Vode

S tem, ko je pritožnik, ki mu je bilo dano javno pooblastilo za opravljanja dejavnosti overitev vodomerov, (nesporno) večkrat opravil napačne overitve in prežigosanje vodomerov, je torej posegel v samo bistvo javnega pooblastila, ki pomeni podlago za njegovo dejavnost, namreč v zakonitost opravljanja overitev. Ta zakonitost je po povedanem zaradi izvajanja javnega pooblastila identična javnemu interesu, od te zakonitosti pa je odvisno tudi zaupanje javnosti in s tem sam smisel obstoja meroslovnega sistema. Zato že ugotovljena nezakonitost pritožnikovega dela sama po sebi pomeni poseg v javno korist, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča presega v konkretni zadevi izkazano težko popravljivo premoženjsko škodo, ki pritožniku grozi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.

Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C, je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199.b člena ZV-1), Vrhovno sodišče, ob ustavno skladni razlagi četrtega odstavka 199b. člena ZV-1 ni videlo stvarnega in razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja.

Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se pl

Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199. b člena ZV-1), Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja (četrti odstavek 199. b člena ZV-1).

Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena URS varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen URS) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom. Ustavno s

Ker sprememba vodnega dovoljenja po uradni dolžnosti predstavlja poseg v pravnomočno odločbo, je mogoča zgolj iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 129. člena ZV-1. Poleg teh, izrecno določenih primerov spremembe po uradni dolžnosti, zakon spremembo dopušča tudi v primeru, ko zanjo zaprosi imetnik vodnega dovoljenja. Vendar to ne pomeni, da organ v tem primeru ni vezan na pogoje pravice iz prej veljavnega dovoljenja in na zahtevo stranke. Odloča lahko le o tisti spremembi, ki jo predlaga imetnik pravice, saj bi sicer prav tako prišlo do nedopustnega posega v že pridobljene pravice.

Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati. Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena. Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža

Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznos

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.

Ker je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za rabo vode in za vodno pravico za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013, sodišče ugotavlja, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, s tem ko pri odločanju o plačilu tretjega obroka nadomestila za rabo vode in za vodno pravico ni upošteval 5-letnega zastaralnega roka.

Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ◦ Ali je pravilno stališče upravnega organa in sodišča, da v primeru, ko razlastitvenega namena (zavarovanja količin in kakovosti vodnih virov za javno oskrbo s pitno vodo) ni mogoče doseči zaradi neučinkovitosti inšpekcijskega nadzora, ni izpolnjen pogoj nujnosti za razlastitev? ◦ Ali je pravilno stališče, da je pogoj nujnosti za razlastitev nepremičnin na najožjem vodovarstvenem območju na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) lahko izpolnjen samo v primeru, da je izkazano, da lastnik vsake posamezne nepremičnine, ki se razlašča, ne spoštuje predpisanih prepovedi in omejitev iz drugega odstavka tega člena?

Tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče po pravilih upravnega postopka, ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino ugotovitev inšpektorja oziroma inšpekcijskega zapisnika na kraju samem, na katerem ni bila prisotna ne stranka, ki jo inšpektor šteje kot inšpekcijskega zavezanca, kakor tudi ne lastnik zemljišča, na katerem bi naj bili izvedeni posegi. Pri obravnavi zadev, v katerih ni jasno, kdo je dejansko opravil poseg na zemljišču, tudi ni dovolj, da očitek, kaj bi naj inšpekcijski zavezanec storil, izhaja zgolj iz inšpekcijskega zapisnika, saj je izpodbijani akt, katerega zakonitost preverja sodišče, le izpodbijana odločba.

Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil.

V skladu z določbami 150. člena ZV-1 je potrebno za posege na vodnem in priobalnem zemljišču, če so te sploh zakonsko dovoljeni, vedno pridobiti vodno soglasje. V skladu z devetim odstavkom 153. člena ZV-1 je stranka v postopku izdaje vodnega soglasja samo investitor oziroma pravna ali fizična oseba, ki namerava izvesti poseg v prostor. Iz obeh vlog za izdajo vodnega soglasja z dne 5. 8. 2020 izhaja, da ju je vložila tožnica kot investitorka, pri čemer je tožnica v vlogi, ki se nanaša na posege na parc. št. 310/2, k. o. ..., celo izrecno navedla, da gre za dela v samoizvedbi. Ker nobena od vlog tožnice kot investitorke ni bila popolna, jo je organ na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP in v zvezi z drugim odstavkom 153. člena ZV-1 in 4. členom ter 5. členom Pravilnika pozval na dopolnitev. Ker je bila tožnica edina stranka v postopku, je bila dopolnitev vloge izključno njena procesna dolžnost, razlogi, iz katerih vloge ni dopolnila (pomanjkanje denarja), in jih navaja v tej tožbi, pa v tem postopku niso pravno pomembni. Pomembno je le, da je tožnica, če bi želela, da bi upravni organ o njeni vlogi vsebinsko odločal, morala vlogi dopolniti v skladu s pozivi organa. Ob tem sodiš

Pravno podlago za plačilo vodnega povračila daje ZV-1 (prvi odstavek 124. člena). Ker je torej obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da Vlada ni pravočasno sprejela Sklepa 2010, ne pomeni, da zavezanec za plačilo vodnega povračila tega ne bi bil dolžan poravnati. To pa po sklepanju a simili ad simile vodi do zaključka, da tudi s sodbo III U 235/2015 v tožničini zadevi sprejeta presoja, da je Sklep 2010 delno nezakonit, tožnice ne odvezuje zakonske obveznosti plačila vodnega povračila.

Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.

Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namen

Upravni organ bi tožeči stranki moral že pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah zadeve, zlasti upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka sicer izvrševala naložene obveznosti po predhodno izdanem delnem vodnem dovoljenju, izpodbijana odločba pa je posegla v njene že pridobljene pravice. Prvostopenjski organ bi v obrazložitvi izpodbijane odločbe moral tudi navesti, na določbo katere točke prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, obrazložiti pa bi tudi moral, kako je določbo uporabil.

Obseg podeljene pravice posebne rabe termalne vode za ogrevanje tožničinih objektov iz vrtine je bil tožnici določen z Uredbo o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe Ocean Orchids d. o. o. iz vrtine Do-3g/05 ter pogodbo, sklenjeno med vlado RS in tožnico, v katerih je določena največja dovoljena skupna letna prostornina (količina) tožničine rabe podzemne vode iz vrtine. Inšpekcijski organ je pravilno ugotovil, da je tožnica letno uporabila več od dovoljene količine vode po Uredbi in pogodbi.