4. člen ZKP

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa. Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mn

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli. Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne

Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč. Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje l

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel. Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik. Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.<

Obtoženec je večkrat prejel pravni pouk, najprej dne 20. 11. 2021 ustno na kraju odvzema prostosti ob 18.00 uri, nato ob zasegu predmetov ob 19.40 uri, ob 23.30 uri pa mu je bila vročena tudi odločba o odvzemu prostosti, ki jo je obtoženec podpisal in s tem potrdil, da je bil ustno seznanjen s pravicami iz 4. člena ZKP in v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZKP ter da jih je razumel; navedeno je nedvomno razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju osumljenca dne 23. 11. 2021, saj se je tedaj poslužil pravice do molka, torej nedvomno vedoč, da ni dolžan ničesar izjaviti, pritožnik tako tudi v povezavi z osebnostnimi značilnostmi obtoženca ne more vnesti dvoma v obtoženčevo razumevanje pravnega pouka, ob čemer iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. E. E. izhaja, da je obtoženec, kljub ugotovljeni blagi kognitivni motnji, sposoben prepoznati svoje nerazumevanje dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev v kompleksnih vzročno posledičnih povezavah in zaprositi za pomoč odvetnika ali za dodatna pojasnila organ, ki vodi postopek.

Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec v jeziku, ki ga razume, predhodno seznanjen z vsemi njegovimi pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ter da je organom pregona prostovoljno izročil mobilni telefon in skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP šele v navzočnosti prevajalke podpisal veljavno privolitev za preiskavo elektronske naprave. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave.

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP. Ob privedbi je obtožencu tolmačila tolmačka za ruski jezik, obtoženi pa ni podal zahteve, da se mu tolmači v gruzijski jezik. Navedba zagovornika, da obtoženec ni bil poučen o pravici do uporabe lastnega jezika, drži, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, še posebej, ker je obtoženec nato dejanje priznal na predobravnavnem naroku in na podlagi njegovega zagovora niso bili pridobljeni drugi dokazi. Obtožencu je bila vročena obtožnica prevedena v gruzijski jezik, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije mu je tolmačila tolmačka za gruzijski jezik, nato pa mu je bila vročena tudi sodba, prevedena v gruzijski jezik. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede n

Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Pritrditi je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno iz spisa izločilo v točki I izreka izpodbijanega sklepa navedene dokaze (vključno z odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju, ki sploh ne more biti predmet izločitve), saj so bili vsi dokumenti obdolženemu A. A. prevedeni v jezik, ki ga je razumel. Obdolženec je bil pred zasegom predmetov ob prisotnosti tolmača D. D., ki je to jasno potrdil, ustrezno poučen v svojem jeziku, zato formalna pomanjkljivost z umanjkanjem navedbe tolmača na samem zapisniku ne more biti razlog za izločitev predmetnega dokaza. Ni mogoče pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je šlo zaradi izostanka izjave na pisni privolitvi o tem, da je obdolženi C. C. prejel pravni pouk, za nezakonito pridobljen dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, saj je obdolženi C .C. tak pravni pouk pred podajo s

Da tolmačka neposredno ob odvzemu prostosti ni mogla biti navzoča, kar problematizira pritožba, je ob opisanem poteku dogajanja povsem logično, zato so si policisti upravičeno pomagali s kartončkom prevoda pravic ter nato še s posebno brošuro, prevajalka pa je bila na samem kraju navzoča takoj, ko je bilo to mogoče.

Razloge napadene sodbe je potrebno gledati kot celoto, ta pa vsebuje ustrezne razloge tako o objektivnih znakih obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kot o njegovi krivdi in so zato vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni.

Navajanje pritožnika, da utegne biti odločitev prvostopenjskega sodišča o izločitvi dokazov preuranjena, je upravičeno. Pritožnik opozarja na odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 24. 11. 2018, iz katere izhaja, da se je policijski postopek začel ob 02.45 uri, obdolženi pa je bil pridržan ob 03.10 uri, pri čemer iz navedene odločbe tudi izhaja, da je bil obdolženi v postopku seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, katerega kaznivega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum zoper njega ter seznanjen tudi s pravicami po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Višje sodišče ob tem pripominja, da dejstvo vročene odločbe o odvzemu prostosti in pridržanja ob 07.20 uri, nima odločilnega pomena za presojo, če je bil izkazano podan ustrezen pravni pouk obdolžencu v okoliščinah tretjega odstavka 157. člena v povezavi s pravicami iz četrtega člena ZKP oziroma v zvezi z zasegom predmetov na kraju samem, kot to izhaja iz obrazložitve odločbe o pridržanju v tretjem odstavku le-te.

Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 5. 5. 2011, opr. št. I Ips 1/2011 presodilo, da ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, mora biti njena uporaba, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj, nujno zadržana in skladna s kriminalnopolitičnimi izhodišči. Prav do takšne situacije pa bi v obravnavanem primeru, ko sta obtoženca še v kazenskem postopku pri drugih sodiščih zaradi številnih istovrstnih kaznivih dejanj, prišlo. Določba 8. člena ZKP se torej po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami in izjave obtožencev, pa gre izpostaviti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato obtožencema v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.

Pritožnik razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija, saj se pritožuje le zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožilstva, da se zapisnika o zaslišanju prič C. C. in D. D. prebereta, zoper katerega pa pritožba ni dovoljena. Za presojo vprašanja, ali je preiskovalna sodnica zadostila določbi 166. člena ZKP je potrebno upoštevati, da sta bila obtoženca tujca, državljana Pakistana, ki kljub formalnemu pouku iz 4. člena ZKP nedvomno nista mogla razumeti in prepoznati pomena zaslišanja obremenilnih prič, zlasti ker je obtoženi A. A. izrecno opozoril na svojo pomanjkljivo pismenost. Preiskovalna sodnica je morala vedeti, da bo kasnejše zaslišanje prič zelo otežkočeno, če ne celo onemogočeno, saj sta bili priči državljana Bangladeša, ki že več let nista bivala na naslovu stalnega prebivališča, kar je izhajalo iz nujnih izpovedb. Glede na pojasnjeno bi preiskovalna sodnica morala dopustiti navzočnost obeh zagovornikov na zaslišanju prič, ki sta bili za obtoženca nedvomno obremenilni priči. Na takšen način je kršila pravico do njune obrambe in do soočenja z obremenilno pričo, saj obtoženima oziroma njuni kvalificirani obrambi ta možnost tekom

Obvestila oziroma izjave, ki jih policija zbere od osumljenca, niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba, pomenijo pa vir dokazov kot podlago za pridobitev procesno veljavnih dokazov. Povzete pritožbene navedbe sicer po vsebini pomenijo zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 4. in 8. členom ZKP. Ti določbi obdolžencu vse od odvzema prostosti dalje zagotavljata pravico do uporabe materinega jezika ali jezika, ki ga razume, ter hkrati nalagata dolžnost policiji, da obdolženca o tej pravici pouči, še preden poda kakršnokoli izjavo.

V fazi policijske preiskave lahko prevaja vsak, ki pozna oziroma govori jezik osumljenca, čemur je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.

Glede na besedilo zakonske določbe in v skladu s sodno prakso je kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Ker se pri tej izvršitveni obliki ne zahteva, da se mora storilec ukvarjati s spravljanjem tujcev čez mejo oziroma ozemlje države, pritožnik neutemeljeno pogreša obtožbene očitke in razloge sodbe v smeri ukvarjanja obtoženca s takšno dejavnostjo. V opisu dejanja je navedeno, da je obtoženec s tem, ko je v tovornem vozilu prevažal kar 41 ljudi na način, da niso bili privezani z varnostnim pasom, da v vozilu ni bilo sedežev in da so bili izrazito stisnjeni, ogrožal njihovo zdravje in življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno konkretiziran zakonski znak "nevarnost za življenje ali zdravje ljudi". Policija je na kraju kaznivega dejanja, preden je bil obtoženec o odvzemu prostosti poučen v italijanskem jeziku, opravila vizualni pregled vozila ter zaseg predmetov. Za takšni preiskovalni dejanji zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov.