VSM Sodba I Cp 299/2024

I. Pritožba se glede odločitve v glavni stvari (tč. I. izreka) zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. II. izreka tako, da se znesek 1.023,46 € nadomesti z zneskom 703,86 €.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženke zahteva plačilo 2.100,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2022 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožnik je dolžan toženki plačati 1.023,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). V presežku je stroškovni zahtevek toženke zavrnjen (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. V uvodnem delu pritožbe ponavlja in citira razloge sodišča prve stopnje ter poudarja, sklicujoč se na razlago v sodni praksi (IV Kp 40042/2019 z dne 15. 4. 2021, VSRS I Ips 78/2008 dne 18. 12. 2008), da utemeljeni razlogi za sum, ki morajo biti podani tudi za pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP, pomenijo višjo stopnjo suma, ki se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približuje utemeljenemu sumu. Sklicujoč se na obvestilo, ki ga je dne 25. 1. 2022 A. A. posredoval policiji in ob dejstvu, da je bil tožnik stanovalec hiše, v katere kleti so se zgodili vlomi in, da je bila ob ogledu kleti najdena tudi brizgalka za brizganje heroina, policija ni imela utemeljenih razlogov za sum, da se je tožnik v kleti nahajal zaradi izvajanja vlomov, ampak le utemeljene razloge za sum, da se je nahajal zaradi drogiranja oziroma je v kleti "počival" po vbrizganju heroina. Sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve naredi napačen zaključek, da kljub temu, da je stanovalec stanovanjske hiše in se je bil zato upravičen zadrževati v skupnih kletnih prostorih, ni bil upravičen zadrževati se v zaklenjenih kletnih boksih, ki so sicer last vsakega posameznega stanovalca. Opozarja tudi, da so bila kletna vrata kletnega boksa, v katerem se je tožnik nahajal, priprta, torej se tožnik ni zadrževal v tujem zaklenjenem kletnem boksu. Ni nezakonito, če tožnik spi v nezaprtem oziroma nezaklenjenem tujem kletnem boksu. Dejstvo, da je tožnik, kot ga je videl A. A., spal na stolu v enem od boksov, v katere je bilo vlomljeno, nikakor ni utemeljen razlog za sum, da je vlome izvršil tožnik, saj ni logično, da bi tožnik vlomil v kletni boks zato, da bi po vlomu zaspal na stolu, ki se je nahajal v boksu. Utemeljeni razlogi za sum so obstajali zgolj v smeri, da se je tožnik nahajal v boksu kot zatočišču za izvedbo drogiranja in po izvedenem drogiranju v tem prostoru zaspal. Neutemeljeni so razlogi, zapisani v 18. točki obrazložitve, da je bilo pridržanje potrebno zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o kaznivem dejanju velike tatvine. Ker tožnik ni vedel, da je bil prepoznan kot oseba, ki se je v kritičnem času zadrževala v kleti stanovanjske hiše in tudi ni vedel, da poteka postopek za izdajo odredbe preiskovalnega sodnika za preiskavo njegovega stanovanja, bi lahko policija zbiranje obvestil in dokaznih predmetov ter preiskavo tožnikovega stanovanja izvedla, ne da bi predhodno tožnika pridržala, saj je tak ukrep izjemen in predstavlja resen poseg v človekove pravice in svobodo. V točki 20 obrazložitve sodišče ne obrazloži, zakaj je bilo pridržanje tožnika potrebno zaradi zavarovanja in analiziranja vseh potrebnih dokazov. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z okoliščino, zakaj je v zvezi z zbiranjem obvestil in dokaznih predmetov obravnavanega kaznivega dejanja velike tatvine bilo potrebno policijsko pridržanje tožnika. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavanih okoliščinah priporni razlog nevarnosti uničenja sledov kaznivega dejanja ni bil podan, njegov obstoj je v sodbi skrajno pomanjkljivo obrazložen, zato je tudi v tem delu podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče prve stopnje obrazloži izključno z nesporno tožnikovo predkaznovanostjo, kar pa ne zadošča za ugotovitev tega pripornega razloga. V zvezi s točko 22 obrazložitve tožnik navaja, da kljub temu, da ima kriminalno preteklost, je upravičen do pravičnega in poštenega sojenja, tožnikova predkaznovanost zato ne bi smela vplivati na presojo sodišča, ali je obravnavani odvzem prostosti bil zakonit. Tožnik izpodbija tudi odločitev v zvezi s stroški, in sicer s priznanjem odsotnosti iz pisarne za vsako obravnavo 80 točk ter za kilometrino za potne stroške v protivrednosti 111,80 EUR na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana. Državno odvetništvo je enovit organ in ima Zunanji oddelek v Mariboru, zato ti stroški niso bili potrebni. Tožnik predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prvi stopnji ter priglaša stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo toženka podrobneje obravnava navedbe v pritožbi in nanje podaja odgovore. Tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo podrobneje pojasnjuje notranjo organiziranost državnega odvetništva in razloge, čemu je na naroke v Mariboru pristopala državna odvetnica iz Ljubljane. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša stroške postopka.

4Pritožba je utemeljena le v stroškovnem delu.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnik sicer izrecno uveljavlja kršitve iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ki so del uradnega preizkusa in sicer tisto izmed procesnih upravičenj, ki od sodišča prve stopnje zahteva, da navede razloge o odločilnih dejstvih. Tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni analiziralo podatkov o obnašanju tožnika, ki jih je posredoval priča A. A.; ni obrazložilo, zakaj je bilo pridržanje tožnika potrebno zaradi zavarovanja in analiziranja vseh potrebnih dokazov in da je "skrajno pomanjkljivo obrazložen" priporni razlog nevarnosti uničenja sledov kaznivega dejanja.

7Sodišče druge stopnje poudarja, da ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

Tudi "skrajno pomanjkljiva" obrazložitev še zmeraj omogoča preizkus sodbe in tožnik sam citira 20. točko obrazložitev, v kateri so navedeni razlogi glede dejanskih sklopov. Vprašanje, ali ta dejstva sodijo med odločilna, pa je zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja, kar bo še posebej obrazloženo v nadaljevanju.

8Iz citirane določbe 350. člena ZPP izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), nista del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v pritožbi sicer navaja določena dejstva oziroma se sklicuje na izvedene dokaze o teh dejstvih, vendar ne zahteva njihove ponovne izvedbe, torej ponovitve njihovega dokazovanja v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tak postopek je tudi sicer omejen praviloma na personalna dokazna sredstva, pri čemer mora, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, pritožnik določno navesti, katere trditve o dejstvih so s temi dokazi zmotno ugotovljene (ali nepopolno) in predlagati ponovno izvedbo dokaza. Tožnik pa je grajo v pritožbi osredinil oziroma usmeril v trditev, da iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je podana zakonska predpostavka "utemeljenih razlogov za sum" (drugi odstavek 157. člena, v zvezi z drugim odstavkom 542. člena ZKP), pri čemer pa to analizo opravi na način, da vanjo vključuje tudi dogodke oziroma spoznanja, ki so se zgodila kasneje. Ali so torej obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, je torej potrebno presojati s časovnega vidika, ko je bilo pridržanje opravljeno (10.2.2022) in upoštevati dejstva, ki so bila znana takrat ("ex ante"), ne pa z vidika kasnejšega razvoja dogodkov in novih spoznanj, zaradi katerih je bila nato sprejeta tudi drugačna odločitev ("ex post"- tč. 11. obrazložitve).

9Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je vsebinski aspekt proste dokazne ocene obče oziroma objektivno sprejemljiv, takšen pa je, če je sprejemljiv "za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana z njo utemeljena sodna odločba"¹. Vendar sodišče druge stopnje njegove poskuse, da bi takšna objektivizirana primerjava morala privesti do drugačnih zaključkov, zavrača kot neutemeljene. Oseba, kot je tožnik, ki je odvisen od drog, se ne obnaša racionalno; prav njegova odvisnost, praviloma povezana s pomanjkanjem denarja za zadovoljevanje te potrebe, je zato pogost razlog za protipravna ravnanja. Ob upoštevanju časovnih predpostavk - dejanja bi naj bila storjena med 24. do 26.1. 2022; prepoznava je bila opravljena 1.2.2022 - in okoliščin, da je tožnik že večkrat bil v kazenskih postopkih in da je uživalec mamil, v tem času pa se je nahajal tudi v kletnih prostorih (prepoznal ga je A. A.), četudi je stanovalec tega bloka, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum (tč. 17. obrazložitve). Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je to presojo potrebno opraviti z upoštevanjem okoliščin, ki so bile podane in policiji znane v času tožnikovega pridržanja 10.2.2022. V tem kontekstu zato tožnik sicer utemeljeno opozarja na dokazno listino - poročilo o preiskavi (B27) - ki je nastala po pridržanju, vendar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je takšen "irelevanten" dokaz upoštevalo. Tako iz strukture obrazložitve (glej celotno točko 17. obrazložitve), pa tudi iz uporabljenih besednih zvez: "Nenazadnje pa tudi iz poročila o preiskavi (B27), ki je bilo sicer pridobljeno po pridržanju, izhaja, da so na ključavnici-obešanki našli biološko sled tožnika" izhaja, da tej listini sodišče prve stopnje ni pripisalo pomena dokaza o obstoju odločilnega dejstva.

10Sodišče prve stopnje je, sedaj v pritožbi ponovljene razloge glede obstoja okoliščin, ki se podrejajo nadaljnjim zakonskim predpostavkam iz drugega odst. 157. člena ZKP, obravnavalo in nanje izčrpno odgovorilo. Pri tem je pravilno razložilo materialno pravo in poudarilo, da morajo ob predpostavki utemeljenega suma, biti podane še okoliščine (dejstva), ki se podrejajo vsaj enemu pridržalnemu in enemu pripornemu razlogi (tč. 15. obrazložitve). Okoliščine, ki utemeljujejo pridržalni razlog, so navedene v tč. 18. obrazložitve, glede pripornega razloga pa v tč. 20. obrazložitve. Izhodišče presoje, ki ga tožnik ponuja, pa ne morejo biti okoliščine, ki so bile znane njemu temveč okoliščine, ki so bile znane policiji. Preiskava tožnikovega stanovanja je samo eden izmed ukrepov oziroma metod, s katerimi se zbirajo obvestila in dokazni predmeti. Zakaj je bila opravljena naslednji dan po pridržanju, pa je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo (tč. 18. obrazložitve). Tudi glede pripornih razlogov ne more biti nobenega dvoma, da je bil podan (vsaj) ta iz 3. tč. prvega odst. 201. člena ZKP (tč. 20. obrazložitve). Na navedbe tožnika v pritožbi, ki se uvrščajo med očitke procesnih kršitev, je sodišče druge stopnje že odgovorilo in jih zavrnilo, saj so v sodbi navedeni vsi razlogi, ki se nanašajo na dejansko stanje (tč. 20 do 23. obrazložitve). Z vidika tega pritožbenega razloga sodišče druge stopnje dodaja še, da okoliščina, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne zadošča za sklep o obstoju te kršitve².

11Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V točkah 7., 12. in 13. obrazložitve je navedena razlaga materialnega prava, ki jo sodišče prve stopnje utemeljuje tudi s sklicevanjem na ustavnoskladno razlago, saj je bilo s pridržanjem poseženo v ustavno varovana upravičenja tožnika (19., 20. člen Ustave RS). Razlaga materialnopravne predpostavke "brez zakonskega razloga" (odvzeta prostost) mora temeljiti na takšnih okoliščinah, ki utemeljujejo odškodninsko predpostavko protipravnosti ravnanja državnega organa, kar se opravi s primerjavo standarda ravnanja, ki velja na področju preiskave kaznivih dejanj (abstraktno, objektivno merilo presoje oziroma primerjave). Ravnanje bo torej "zakonito" in s tem izključena protipravnost, če je policija ravnala "lege artis", če je torej upoštevala uveljavljene, strokovne, običajne standarde pri istovrstnih ravnanjih, upoštevaje tudi načelo minimalnih (sorazmernih) posegov v zakonsko in ustavno varovane osebnostne dobrine tožnika³. V okoliščinah konkretnega primera je razlaga sodišča prve stopnje, da delavci policije niso ravnali protipravno, pravilna in ji sodišče druge stopnje pritrjuje.

12Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v glavni stvari (353. člen ZPP).

13Sodišče druge stopnje pritrjuje tožnikovim navedbam, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje toženki priznalo stroške iz naslova odsotnosti iz pisarne in kilometrino za potne stroške na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana. Sodišče prve stopnje posebnih razlogov, s katerimi bi utemeljilo potrebnost teh stroškov, ni navedlo, očitno je zadoščalo nesporno dejstvo, da je na oba naroka pristopila državna odvetnica iz Ljubljane. V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da gre za notranjo, organizacijsko odločitev "zaradi usklajevanja dela in učinkovitega opravljanja zadev iz delovnega področja". Ob nespornem dejstvu, da državno odvetništvo posluje preko zunanjega oddelka na območju sodišča prve stopnje in da konkretna zadeva ni bila zahtevna v dejanskem in pravnem pomenu, navedeni razlogi ne utemeljujejo teh dodatnih stroškov. Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi delitev dela na način, da se v Ljubljani pripravljajo pisne vloge, s katerimi vsebino (tudi morebitnimi navodili) se nato seznani državni odvetnik iz zunanjega oddelka v Mariboru in pristopi na narok, v okoliščinah konkretnega primera, v ničemer ne oslabila kakovost zastopanja Republike Slovenije, zagotovo pa bi prispevala k zmanjšanju stroškov, kar ZPP postavlja celo kot načelo razlage (11. člen ZPP). Zato je pritožbi tožnika ugodilo in stroške toženke znižalo za skupno 319,60 € na 703,86 € (154., 155. in 165. člen ZPP).

14Tožnik s pritožbo v glavni stvari ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo, mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti⁴ (prvi odst. 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP). V obravnavanem primeru bi sodišče druge stopnje sprejelo enako odločitev tudi če odgovor na pritožbo ne bi bil vložen, zato je odločilo, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 95.
² "Poudarilo je, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti pritožnikov, jih obravnavalo ter se opredelilo do vseh odločilnih navedb, ki sta jih v zvezi z mnenjem izvedenke podala pritožnika. Dejstvo, da se pritožnika z odgovori in presojo sodišč ne strinjata, pa ne zadošča za sklep o kršitvi njune pravice iz 22. člena Ustave."; Up-677/19 z dne 12.3.2020, tč. 20.
³ Glej Up-679/12-17 z dne 16. 10. 2014; Up-1082/12-11 z dne 29. 5. 2014; VSRS II Ips 925/2008 z dne 16.2.2012.
⁴ Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.