje, izkazal je veliko organiziranost in vztrajnost, ob tem naj bi bil koristoljuben, saj naj bi ob redni zaposlitvi proizvajal konopljo in s tem lahko zaslužil več kot 42.000,00 EUR, naj bi bil bil povezan z uživalci ali prodajalci in tudi predrzen, saj naj bi konopljo proizvajal v strnjenem naselju. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo subjektivne in objektivne okoliščine in zaključilo, da obstaja ponovitvena nevarnost. Zaseg premetov namenjenih proizvodnji konoplje še ne more onemogočiti ponovitvene nevarnosti, saj bi si lahko obdolženec priskrbel nove ali pa izvršil kaznivo dejanje na drugačen način.

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivih dejanj, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena. Ali je obdolženec resnično uresničil zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj, ali jih je storil v stanju prištevnosti in ali je zanje tudi krivdno odgovoren, pa se bo ugotavljalo v nadaljevanju postopka po opravljeni glavni obravnavi.

Standard obrazložitve ugotovitvenega sklepa, da so razlogi za pripor še podani je drugačen od tistega, ki velja za odreditev pripora, ker gre pri ugotovitvenem sklepu v fazi postopka kot je obravnavani (glavna obravnava), le za presojo, ali so dokazi, ki so bili doslej izvedeni tekom glavne obravnave, stopnjo utemeljenega suma ali priporne razloge omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

Procesni zakon glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek.

Zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ni dopustno odrediti pripora, čeprav gre za kaznivo dejanje, pri katerem je moč prepoznati tudi elemente nasilja.

Domnevno abstiniranje obdolženca od alkohola in prepovedanih drog v zadnjih treh mesecih odkar je v priporu ter sklicevanje na mnenje izvedenca dr. A. A., da je obdolženec nevaren za okolico samo v primeru, če je pod vplivom psihoaktivnih snovi, ne prepričajo pritožbenega sodišča o zmotnosti prvostopenjske presoje, da je izkazana ponovitvena nevarnost in da pripor zoper obdolženca ni nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep.

Čeprav je bil pripor podaljšan v skrajšanem postopku, pa izjemnost pripora v tovrstnih primerih pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen, ob pozornem tehtanju teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti.

Sodišče prve stopnje je kot objektivne okoliščine upoštevalo težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj (da gre za eno izmed težjih kaznivih dejanj zoper javni red in mir, saj je zagrožena kazen zapora do treh let) ter način in okoliščine storitve kaznivih dejanj (prvega oškodovanca naj bi napadel, ko je bil močno opit in se ni mogel braniti, drugemu pa naj bi celo grozil, da ga bo ubil in pri napadu naj bi uporabil tudi nož, s katerim naj bi ga poškodoval, obema pa naj bi povzročil lahke telesne poškodbe ter ju pri tem tudi močno prestrašil).

Oškodovankin opis načina storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče utemeljeno štelo kot trdno podlago za presojo utemeljenega suma, še zlasti, ker ima oškodovankina izjava, dana policistom, potrditev tudi v fotografijah, doslej zbrani medicinski dokumentaciji, kakor tudi v zapisniku o ogledu kraja kaznivega dejanja. Glede na iz teh dokazov izhajajoča pravno relevantna dejstva, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na veliko verjetnost storitve v obtožbi opisanega kaznivega dejanja, ko pa na drugi strani pritožbene teze, ki so zgoraj izpostavljene, nimajo podlage v doslej zbranih dokazih, tudi po sodbi pritožbenega sodišča obstaja večja verjetnost, da je kaznivo dejanje na v obtožbi opisan način storil obdolženec, kot pa da temu ni tako.

Sicer pa je z dejanji, ki se obdolžencu očitajo, ogrožena varnost oškodovancev, ki je nad oškodovanci izvrševal kazniva dejanja vse dokler zoper njega ni bil odrejen pripor.

Prav tako ima napadeni sklep povsem ustrezne razloge o tem, zakaj obdolžencu ni mogoče izreči nobenega od milejših ukrepov, torej tudi hišnega pripora ne, saj je potrebno obrazložitev napadenega sklepa gledati kot celoto.

Preizkus pripornega razloga po sodišču druge stopnje ob spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru. Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor